Tvitam, torej sem

Po nedavnem razkritju neodvisnih novinarjev portala Pod črto, ki so v sodelovanju z inštitutom Danes je nov dan več mesecev analizirali »sumljive« objave na družabnem omrežju Twitter, je postalo jasno, da tudi v lokalni »tvitersferi« mrgoli lažnih računov, ki delujejo kot prebrisano in težko izsledljivo propagandno orodje. Gre za pojav, imenovan ’astroturfing’, ki v tem kontekstu označuje organizirano ustvarjanje iluzije pristne javne podpore neki politični opciji – kot bi za provladni protest najeli hordo statistov, ki bi se pretvarjali, da navijajo za Janeza Janšo. Na Twitterju to pomeni poplavo lažnih profilov fiktivnih oseb, ki objavljajo izrazito provladno vsebino, napadajo kritike oblasti, v zavetju skrite identitete secirajo ideološko motivirane misli in brezskrbno objavljajo lažne novice, saj so zaščiteni z anonimnostjo – dokler se zaradi neprevidnosti ne izdajo, kot se je to zgodilo poslanki SDS Alenki Jeraj.

Jerajeva je poleg uradnega profila na Twitterju upravljala še profil Kopriva60918021, svoj skrivni alias, ki ga je uporabljala za anonimno objavljanje provladnih vsebin. Del nekega dokaj vsakdanjega tvita je napisala z anonimnega profila, nato pa ga je nehote dopolnila z osebnega profila in tako javnosti razkrila svoj drugi spletni obraz; to je za osebo na njenem položaju blago rečeno sporno. Ta spodrsljaj je potrdil ugotovitve novinarja Anžeta Voha Boštica, ki je za portal Pod črto razkrival organizirano mrežo lažnih profilov, naklonjenih stranki SDS, in pri tem opozoril, da so v zlorabo demokratičnosti družabnih omrežij vpleteni tudi nekateri najvišji predstavniki stranke. Kopriva ni osamljen primer: Andrej Čuš, nekdanji poslanec SDS in zdajšnji predsednik Zelenih Slovenije, je priznal, da je bil v astroturfing vpleten že pred desetletjem. Anže Voh Boštic je za Delo pojasnil, da je »primer Alenke Jeraj še en indic, da je stranka SDS oziroma da so njeni najvišji predstavniki neposredno vpleteni v astroturfing. Zanimivo pa je, da to niso nekakšni plačanci, ampak so v to vpleteni tudi poslanci, razen če kdo upravlja njihove profile.«

Saga o astroturfingu v lokalnem spletnem prostoru se je nadaljevala te dni, ko so na Twitterju zakrožili ponarejeni podatki, zbrani z domnevno javnomnenjsko raziskavo inštituta Mediana. Lažne izsledke lažne ankete, podkrepljene s ponarejeno grafično podobo portala 24ur, ki naj bi raziskavo naročil, je objavila anonimna uporabnica WhiteWomanM, katere profil močno spominja na lažne profile, vpletene v organizirano mrežo lažnih profilov, ki jo je razkril Boštic.

Astroturfing je organizirano ustvarjanje vtisa pristne javne podpore neki politični opciji: kot bi za provladni protest najeli hordo statistov, ki bi se pretvarjali, da navijajo za Janeza Janšo.

Politični astroturfing na Twitterju je v tujini že ustaljena praksa, ki jo Twitter seveda obsoja in preganja z občasnimi čistkami lažnih profilov. Lani je denimo izbrisal 8558 lažnih profilov, povezanih s srbsko stranko SNS Aleksandra Vučića, ki so v času delovanja ustvarili kar 43 milijonov tvitov, naklonjenih Vučićevi vladi in naravnanim proti njegovim političnim nasprotnikom. Izbrisal je tudi 5350 lažnih profilov, ki so ustvarili 36,5 milijona tvitov, kritičnih do turškega vmešavanja v Jemnu in naklonjenih vladi Savdske Arabije. Izbrisal je več tisoč lažnih profilov, povezanih s provladnim egiptovskim časnikom El Fagr, in nekaj tisoč lažnih profilov, ki so opevali predsednika Hondurasa, Juana Orlanda Hernandeza.

V resnici pa je 20 tisoč profilov, ki jih je Twitter izbrisal med lansko čistko, zgolj kaplja v morje lažnih profilov. To je posledica ustaljene prakse, ki je domiselna iznajdba ruske propagandne mašinerije. ’Farme trolov’ oziroma ’spletne brigade’ so tovarne fiktivnih političnih komentatorjev, izmišljenih oseb in lažnih profilov, ki so v ruskem medmrežnem prostoru sprva ustvarjali, všečkali, komentirali in delili različne vsebine, naklonjene Putinu. To je bila pogosto avtomatizirana, računalniško generirana vsebina, ki nastaja tako rekoč brez posega človeške roke, zato so se spletnih brigad prijela tudi imena, kot sta ’putinbot’ in ’kremlinbot’. Farme trolov so največ prahu dvignile leta 2016, v času predsedniških volitev v Združenih državah Amerike: Agencija za internetne raziskave (IRA) s sedežem v Sankt Peterburgu je z vojsko lažnih profilov podpihovala politične spore na družabnih omrežjih in precej pripomogla k širjenju dezinformacij in lažnih novic, da bi vplivala na izid predsedniških volitev. Twitter je ukrepal z izbrisom skoraj 4000 lažnih profilov, ki so skupaj ustvarili več kot 10 milijonov spornih tvitov.

Tehnika astroturfing je učinkovita le pri množični organiziranosti: več ko je lažnih profilov, ki delijo neko politično motivirano vsebino, večja je verjetnost, da bodo Twitterjevi algoritmi to vsebino naredili vidnejšo, zato govorimo – po vsem svetu – o milijonih »ponarejenih« tvitov. Lažni profili, ki ustvarjajo in delijo takšno vsebino, so dokaj težko izsledljivi, zato sta Pod črto in Danes je nov dan kljub večmesečni analizi odkrila zgolj nekaj deset profilov, za katere je očitno, da so del takšne propagandne mreže. Vprašanje, koliko je pri nas dejansko takšnih profilov na Twitterju, ostaja nerešeno.

Da bi lažni profili fiktivnih oseb ustvarjali videz avtentičnosti, potrebujejo sledilce, tu pa se pojavi še ena sporna razsežnost napetega ozračja na Twitterju – lažni sledilci. Na družabnih omrežjih je prisotna poplava lažnih profilov, ki ustvarjajo in delijo vsebino, še več pa je lažnih profilov, ki zgolj sledijo, a niso dejavni. Ti so laže izsledljivi: na spletu obstaja kar nekaj orodij, ki analizirajo profile na Twitterju in postrežejo z različnimi statistikami, tudi okvirnim izračunom deleža lažnih sledilcev. Eden takšnih je SparkToro, ki lažne sledilce definira kot tiste, ki so »nedosegljivi in ne vidijo objav računov, ki jim sledijo, saj so bodisi boti, spam, propaganda in podobno«. Po izračunih tega orodja ima predsednik vlade Janez Janša skoraj 58 tisoč lažnih sledilcev, kar je kar 70-odstotni delež njegove skupnosti na Twitterju. Če upoštevamo ta izračun, ima na primer Janša na Twitterju dvakrat manj dejanskih sledilcev, kot jih ima pevec Challe Salle na Facebooku. Moramo pa orodja za izračun deleža lažnih sledilcev jemati z zadržkom, saj ima večina večjih profilov na Twitterju pri nas – od Boruta Pahorja prek Vala 202 do Jonasa Žnidaršiča – ogromen delež lažnih sledilcev.

Po izračunih spletnega analitičnega orodja SparkToro ima predsednik vlade Janez Janša skoraj 58 tisoč lažnih sledilcev, to je kar 70-odstotni delež njegove skupnosti na Twitterju. Če upoštevamo ta izračun, ima Janša na Twitterju dvakrat manj dejanskih sledilcev, kot jih ima pevec Challe Salle na Facebooku.

Pri nas je na Twitterju – v primerjavi z bolj priljubljenimi družabnimi omrežji, kot sta Facebook in Instagram – že tako razmeroma malo uporabnikov. Po podatkih raziskovalne družbe Valicon je bilo leta 2019 na njem okoli 200 tisoč slovenskih računov, vsak dan pa naj bi to omrežje uporabljala le četrtina imetnikov računov, torej okoli 50 tisoč uporabnikov. Če je med temi zares ogromno lažnih profilov, se seveda pojavlja vprašanje dometa, pomembnosti in verodostojnosti tega družabnega omrežja.

Kot v pogovoru za Mladino opozarja Tamara Langus, svetovalka za spletno trženje in strokovnjakinja za družabna omrežja, ima Twitter veliko pasivnih uporabnikov: »Marsikdo ga uporablja le za spremljanje novic – na primer dnevnih novic (lokalnih, svetovnih), novic o znanih osebnostih (Dončić, Dragić …) – ali pa za spremljanje znancev.« Dodaja, da »imamo hkrati delež lažnih profilov, ki ogromno objavljajo, a lahko za več profili stoji le ena oseba, ki poskuša dajati lažen vtis o tem, kakšno je javno mnenje«. Kot še ugotavlja, »za nobeno od teh dveh skupin ne moremo vedeti, kako velika je v resnici«.

Slovenska skupnost na Twitterju je torej razmeroma majhna: če bi odšteli vse »pasivne« uporabnike in lažne profile, bi se zdelo število dejavnih uporabnikov pri nas dokaj zanemarljivo. Zakaj torej ves čas govorimo o Twitterju, tvitanju in retvitanju, če pa se na to družabno omrežje v Sloveniji zateka zgolj »peščica« ljudi? Predvsem zato, ker smo mediji dopustili, da Twitter dan za dnem napaja naše vsebine. Kot pojasnjuje Tamara Langus, »Twitter v Sloveniji še zdaleč nima toliko uporabnikov, kot kaže njegov domet. Največ zaslug za to imajo mediji, ki mu že leta pripisujejo ogromen pomen.« Pravi še, da »ko so politiki ugotovili, da so novinarji na Twitterju prisotni in pozorni na njih, so začeli iskati njihovo pozornost na tem družbenem omrežju. Mediji so zgrabili ponujeno vabo in nastala je zanka, v katero smo ujeti še danes. Politiki si želijo odmevnosti in z udarnimi, močnimi ali škandaloznimi objavami na Twitterju medijsko pozornost tudi dobijo. Zmernost je spregledana, radikalnost pa nagrajena.«

Prav ta odnos med mediji in družabnim omrežjem Twitter pa je pripeljal do nerodnega položaja, v katerem smo danes: Twitter je ob pomoči medijev postal prostor političnega boja, s tem pa tudi orodje za politično propagando. In kljub vsem razkritjem spornih dejavnosti na njem v očeh javnosti še zdaleč ne izgublja verodostojnosti. Kot pravi Langusova, »mediji še vedno povzemajo izjave politikov s Twitterja, lažni profili in privrženci ene ali druge strani širijo laži in propaganda deluje«.