Državna sovražnica

Da nobene izborjene pravice ne smemo jemati za samoumevno, vedno znova dokazuje Poljska, ki ima pod vplivom katoliške cerkve eno najbolj omejevalnih zakonodaj o prekinitvi nosečnosti v Evropi. Splav je bil do nedavnega mogoč le, če je bila nosečnost posledica posilstva ali incesta, če je bilo ogroženo življenje matere ali če je bil zarodek huje poškodovan. Leta 2016 je poljska vladajoča konservativna stranka Zakon in pravičnost (PiS) predlagala, da bi splav onemogočili tudi, če je zarodek poškodovan. Po vsej Poljski so se zato začeli protesti, tamkajšnjim protestnikom pa so se pridružili demonstranti drugod po svetu. Tretjega oktobra 2016 so poljske ulice preplavile ženske, oblečene v črno, in izrekle odločen ne zakonskemu predlogu stranke PiS; ta je bil nazadnje zaradi pritiska javnosti res zamrznjen. A ne za dolgo: oktobra 2020 je poljsko ustavno sodišče razsodilo, da je zakon, ki dovoljuje splav, če je zarodek poškodovan, v neskladju z ustavo in da bo zato nehal veljati. To se je res zgodilo konec januarja letos.

Za protest tretjega oktobra 2016, imenovan »črni ponedeljek«, je poskrbelo družbeno gibanje Strajk kobiet, Ženska stavka. Vodi ga Marta Lempart, pravnica, ki je bila aktivistka že pred letom 2016, kot je povedala v nedavnih intervjujih za tuje medije, pa se je takrat zaradi spornega predloga stranke Zakon in pravičnost po pogovoru s partnerko odločila, da bo treba stvar zastaviti resneje. Gibanje Ženska stavka se je z leti krepilo in je bilo eno ključnih lanskega oktobra, ko so po sporni razsodbi ustavnega sodišča ponovno izbruhnili protesti.

Odkar je Marta Lempart začela organizirati proteste proti prepovedi splava, je bila ničkolikokrat aretirana in obtožena več kot 40 kaznivih dejanj. Velja za državno sovražnico in se mora med drugim zagovarjati, ker je z uporabo megafona na prostem škodovala okolju, ker naj bi bila žaljiva do policista in ker je organizacija protestov sredi epidemije koronavirusne bolezni pomenila epidemiološko tveganje. Za to je lahko kaznovana s šestimi meseci do osmimi leti zapora. Očitajo ji tudi podpiranje vandaliziranja cerkva in zlonamerno oviranje verskih obredov, protestniki so namreč prekinili nekaj maš in na pročelja cerkva risali grafite s protestniškimi sporočili.

To spominja na ogorčene odzive slovenske desnice na nedavno podobo Mateja Tonina na pročelju cerkve na Rožniku, češ da gre za posmehovanje katoliški cerkvi in skrunjenje kulturnega spomenika. Pa tudi sicer so obtožbe, ki jih doživlja Poljakinja, podobne kaznim za domače petkove protestnike, ki naj bi bili prav tako soodgovorni za širjenje pandemije. Vendar tako kot v primeru Lempart tudi pri nas ne gre toliko za kazni za posameznike, temveč bolj za stopnjevanje političnega pritiska in poskus zadušitve protestniškega duha. Tega pa je malo težje strpati v marico.

Marta Lempart, čeprav poljskim protestnikom ni uspelo ustaviti skoraj popolne prepovedi splava, verjame, da bodo sčasoma zrušili vlado. »Ne glede na to, koliko policistov ali vojakov imajo – nas, ljudi, ki zahtevamo svobodo, je kljub vsemu več. In zmagali bomo.«