Zlato tele

Ameriški republikanci so protislovna bitja: ljudstvo prepričujejo, da se Ameriki obeta novo leto ’68 in da hočejo demokrati vpeljati komunizem, obenem pa se sami obnašajo natanko kot komunisti, navsezadnje, še vedno brezmejno slavijo Donalda Trumpa, ki je pozival k aretaciji in internaciji Hillary Clinton, Joeja Bidna in drugih političnih nasprotnikov, zlorabljal oblast, rušil demokracijo ter podžigal nasilje in državni udar, alias »napad na Kapitol«.

Še huje: republikanska stranka izgleda kot »Komunistična partija Sovjetske zveze ob koncu sedemdesetih let,« pravi Tom Nichols, nekdanji republikanec, zdaj kolumnist Atlantica. Ne le da tako izgleda, ampak je to tudi postala – vsaj po obliki, če že ne po vsebini. Nichols ne misli, da so republikanci komunisti. Sploh ne. Reči hoče le, da republikanci doživljajo svojo verzijo »zadnje faze boljševizma«, svojo verzijo »dobe stagnacije«.

Republikanska stranka je »izčrpana od neuspehov, cinična do svoje lastne ideologije, refleksno avtoritarna, obsedena s kultom osebnosti, ki ga uteleša slabotni starček, in hrepeneča po novih pustolovščinah, ki bi jo pomladile«. Natanko tako pa je bila ob koncu sedemdesetih let videti Komunistična partija Sovjetske zveze: bila je utrujena, upehana, vsega naveličana, »iztrošena sila«, svoje ideologije ni več jemala resno, le redki so še verjeli v marksizem-leninizem, ljudstvo je vedelo, da so partijske floskule le blef, partija ni bila več stranka, ampak le še »orodje kabale elit s kultom osebnosti v svojem središču«.

Trump je deloval nenavdahnjeno in upehano, brez kakšne posebne energije – kot Leonid Brežnjev okrog leta 1979.

Leonid Brežnjev ni bil nič posebnega, le povprečnež, toda »partijo si je podredil, ker je okrog sebe zbral oportuniste in pajdaše, ki so ga javno in zasebno razglašali za junaškega genija«. Po njem so imenovali tovarne, ulice, trge in celo mesto, podeljevali so odlikovanja, ga brezmejno slavili, pustili so celo, da se je razglasil za »maršala Sovjetske zveze«. To je uspelo tudi Trumpu: podredil si je republikansko stranko, obdal se je z oportunisti, pajdaši, karieristi in skorumpiranci, ki ga razglašajo za junaka in genija. Podelili bi mu vsa odlikovanja, po njem bi imenovali ulice, trge in mesta, morda celo Ameriko. Sam vlada s floskulami in kultom osebnosti.

Šteje pa le ortodoksija. Dvomi ne pridejo v poštev. Vsako odstopanje se kaznuje: tisti republikanci, recimo Liz Cheney ali Adam Kinzinger, ki so podprli drugo ustavno obtožbo proti Trumpu in ki trdijo, da volitve niso bile ukradene in da jih Trump ni dobil, veljajo za izdajalce in heretike, ki jih je treba odstreliti iz stranke in politike. Tako je bilo ob koncu sedemdesetih let tudi v Sovjetski zvezi: vsako odstopanje se je kaznovalo. Dvomi o poti, po kateri sta stopala Brežnjev in partija, niso prišli v poštev. Kdor ne verjame, da je Trump največji in najlepši ter da je nezmotljiv in nezamenljiv, nima v republikanski stranki kaj početi.

Tako kot je bila Komunistična partija Sovjetske zveze to, kar je rekel Brežnjev, da je, je republikanska stranka to, kar pravi Trump, da je. Toda primerjava med republikansko stranko in Komunistično partijo Sovjetske zveze je več kot le metafora, pravi Nichols: »To je svarilo. Umirajoča stranka je lahko še vedno nevarna. Komunistični voditelji so v zadnjih letih svoje politične skleroze proti Natu obrnili novo generacijo jedrskih raket, napadli Afganistan, stisnili Jude in disidente, lagali o tem, zakaj so sestrelili potniško letalo 747, čisto na koncu pa so iz čiste paranoje skoraj sprožili III. svetovno vojno.«

Tudi republikanska stranka je vse agresivnejša in paranoidnejša (njeni voditelji povsod vidijo saboterje, zarotnike, huligane, »antisocialne elemente«, omejili bi demokracijo ipd.), toda v nasprotju s Komunistično partijo Sovjetske zveze je »bolj kot svetu nevarna sami Ameriki«. Česar ne potrjuje le napad na Kapitol, ki so ga republikanci precej relativizirali, ampak tudi to, da se tako fanatično oklepajo Trumpa – tako fanatično se je Komunistična partija Sovjetske zveze oklepala Brežnjeva.

Trocki bi rekel, da republikanska stranka sodi na »smetišče zgodovine«.

Pravi ameriški samuraj

Prejšnji konec tedna se je v floridskem Orlandu odvrtela konferenca konservativcev (Conservative Political Action Conference, alias CPAC), na katero se vsako leto zgrnejo vsi veljaki, pretendenti in upi republikanske stranke. To je njihov »Pokaži, kaj znaš«. Njihov »TED Talk«. Tam govorijo, nastopajo, se napihujejo in petelinijo. Ja, tam se ponujajo – tam kandidirajo. Publika jih objema, konservativne televizijske postaje njihove govore neposredno prenašajo. Tam se vsako leto na ogled postavi prihodnost republikanske stranke. Letos, ko so doživeli odstrelitev svojega predsednika in popolno blamažo (skok od »velike laži«, da so Trumpu ukradli volitve, do fašističnega juriša na Kapitol), je bila ta konferenca več kot le ironična: ustanovili so jo leta 1974 – po aferi Watergate, ki je odnesla predsednika Richarda Nixona, potemtakem po velikem debaklu republikanske stranke, ki je morala začeti znova. Pred ljudstvom se je povsem osmešila in osramotila. Letošnja konferenca je bila priložnost, da republikanci začnejo znova. Toda ne – republikanci so letošnjo konferenco razumeli kot priložnost, da nadaljujejo samosmešenje in samosramotenje.

Danes ni več nobenega dvoma, da republikanska stranka postaja stranka belskega supremacizma.

Za začetek, da bi bilo bolj veselo, so med govorce uvrstili tudi Hiroakija »Jaya« Aebo, japonskega ultrakonservativca, predsednika Japonske konservativne unije, ki ne slovi le po svojem nacionalizmu in šovinizmu in zanikovanju japonskih zločinov med II. svetovno vojno, temveč tudi po tem, pravi David Gilbert (Vice), da je ustanovitelj in vodja japonske Stranke uresničevanja sreče, političnega krila japonske sekte Srečna znanost, katere člani – in teh je menda okrog 11 milijonov (sami se imajo za največjo, najvplivnejšo in najhitreje rastočo religijo na Japonskem) – verjamejo, da je Rjuho Okava, njihov vrhovni verski vodja (nekdanji trgovalec na Wall Streetu), mesijanska reinkarnacija številnih bogov, tudi Bude in svetega bitja z Venere, ki je pred milijoni let na Zemlji ustvarilo življenje. Ker verjamejo to, verjamejo tudi, da kanalizira »psihične duhove« vseh, ki kaj štejejo, živih in mrtvih, od Bašarja al Asada in Natalie Portman do Margaret Thatcher. In ker to verjamejo, množično kupujejo tudi čudežna zdravila za covid-19, ki jih oglašuje in prodaja (v obliki blagoslova, zato gre dobro v prodajo tudi na daljavo, digitalno). Covid-19 je itak z drugega planeta, pravi. O tem je napisal celo knjigo. Pred tem jih je napisal že kakih 500. Njegovi dvdji, cdji in knjige vernike imunizirajo! Pogledaš njegov dvd – in covid ti ne pride do živega! Poslušaš njegov cd – in preženeš covid! Približno tako je covid preganjal Trump. In ja, približno tako je tudi imuniziral nacijo.

Aeba je tiste, ki so se zbrali na konferenci, strašil s Kitajsko. Nič posebnega: to so počeli vsi. Napadali so Kitajsko. Jo demonizirali. Kitajska ruši Ameriko! Kitajska uničuje ameriška delovna mesta! Kitajska je okužila svet! Kitajska krši človekove pravice! Kitajska zapira in pobija svoje državljane! Republikance, ki izgledajo kot sovjetski partijci s konca sedemdesetih let, najbolj moti to, da se kitajska partija obnaša kot partija, toda po Kitajski tolčejo zato, ker jim to omogoča, da tolčejo po komunistih in da prikrijejo, da se sami obnašajo kot komunisti.

Z demoniziranjem Kitajske pa so se v resnici le prilizovali Trumpu, ki je strašenje s Kitajsko prelevil v svojo politiko. Iz govora v govor so prikimavali Trumpu. Iz govora v govor so potrjevali, da brez njega ne morejo. Iz govora v govor so potrjevali, da se Trumpa res oklepajo tako, kot se je Komunistična partija Sovjetske zveze ob koncu sedemdesetih let oklepala Leonida Brežnjeva – in kot se Komunistična partija Kitajske oklepa dosmrtnega predsednika Ši Džinpinga, če smo že ravno pri tem. Iz govora v govor so potrjevali, da republikansko stranko skupaj drži le še Trumpov kult osebnosti. A ko so demonizirali Kitajsko, so tudi potrjevali, da hočejo biti kot Trump. Da se hočejo zbrendati s Trumpovim brendom.

In potem so prešli od besed k dejanjem: na prizorišče – v hotel Hyatt Regency, kjer je potekala konferenca – so prinesli zlato skulpturo Donalda Trumpa. Ja, Trumpa v zlatu. Zlato tele! In to je bila res dobra metafora republikanske stranke, ki se je odpovedala vsem načelom (in tradiciji), da bi lahko po božje slavila Trumpa. Da imajo Trumpa za svetinjo, niso skrivali. Malikovali so ga, mu prinašali darila – zlato. Med premori so vrteli video, v katerem Gemki Fudži, japonski »samurajski futurolog«, oznanja, da je Trump »pravi ameriški samuraj«. Jasno, tam so bili zvečine kristjani – ko so častili malika, so varali Boga. Republikanska stranka je postala karikatura Biblije.

Vsi apologeti Trumpovih norosti

Govori, ki smo jih poslušali, so bili obljube in prisege, da s Trumpove poti ne bodo skrenili (po Trumpu Trump!) in da bo republikanska stranka ostala Trumpova, zato niti ne preseneča, da so svoje »frikšove« uprizorili vsi največji apologeti Trumpovih norosti. Senator Josh Hawley, veliki oznanjevalec »velike laži«, da je Trump dobil volitve, je še naprej oznanjal »veliko laž« in obenem slavil republikance, ki so hoteli volilni izid razveljaviti (ovacije!). Donald Trump Jr., ki hoče v senat, če ne že kar v Belo hišo (kot Ivanka), je skakal in kričal, psoval republikance, ki so izdali njegovega očeta ter v predstavniškem domu in senatu podprli drugo ustavno obtožbo, bebavo duhovičil (da je Liz Cheney manj popularna kot njen oče Dick Cheney tedaj, ko je na lovu po nesreči ustrelil prijatelja) in lagal, da je »radikalna levica« prepovedala Muppetke (»Ni stvari, ki je radikalna levica ne bi skenslala«). Pete Hegseth, nekdanji vojak, zdaj TV-voditelj (Fox News), je poudaril, da je še huje to, da so iz šolskih programov vrgli »Biblijo, Boga, molitev in deset zapovedi«. Še malo, pa bodo v komunizmu. Demokrati Ameriko prikazujejo kot Zlo – mar niso Amerike tako prikazovali komunisti?

Ted Cruz, teksaški senator, ki je trdil, da je Trump dobil volitve, in ki je v času, ko je Teksas udarila huda naravna in humanitarna katastrofa (snežni vihar, ljudje so ostali brez elektrike in vode ipd.), stegnil na počitnice v sončni Cancun, je – kot kak motivacijski guru – skakal, plesal in kričal, da »Donald J. Trump ne bo šel stran«, da bosta leti 2022 in 2024 »fantastični volilni leti« in da bodo »branili prostost, ustavo in pravice vseh Američanov z nesmrtnimi besedami Williama Wallacea – Svoboda!«. Williama Wallacea, borca za škotsko neodvisnost, se spomnite – v Pogumnem srcu ga je igral Mel Gibson. Na koncu ga razčetverijo.

Tudi Kristi Noem, guvernerka Južne Dakote, je slavila svobodo, ki da je boljša od tiranije. Kot da ni ravno Trump svojim kritikom, političnim nasprotnikom in protestnikom grozil z represijo, nasiljem in ječo. Kot da ni ravno Trump nad protestnike pošiljal Nacionalne garde. Kot da ni ravno Trump nastopal avtokratsko. Rekli boste: kako protislovni so republikanci! Protislovja ljubijo. Zapirali bi – komunisti pa tega ne smejo. Na mejah lahko gradijo zidove – komunisti pa tega ne smejo. Protestnike lahko razganjajo s silo – komunisti pa tega ne smejo. In tako dalje.

Trump je prvi ameriški predsednik po 90 letih, ki je v enem mandatu izgubil vse – Belo hišo, senat in predstavniški dom.

Toda tisti, ki so mislili, da se bo republikanska stranka po vseh njegovih blamažah in debaklih vrnila k bolj tradicionalni konservativnosti (k »normalnosti«), so se zmotili. Na konferenco konservativcev so se zgrnili le trumpovski republikanci – le tisti republikanci, ki verjamejo, da je Trump zunajzemeljsko bitje, ki je ustvarilo svet, življenje, Ameriko, kapitalizem in svobodo. Le tisti republikanci, za katere je Trump to, kar je bil za sovjetske komuniste ob koncu sedemdesetih let Brežnjev. Tistih, ki terjajo, da se republikanska stranka znebi Trumpa, ni bilo na spregled (še celo senator Mitch McConnell, vodja republikancev v senatu, ki je obsodil Trumpovo podžiganje državnega udara, se je Orlandu raje izognil, pa čeravno ni podprl druge ustavne obtožbe proti Trumpu in čeravno je rekel, da bo leta 2024 ponovno glasoval zanj, če bo kandidiral). Če bi prišli, bi izbruhnila državljanska vojna – med republikanci. Zgoditi se utegne ravno nasprotno: republikanska stranka, ki je skrenila še bolj desno, se bo znebila tistih (Liz Cheney ipd.), ki se hočejo znebiti Trumpa.

Republikanci so letošnjo konferenco razumeli kot priložnost, da nadaljujejo samosmešenje in samosramotenje.

Ali bolje rečeno: na konferenco konservativcev, ki naj bi Trumpa malodane oklicala za vodjo republikanske stranke, so se zgrnili tisti republikanci, ki upajo, da jih bo Trump podprl, ko bodo kandidirali – bodisi za župane in šerife ali senatorje in guvernerje. Vsi – od floridskega senatorja, ki hoče biti ponovno izvoljen, do nekdanjega ambasadorja v Nemčiji, ki hoče kandidirati za guvernerja Kalifornije – upajo, da bo svoje privržence pozval, naj glasujejo zanje. A to bo itak quid pro quo: Trump, ki ga končno aktivno preiskujejo zaradi davčnih utaj in finančnih goljufij, bo namreč prav tako potreboval politično podporo. Potreboval bo politike, ki bodo kričali, da so vsi sodni procesi proti njemu politično motivirani, da gre torej le za »lov na čarovnice«.

Slovenskega naroda sin

Pred hotel, v katerem je potekala konferenca, in vanj pa so se zgrnili tudi tisti, ki jih je Trump že podprl – konspirologi, qanonovci, lunatiki in paravojaški patrioti. Prišel je tudi Enrique Tarrio, firer Ponosnih fantov (Proud Boys), ki je že nekaj dni prej – v intervjuju za CNN – rekel, da namerava kandidirati (»Zdaj je čas, da vlado zrušimo tako, da z vstopom v politiko postanemo nova vlada«), zdaj pa je poudaril, da niso več le organizacija, ampak so postali gibanje. Da so se prelevili v gibanje, pa jim je pomagal Trump.

Naj vas le spomnim: med prvim televizijskim predvolilnim soočenjem z Joejem Bidnom je dal voditelj Trumpu priložnost, da obsodi rasiste, a tega ni storil. Raje se je spet delal neumnega: »Katere rasiste? Koga? Recite? Ponosne fante?« Nazadnje je dodal: »Prav. Ponosni fantje, umaknite se, bodite pripravljeni!« Ko jih je omenil, se jim je od veselja – in ja, ponosa – kar vrtelo. Da jih je prepoznal? Da jim je pomežiknil? Niso ga mogli prehvaliti.

Ne pozabite, kdo so Ponosni fantje: to so skrajnodesničarski ekstremisti, samozvani »zahodni šovinisti«, neonacisti, antisemiti, rasisti, islamofobi, transfobi, antifeministi in soorganizatorji onega shoda v Charlottesvillu, ponosni na svoj »belski ponos«, sveto prepričani, da so belci žrtve genocida, da so tik pred izumrtjem in da jih bodo zamenjali nebelci, Mehičani, Azijci in muslimani. Redno so se udeleževali Trumpovih predvolilnih shodov, še več – Enrique Tarrio je leta 2019 na predvolilnem shodu v Miamiju sedel za Trumpom.

Zdaj, ko se skuša republikanska stranka znebiti vseh, ki so proti Trumpu (imenujejo jih RINO, Republican In Name Only, »republikanci le po imenu«, republikanci, ki se obnašajo kot demokrati), in ko je jasno, da republikanska stranka ostaja Trumpova (še več: republikanci se še vedno obnašajo, kot da je Trump ameriški predsednik, poraženca še vedno razglašajo za zmagovalca), ni več nobenega dvoma, da republikanska stranka postaja stranka belskega supremacizma. V publiki so bili praktično sami belci.

Na konferenci je nastopil tudi Paul Gosar, arizonski kongresnik slovenskega rodu, nekdanji zobozdravnik, ki je terjal razveljavitev volilnega izida (in ki je trdil, da je napad na Kapitol organiziralo antifašistično gibanje!), na konferenci pa je rekel, da zavrača rasizem, toda le dan prej je v Orlandu nastopil na neki drugi konferenci – na skrajnodesničarski konferenci America First Political Action (AFPAC), festivalu belskega nacionalizma, ki ga vsako leto organizira Nick Fuentes, udeleženec tistega zloglasnega rasistično-klanovsko-neonacističnega marša v Charlottesvillu, belski supremacist, rasist, toksični konspirolog, antisemit in zanikovalec holokavsta. Gosar, podpornik Ponosnih fantov, ki papeža Frančiška razglaša za levičarja (bil je edini kongresnik, ki je leta 2015 bojkotiral papežev govor v kongresu), za organizatorja tistega shoda v Charlottesvillu pa je razglasil levico (George Soros!), slovi po tem, da ima devet bratov in sester – in da jih je šest v predvolilnih kampanjah nastopalo proti njemu. Raje so podprli demokrata, kateregakoli demokrata, kot pa svojega brata. Pred njim so svarili celo v TV-oglasih, rekoč, da morajo zaščititi dobro ime družine Gosar, ki jo Paul Gosar s svojim početjem sramoti. »To nismo mi.«

Kdor ne verjame, da je Trump največji in najlepši ter da je nezmotljiv in nezamenljiv, nima v republikanski stranki kaj početi.

Ben Jacobs (New York Magazine) pravi, da so republikanci, ki so se zbrali v Orlandu, »sprejeli tujo politično ideologijo«. Svoje »libertarne korenine« so zamenjali z »evropskim modelom populistične politike« – z evropskim tipom kulturnega boja. Zato so se ukvarjali z marksizmom, komunizmom, gibanjem Black Lives Matter, »kulturo kenslanja« (kulturo bojkotiranja, kulturo ostrakizma), migracijami in tehnološkimi giganti, ki cenzurirajo »svobodo govora« – kot Kitajska. »Stranka Abrahama Lincolna vse bolj in bolj izgleda kot stranka Marine Le Pen.«

A vse to so Trumpovi dediči – njegovi otroci, njegovi produkti. In ti tipi bodo potem na vabilo naše vlade prihajali k nam – in naša vlada bo njihov obisk prikazovala kot svojo veliko zmago. Ne pozabite: obisk Trumpovega zunanjega ministra Mika Pompea, ki verjame, da bo kristjane »posesalo« v nebesa, kjer bodo preživeli konec sveta in se potem varno vrnili na Zemljo, je veljal za uspeh in zmago Janševe vlade. Ja, tudi Pompeo – »najslabši zunanji minister v zgodovini« (New York Times) – je govoril na konferenci. In ja, tudi Pompeo – »najslabši zunanji minister v zgodovini« (Washington Post) – je prisegal, da ne bo skrenil s Trumpove poti. Nič čudnega – čez štiri leta se vidi v Beli hiši. Zato upa, da ga bo republikanski Brežnjev blagoslovil. A da ne bo kake dileme: tudi Kitajci pravijo, da je bil »najslabši zunanji minister v zgodovini«.

Ker so na konferenco v Orlando prišli vsi patrioti iz vzporednega sveta, je bilo že kar krivično, da med njimi ni bilo nove kraljice vzporednega sveta, razvpite Marjorie Taylor Greene, novopečene kongresnice iz Georgie (»Trump na visokih petah«), lastnice gradbenega podjetja, blogerke in trenerke fitnesa (CrossFit), ki jo je lani v kongres pripeljal prav ekstremni, lunatični trumpizem – koktajl fanatične privrženosti Trumpu, islamofobije (kongresnicama Ilhan Omar in Rashidi Tlaib je rekla, naj se vrneta »nazaj na Bližnji vzhod«), transfobije, rasizma, antisemitizma, konspirologije (pokoli v ameriških šolah so le fabrikacije, shod v Charlottesvillu je zrežirala »globoka država«, Johna F. Kennedyja Jr. so umorili, da bi se lahko v senat prebila Hillary Clinton), QAnona (»QAnonska kongresnica«), antikomunizma (»Rešite Ameriko, ustavite socializem!«), psovanja medijev, demokratov (»Vpleteni v pedofilijo, satanizem, okultizem«), Hillary Clinton (»Zakaj je preprosto ne zaprejo?«) in Nancy Pelosi (»Morali bi jo aretirati zaradi izdaje«), glorificiranja pravice do orožja, podžiganja političnega nasilja, non-stop provociranja in trolanja na družabnih omrežjih ter gnevne, agresivne, konfrontacijske, sovražne, toksične, žaljive retorike.

Da jo je Trump razglasil za »bodočo republikansko zvezdo«, ne preseneča. Marjorie Taylor Greene je »Trumpov efekt«, »nova verzija Trumpa, na hitro ustvarjena po njegovi podobi«, pravi Michael Kruse (Politico), ki opozarja, da je »trumpovske politične figure mogoče kovati s skoraj industrijsko hitrostjo«.

Leonid Brežnjev okrog leta 1979

Vsi ti ultrarepublikanci, vsi ti imitatorji sovjetske Komunistične partije, ki so se zgrnili na veliko konferenco v Orlandu, so bili le predskupina, ki je publiko zabavala pred nastopom zadnjega govornika – Donalda Trumpa. »Res neverjetno je potovanje, ki smo ga začeli pred štirimi leti – in še vedno smo skupaj,« je oznanil in hitro dodal: »Amerika je ogrožena – kot še nikoli.« Demokrati »Ameriko peljejo v socializem, ki vodi v komunizem,« toda republikanci se bodo uprli »radikalnim demokratom, lažnim novicam in kulturi kenslanja«. Pa »socializmu, komunizmu, radikalizmu«. »Rešili bomo Ameriko!« Bidnova vlada je »proti ženskam in proti znanosti«. Ko je on vodil Ameriko, je bila spet prva – zdaj, ko jo vodi Biden, je spet zadnja. Sam je zgradil zid, Biden pa je mejo spremenil v »humanitarno katastrofo«. Sam je Ameriko spremenil v »medicinski čudež«. Brez njega ne bi bilo cepiva. Rešil je življenja, človeštvo. Lahko je Bidnu, ko zdaj vse dela po njegovem načrtu.

Povedal ni nič novega. Ponavljal je stare stvari – da čez mejo spet prihajajo »kriminalci, dilerji, morilci, posiljevalci«, da so demokrati »izdali ameriške vrednote«, da tehnološki giganti »tišajo konservativne glasove«, da bo Biden odpravil svobodo govora in II. amandma, ki Američanom zagotavlja pravico do orožja, da je bil proti vojnam, tudi proti napadu na Irak, da je ustvaril največjo ekonomijo vseh časov, da so bile volitve ukradene, da je v ključnih državah volilo več ljudi, kot pa jih tam živi. Dolgočasen je bil, ko je rekel, da »takšnega gibanja še ni bilo nikjer na svetu«. In dolgočasen je bil, ko je rekel, da bo Bidnova vlada »uničila ženske športe«, saj se bodo morale ženske boriti z »biološkimi moškimi«. Oh, in dolgočasen je bil, ko je poimensko naštel vse republikanske senatorje in kongresnike, ki so podprli drugo ustavno obtožbo proti njemu. »Treba se jih je znebiti!« Kar je zvenelo kot smrtna obsodba – kot poziv k eksekuciji, likvidaciji, eliminaciji.

Vmes je obljubil, da ne bo ustanovil svoje stranke, in namignil, da bi lahko čez štiri leta ponovno kandidiral (»Morda se odločim, da jih premagam še tretjič«), publika je vzklikala »Ljubimo te«, sam pa je deloval nenavdahnjeno in upehano, brez kakšne posebne energije – kot Leonid Brežnjev okrog leta 1979.