Junak ameriške desnice, ki ga je Janša ob smrti oklical za velikega borca za resnico in svobodo

Kdo je bil Rush Limbaugh?

V 71. letu starosti je za posledicami pljučnega raka umrl Rush Limbaugh – razvpiti radijski voditelj, ki je v zadnjih treh desetletjih odigral ključno vlogo pri polariziranju ameriške družbe in posredno pomagal ustoličiti Trumpa. Tega se je nekdanji ameriški predsednik dobro zavedal, zato mu je pred iztekom mandata podelil predsedniško medaljo svobode; ta velja za najvišje civilno odlikovanje, namenjeno osebnostim, ki so bistveno prispevale k nacionalni varnosti, svetovnemu miru ali kulturi. Zato bi bilo torej smiselno pogledati, kdo je pravzaprav bil Rush Limbaugh – človek, ki ga je ob smrti Janez Janša oklical za »velikega borca za resnico in svobodo« – in kaj lahko štejemo med njegove dosežke, zaradi katerih je postal ikona ameriškega, če ne kar svetovnega konservatizma.

Na začetku poklicne poti je bil glasbeni urednik na radijski postaji v Pensilvaniji, a so ga po dobrem letu in pol odpustili, saj naj bi bil veljal za preveč prepirljivega. Iz podobnih razlogov naj bi bil izgubil tudi službo na radijski postaji v Pittsburghu, kjer se je že kalil kot radijski govorec in začel jasneje oblikovati konservativna stališča. Po seriji odpuščanj se mu je nazadnje vendarle uspelo začasno zasidrati na radijski postaji KFBK v Kaliforniji, kjer je leta 1984 zamenjal prav tako kontroverznega voditelja Mortona Downeyja Jr.

Za Limbaugha ključni preobrat je sledil tri leta kasneje, ko se je tedanji ameriški predsednik Ronald Reagan odločil deregulirati tako imenovano doktrino pravičnosti, politiko Zvezne komisije za komunikacije (FCC), ki je zahtevala, da so imetniki licenc za oddajanje uravnoteženo in pravično obravnavali sporna vprašanja. Z novo medijsko ureditvijo, ki naj bi, vsaj po mnenju takratne republikanske administracije, Ameriko »odrešila dominacije liberalnih medijev«, je njegova oddaja dobila veter v jadra. Zaradi izrednega uspeha se je leta 1988 preselila v New York in tam ostala do danes, predvajana pa je bila na skoraj 600 radijskih postajah po vsej državi in po svetu prek državne medijske mreže, ki zagotavlja prenos vsebin vojakom, nameščenim v tujini. Rush Limbaugh je tako veljal za najbolj poslušanega komercialnega radijskega voditelja vse od leta 1987.

Mehičani so neumni, zagovornice kontracepcije kurbe, umrli za aidsom pa primerna tema za šale.

V triurnih oddajah, ki so bile sestavljene predvsem iz njegovih samogovorov, ni poznal meja, in čeprav se je za kar nekaj izrečenih besed kasneje opravičil, je to po navadi storil z razlago, da jih je izrekel zgolj v šali ali da so bile vzete iz konteksta. Tako se je recimo na vrhuncu epidemije aidsa, ki je močno prizadela ameriško gejevsko skupnost, odločil v etru brati imena umrlih za boleznijo ob spremljavi komičnih zvočnih učinkov in disco glasbe – glasbe, značilne predvsem za gejevsko in črnsko skupnost, ki sta takrat doživljali največje izgube. Bil je goreč nasprotnik pravice do splava, nekoč je zagovornice kontracepcije oklical celo za kurbe. Leta 1989 je recimo vodil dvotedenski segment, kjer je pogovore s klicatelji nenadno zaključil z zvokom sesalnika in posnetkom kričanja, kar naj bi, vsaj po njegovem mnenju, predstavljalo »tragedijo abortusa«. Tudi sicer je veljal za velikega sovražnika žensk in je verjel, da feminizem pomeni grožnjo »ameriškemu načinu življenja«, zagovornice pravic žensk pa je oklical za »feminacistke«. Bil je odkrit rasist – za temnopolte je pravil, da so vsi podobni kriminalcem, za Mehičane pa, da so neumni in nesposobni. Veljal je za enega najglasnejših zanikovalcev podnebnih sprememb.

Niso pa mu bili tuji niti popolnoma osebni napadi. Igralca Michaela J. Foxa je obtožil, da zgolj igra parkinsonovo bolezen, in ga pri tem poskušal še oponašati – podobno, kot je storil Trump, ko se je na enem izmed zborovanj norčeval iz novinarja časnika The New York Times. Med Obamovo kampanjo je, podobno kot Trump, širil teorijo zarote, češ da se Obama ni rodil v Ameriki. V času Clintonove administracije pa je Chelsea Clinton, hčerko Clintonovih, takrat še najstnico, primerjal s psom.

V enem izmed zadnjih oglašanj, ko je bilo že povsem jasno, da izgublja boj z rakom, se je odločil komentirati še napad na Kapitol, za katerega bi lahko rekli, da je bil manifestacija njegovega 30-letnega opusa. Opisal ga je kot nenasilnega in ga primerjal z ameriško revolucijo in s prizadevanji ameriških ustanovnih očetov. Limbaugh je nedvomno ostal – in tako ga je v enem izmed pisem leta 1992 opisal tudi Ronald Reagan – »prvi glas konservatizma v državi« vse do smrti.

Janez Janša se je na njegovo smrt odzval z zapisom na twitterju: »Moje iskreno sožalje družini Rusha Limbaugha. Bil je velik borec za resnico in svobodo. Močno ga bomo pogrešali.«