Strahovlada

Avtokrati, nas uči zgodovina, s svojimi iluzijami o vsemoči prej ali slej prepričajo tudi sebe, začnejo gojiti kult osebnosti in postanejo nagnjeni k povzdigovanju svojega lika in dela. Ob tem seveda ne prenašajo kritikov, saj so popolnoma prepričani o svojem prav in o svoji genialnosti. O značilnosti diktatur – točno kdaj v njih zdrkne recimo demokracija – imajo politologi svoje razlage. Eden izmed bolj obstranskih, socioloških fenomenov ali opozorilnih znakov, da imamo pred seboj vladavino enega samega človeka, ki se na oblasti drži predvsem zaradi sejanja strahu, pa so tudi nenavadne, za racionalnega človeka smešne in včasih hudo poenostavljene rešitve in odločitve velikih voditeljev.

Teh zgodovinskih primerov je precej. Ni diktatorja, ki ne bi ob odsotnosti širšega premisleka, ki ga gojijo odprte družbe, sprejel nekaj obskurnih odločitev. Vzemimo primer iz tega tisočletja. Aids, vemo, je predvsem v Afriki velik problem. Z bojem proti temu virusu se danes ukvarja na stotine nevladnih organizacij, strokovnjakov, države trošijo milijone za različne preventivne politike in kampanje. A včasih je rešitev tik pred našimi očmi – le vidimo je ne, si je junija 2002 verjetno mislil kralj Mswati III. iz kraljevine Svazi (popravek: Mswati je za svoj 50. rojstni dan kraljevino Svazi preimenoval v Esvatini). Domislil se je enostavne rešitve. V svoji majhni deželi je najstnicam za pet let prepovedal spolne odnose. Aids je tako rekoč prepovedal.

Podobnih diktatorskih anekdot je še več in nekaj jih lahko zasledimo že tudi v Sloveniji – ne pozabimo, da smo se, ko je Sloveniji pod vladavino Janeza Janše začela groziti epidemija, v naši državi sprva rešili epidemiologov, od tedaj kljub statistikam slika ni več tako »črna«. Najnovejša slovenska rešitev je prav tako povezana z zdravstvom, natančneje z dobro znanim problemom pomanjkanja zdravstvenega kadra. Problem je, smo mislili doslej, mnogoplasten in kompleksen, vleče se že vsaj dvajset let in nanj doslej odgovora niso našli ne na ministrstvih za zdravje in za delo, na obeh medicinskih fakultetah, v zdravniški zbornici. A zdaj, ko našo državo vodi Janez Janša, je ta prišel na še eno genialno rešitev, tako logično, da je morda sami nismo videli: če imamo pomanjkanje zdravnikov, zakaj pa ne povečamo vpisa na obe medicinski fakulteti?

In to se je seveda zgodilo ta mesec. Predsednik vlade Janez Janša je samovoljno prekinil javni razpis za vpis v visokošolske programe, vzporedno s tem je odpustil in obglavil praktično vse odgovorne za razpis na ministrstvu za izobraževanje, nakar je sam, lastnoročno, povečal vpis na medicino. Vlada je na koncu javni razpis potrdila tako, da je povečala število vpisnih mest na študijski program računalništva ter na obe medicinski fakulteti za 50 mest. Najbolj se je povečalo število vpisnih mest v 1. letnik rednega študija na ljubljanski medicinski fakulteti, in sicer s 165 na 205. Ta genialna rešitev sicer po malo spominja na neko podobno domislico iz druge Janševe vlade, ko je premier v času finančne krize enostavno prepovedal, da bi javni zavodi poslovali z izgubo – v krizi je pač prepovedal krizo.

Zdaj, ko se povečuje verjetnost, da bo javno življenje ponovno odprto, raste tudi strah oblasti pred izbruhom državljanske jeze.

Rešitev s povečanim vpisom na medicinske fakultete je sicer neverjetno logična, a kaj, ko nas zgodovina uči tudi, da imajo navadno takšni diktatorski ekscesi, kombinirani s strahovlado, torej utišanjem pluralizma mnenj, kritike in stroke, še negativno plat. V osemdesetih letih je romunski diktator Ceauşescu, prepričan, da lahko le sam nadzoruje vso družbo, med drugim gradil tudi drugo največjo stavbo na svetu – romunski parlament. Ob tem si je vsakodnevno zamišljal nove in nove spremembe. Ko je nekega dne dežurni ekipi arhitektov ukazal, da mora biti kupola štirikotna, so ti obnemeli. Niso vedeli, kako predsedniku povedati, da je njegova domislica idiotska. Približno v takšnem položaju se je sedaj znašel senat ljubljanske medicinske fakultete.

Čeprav jim je vlada zaukazala, da morajo povečati vpis za 20 odstotkov, pa v senatu – časa imajo do marca – razmišljajo predvsem, kako vladi odgovoriti, da se motijo. Za kaj gre? Dekan ljubljanske medicinske fakultete Igor Švab pojasnjuje, da bi seveda tudi sam najraje povečal vpis, a kaj, ko jih pri tem omejujejo naravne, fizične zakonitosti. »Največja težava so število razpoložljivih učiteljev in omejitve števila študentov med kliničnim poukom ali v laboratorijih. Ni recimo mogoče v praksi okoli nekega bolnika nagnesti več kot 25 študentov,« razlaga Švab. V preteklosti so število vpisnih mest enkrat res poskušali povečati, in sicer na 185 – a so morali nato v naslednjih letih vpis znižati na 150 mest, ker je prišlo do kaotičnih razmer. Če bo torej ljubljanska medicinska fakulteta v skladu z željami premiera letos povečala število vpisnih mest, utegnejo s tem prikrajšati prihodnje generacije.

Tega problema so se še najbolj zavedali na šolskem ministrstvu, zaradi česar je državni sekretar Jure Gašparič premieru tudi javno odgovoril, da so se z razpisom trudili eno leto, da je zadeva zelo kompleksna, bolj, kot si predstavlja premier, in da so razpis pripravili pravočasno in po vseh pravilih. A Janša je ta problem ravno tako rešil, kot ve in zna: hkrati z razpisom je vlada počistila še s potencialnimi kritiki. Vlada je minuli teden dobesedno obglavila ministrstvo za šolstvo, po sklepu vlade so morali ministrstvo zapustiti trije generalni direktorji direktoratov, seveda skupaj z državnim sekretarjem Juretom Gašparičem.

Strokovnjake, direktorje direktoratov, so nadomestili politično lojalni: namesto Iztoka Žigona bo po novem generalni direktorat za investicije vodil Tomaž Belinger, bivši novogoriški svetnik z liste Gregorja Veličkova, mariborska podžupanja iz vrste SMC Helena Kujundžić Lukaček pa je postala vodja direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo. Iz direktorata za visoko šolstvo je morala oditi tudi Jana Javornik Skrbinšek, strokovnjakinja, ki bi ji težko očitali kakšno napako, neprizadevnost ali političnost. Očitno je bila žrtvovana bolj preventivno. Za poduk drugim državnim uradnikom, ki utegnejo v prihodnosti misliti s svojo glavo.

Vlada je kljub umirjanju razmer začela ta mesec na več področjih svoj pritisk zaostrovati. Vrstijo se kadrovske čistke, pripravljajo se strožji kaznovalni ukrepi.

To prejšnji teden ni bila edina kadrovska čistka. Janez Janša je ta mesec rešil tudi vse probleme zdravstvenih zavodov, in sicer tako, da je v njihove svete imenoval sebi lojalne. Člane enajstih svetov zdravstvenih zavodov, ki so bili po večini politično neodvisni strokovnjaki, je vlada nadomestila z bolj lojalnimi kadri, velikokrat neuspelimi kandidati strank SDS in NSi na lokalnih ali parlamentarnih volitvah. V enajst zdravstvenih zavodov, od zavoda za transfuzijsko medicino do bolnišnice v Novem mestu, je vlada imenovala 33 novih predstavnikov države, med njimi lahko identificiramo vsaj 15 članov stranke SDS, pet članov stranke NSi in dva člana iz SMC.

Še bolj očitno politično je vlada zamenjala predsednika upravnega odbora slabe banke. Zadnjih sedem mesecev je bil to Boris Novak, nekdanji direktor Pošte Slovenije, ki je v preteklosti že izkazal politično pripadnost stranki. Leta 2008 je recimo prav pošta pod njegovim vodstvom subvencionirala brezplačnike SDS. Je pa res, da Boris Novak na prireditvah nikoli ni odkrito mahal z zastavico SDS. Ker to počne Franc Dover, bivši direktor komunale Ptuj in komunale Slovenske Konjice, si je očitno zaslužil, da ga vlada imenuje na vrh slabe banke.

Zgoraj opisani primeri so bolj individualni, so simbolična opozorila drugim državnim uradnikom, kaj jih čaka, če bodo dvignili svoj glas – četudi bo argumentiran. Malce večja je očitno težava z vztrajnimi protestniki ali širšo družbo, zdaj upornimi taksisti, nezadovoljnimi upokojenci in starši. Zanje v koaliciji očitno načrtujejo bolj sistematsko rešitev. To je sistem kaznovanja, ki bo bolj avtomatski.

Najvidnejše člane protestniškega gibanja je policija doslej že kaznovala, in sicer z nekaj tisoč evri vsakega. Neformalni vodja petkovih protestov Jaša Jenull je dobil za več kot 8000 evrov glob, ki jih je večinoma plačal, druga vidna predstavnica Sanja Fidler pa je doslej morala plačati za okoli 2000 evrov kazni: »Dobila sem kazen, ker sem pred parlament postavila stopala, ker sem brala ustavo – pri tem sem upoštevala distanco, ker sem nosila kolo, pa dežnik s protivladnim napisom, za hupanje sem dobila tri kazni,« našteva po spominu, »in ja, tukaj imam še štiri listke, pošto, ki jo še moram dvigniti,« dodaja.

Kazni znašajo od 300 pa tudi do 700 evrov. Na zadnjih petkovih protestih je starejša meščanka, ki je sicer nosila masko in ni imela transparenta, prejela globo v višini 750 evrov, saj naj bi sodelovala pri izražanju kritike proti vladi. Zadnja skupina, ki jo policija poskuša utišati, so taksisti. Ti dobivajo vsak po več kot 400 evrov kazni, ker so nezadovoljni zaradi vladnih omejitev, četudi v svojih avtomobilih nikogar epidemiološko ne ogrožajo.

Svoboda izražanja in pravica do protesta, oziroma »do javnih zborovanj«, kot navaja ustava, sta seveda najpomembnejši človekovi pravici. Omenjeni in zagotovljeni sta v najpomembnejših mednarodnih konvencijah in dokumentih. Slovenska ustava pravico do javnih zborovanj določa v 42. členu. V tem členu sicer piše, da jo lahko omeji zakon, če je ogrožena varnost države in zaradi »varstva pred širjenjem nalezljivih bolezni«. A v večini evropskih držav so, če je bilo to sploh potrebno, ustavna sodišča že zdavnaj po hitrih postopkih presodila, da oblasti na splošno protestov ne smejo prepovedati in da morajo biti ti ob upoštevanju epidemioloških ukrepov, kot sta distanca ali maske, dovoljeni.

Tudi Mile Nunič, strokovnjak za prekrškovno pravo in eden izmed avtorjev slovenskega zakona o javnih zbiranjih, nam je recimo povedal, da je protest ena od temeljnih človekovih pravic, ki je vedno dopustna in je tudi v Sloveniji ni mogoče kar tako prepovedati. A realnost je drugačna. Minuli teden nas je na vladni tiskovni konferenci Tomaž Pečjak, namestnik generalnega direktorja policije, izrecno opozoril, da se po novem lahko zbira do 10 ljudi, »vendar ne z namenom, da bodo demonstrirali«. Vladni odloki namreč protestov ne omenjajo med izjemami.

Policija je v drugem valu epidemije izrekla že 1447 glob, precej od teh ravno zaradi protestov oziroma javnih zbiranj zaradi izražanja mnenj. Zgolj na protestih, kjer so starši zahtevali odprtje šol, je recimo policija izrekla 21 glob. Za primerjavo: v istem času se je v Avstriji, na Dunaju, zbralo 10 tisoč ljudi na protestih proti epidemiološkim ukrepom, avstrijska policija je tedaj izdala sedem plačilnih nalogov v višini od 25 do 50 evrov zaradi nenošenja maske ali neupoštevanja distance. In ker so očitno v Sloveniji ob tem policisti že preobremenjeni, sedaj na notranjem ministrstvu pod vodstvom Aleša Hojsa predlagajo spremembo zakona o prekrških, ki bi omogočala bolj množično kaznovanje.

Za vztrajne protestnike ali širšo družbo, zdaj uporne taksiste in starše, koalicija pripravlja drugo presenečenje: nekakšen bolj avtomatski sistem kaznovanja.

Koalicijske stranke so po naših informacijah 11. februarja začele usklajevati nekakšen nadzakon o debirokratizaciji, ki bo po vzoru interventnih protikoronskih paketov (PKP) po skrajšanem postopku spremenil serijo drugih zakonov. V zakonu je med drugim podan tudi predlog spremembe zakona o prekrških, po katerem bi lahko po novem policija potencialne kršilce lahko kaznovala enostavneje, bolj množično in kot po tekočem traku.

Za zdaj lahko policija ob demonstracijah globe izreka na dva načina, ki sta opisana v 57. členu zakona o prekrških. V enem primeru policist prekršek zazna osebno, torej s svojimi lastnimi očmi, v drugem pa s pomočjo tehničnih sredstev, kot je kamera. V obeh primerih mora policija v naslednjem koraku potencialnemu kršitelju predstaviti dokaze in mu tudi pojasniti kršitev ter mu dati priložnost zagovora. Temu strokovnjaki pravijo dvostopenjsko varstvo.

Če recimo policija protestnike snema s kamero, mora naknadno policist h kršiteljem domov, da jim predstavi dokaze in jim da možnost, da se izrečejo. Koalicija sedaj predlaga črtanje tega postopka. Zaradi epidemije, pišejo predlagatelji, »se policisti v zadnjem obdobju srečujejo z velikimi izzivi, saj je policija zaradi epidemije postala nadzorni in prekrškovni organ za veliko predpisov …«, zaradi česar želijo postopke poenostaviti. In sicer tako, da bi kršitelji avtomatsko dobili kazni, brez obrazložitve ali možnosti zagovora ter brez osebnega stika med kršilci in policijo.

S posledicami utišanja svobode izražanja in javne kritike ter posledicami avtokracije se borimo že več kot desetletje.

Slovenski varstvoslovci, na katere smo se obrnili s prošnjo za komentar, takšni spremembi nasprotujejo ali so celo zgroženi nad njo. Predavatelj na Fakulteti za varnostne vede dr. Miroslav Žaberl pravi, da gre za sporno zniževanje pravne varnosti kršiteljev, Mile Nunič pa, da takšna reforma pomeni izjemen poseg v pravno varstvo posameznikov in je po njegovem nesprejemljiva zaradi močnega nižanja pravnega standarda: »Če izhajamo iz predpostavke, da so prekrški praviloma storjeni iz malomarnosti – za razliko od drugih kaznivih ravnanj, se kršitelj torej sploh ne bo imel možnosti pravočasno izreči o tem dejanju, policistom pa ni treba nikjer opisati, obrazložiti dejanskega stanja. Menim, da ni sprejemljivo izhajati iz predpostavke, da je kršitelju zagotovljeno pravno varstvo na sodiščih, zaradi česar je dopustno črtati izjavo in opis. Zavedati se moramo, da so kršitelji v večini primerov pravno neuki in se ne bodo ’pravdali’ pred sodišči ter jih država samo zaradi tega dejstva in poskusa svoje učinkovitosti ne sme kaznovati.«

Z vrhovnega sodišča so nam odgovorili, da je verjetno predlog v skladu z nedavno sodbo ustavnega sodišča o pomenu zagotavljanja dvostopenjskega varstva v prekrškovnem postopku tudi neustaven: »Upoštevaje navedeno je najbrž na mestu tudi razmislek o morebitni ustavni problematičnosti predvidene obsodbe kršitelja brez izjave.« Iz Pravne mreže za varstvo demokracije, ki so jo nevladne organizacije ustanovile ravno zaradi omejevanja svoboščin pod aktualno vlado, pa sporočajo, da dejansko predlog formalizira že obstoječo prakso: »Pri spremembi gre za legalizacijo sporne prakse, ki se jo policija poslužuje že zdaj.« Kadar je to mogoče, bi morala policija kršitelju izročiti plačilni nalog na kraju dejanja, mu prekršek ustno predstaviti in mu dati možnost, da se o njem izreče. V praksi pa se vse pogosteje dogaja, da policisti pri popisu ljudem zatrdijo, da zgolj ugotavljajo identiteto, da ni nič narobe ter da globe ne bo, kršitelji pa naknadno presenečeni prejmejo plačilni nalog po pošti, na katerem je neresnično navedeno, da jim je bil prekršek ustno predstavljen na kraju dejanja: »Zadnji primer tovrstnega nezakonitega nižanja procesnih standardov je bil protest Zahtevamo šolo v Mariboru, kjer so globe presenečeno prejeli številni dijaki in njihovi starši. Domnevati je mogoče, da so policistom soočenja s protestniki neprijetna in da se na ta način želijo izogniti pojasnjevanju prekrškov, v primernost katerih niti sami ne verjamejo.«

Epidemija se sicer umirja, v številnih državah, tudi pri nas, oblasti rahljajo omejitve, odpirajo se šole, trgovine in mnoge storitvene dejavnosti, več je možnosti za rekreacijo. S paragrafsko akrobacijo, namenjeno reševanju obiska gostilne, ki si ga je privoščil gospodarski minister Zdravko Počivalšek, se rahljajo tudi omejitve na področju gostinske dejavnosti in omejitve združevanja na prostem. A sedaj, ko se povečuje verjetnost, da bo javno življenje ponovno odprto, raste očitno tudi strah oblasti pred izbruhom državljanske jeze, pred novimi protesti in kritiki, zaradi česar je vlada navkljub umirjanju razmer začela na več področjih svoj pritisk zaostrovati.

Kot prav tako vemo iz zgodovine, imajo avtokratski režimi bolj omejen rok trajanja. Diktatura je navadno dražja od demokracije, za splošni nadzor populacije in njihovih mnenj je treba trošiti veliko več sredstev in tudi bazen SDS-kadrov, s katerimi bi lahko predsednik vlade pod nadzor spravil družbene podsisteme, ni večen. S tem se seveda lahko predvsem tolažimo. Škoda, ki jo vlada s tem povzroča državi in družbi, bo neizmerna. Posledice spornega kadrovanja po gospodarstvu iz prve vlade Janeza Janše rešujemo še danes, tudi posledice varčevalnih ukrepov iz druge vlade Janeza Janše ostajajo. Nekako se s posledicami utišanja svobode izražanja in javne kritike ter posledicami avtokracije borimo že več kot desetletje.