Polna usta upokojencev

Konec februarja, po neuspeli konstruktivni nezaupnici, so člani ljubljanskega mestnega odbora stranke DeSUS svojemu predsedniku Karlu Erjavcu napisali dolgo pismo o dosežkih stranke v času koalicije s SDS. V stranki so njihovi člani seveda razcepljeni, eni so razočarani, ker njihovi poslanci podpirajo vlado Janeza Janše, drugi, kot recimo člani ljubljanskega odbora, pa so prepričani, da je stranka v zadnjem letu dosegla zelo veliko. Da so izredno veliko naredili za upokojence.

Takole so naštevali v pismu: v zadnjem letu so najranljivejši upokojenci prejeli denarni dodatek v višini 300 evrov, s prvim decembrom so se pokojnine zvišale za dva odstotka, dogovorjeno je dodatno usklajevanje pokojnin za 3,6 odstotka, uredile se bodo vdovske pokojnine, ustanovljen bo vladni urad za demografijo, izplačal se bo letni dodatek, gradilo se bo še dodatnih pet domov za starejše, v proceduri je sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi … V mestnem odboru ugotavljajo, so še dodali, »da je bilo v času sklenjene koalicije s to vlado doseženih več pravic za upokojence kot prej v vsem času od leta 2014«.

Morda se na prvi pogled res zdi tako, dejansko pa je vse, kar so v DeSUS to leto dosegli, ali pesek v oči ali pa uspeh, zaradi katerega bodo prikrajšane prihodnje generacije. Če začnemo z domovi za ostarele: koalicijske stranke so se ob podpisu pogodbe pred letom dni res zavezale, da bo v tem mandatu zgrajenih »najmanj« pet novih domov za starostnike. A videti je, da so že ob podpisu v koaliciji dobro vedeli, kako bodo to obljubo uresničili. Sedaj se je izkazalo, da bo domove dejansko namesto države zgradila avstrijska korporacija, ki je za to dobila koncesijo, sofinanciranje in katere upravljanje domov za starostnike bo temeljilo na pridobivanju dobička. To pomeni, da gre za domove, ki bodo dostopni predvsem premožnim upokojencem, ne pa splošni upokojenski populaciji.

Da so upokojenci v zadnjem letu dobili denarne dodatke? Ja, seveda drži, slovenski upokojenci so v zadnjem letu res dobili za 134 milijonov evrov solidarnostnega dodatka zaradi epidemije, in sicer tako, da so vsi, katerih pokojnina je nižja od 750 evrov, prejeli dvakrat od 130 do 300 evrov. A res je tudi, da nobena druga evropska država v času epidemije svojim upokojencem ni nakazala tolikšnih količin denarja. Denar so upokojencem nakazali še v Bolgariji, Madžarskem in Češkem, a veliko manj. Druge države se za tak ukrep niso odločile iz enostavnega razloga: ker to ni epidemiološki, ampak, kot je že nakazal predsednik strateškega sveta Davorin Kračun, politični ukrep, ki po vsej verjetnosti pomeni kršenje fiskalnih pravil, obremenjuje prihodnje generacije in v ničemer ne rešuje dolgoročnih problemov.

DeSUS, podobno tudi SDS, je prej nekakšno interesno združenje, brez posebne ideologije, ki volivcem prodaja to, kar gre v tistem trenutku najbolje v promet.

V Sloveniji so pokojnine – če jih recimo primerjamo s povprečnimi plačami in z razmerami v drugih državah – razmeroma nizke in ta vrzel se bo v prihodnosti še povečevala. A s temi darili v SDS in DeSUS problema niso rešili, kvečjemu so ga še zapletli. Tudi z usklajevanjem pokojnin ne. Da, res je, pod to vlado smo bili priča redni in izredni uskladitvi pokojnin. A roko na srce, s tem se v stranki DeSUS ne bi smeli hvaliti. Redna uskladitev pokojnin je namreč zakonski avtomatizem. Pokojnine se redno usklajujejo z rastjo plač, in ker je Janševa vlada lani izplačala izredno veliko koronskih dodatkov, ki so povprečno plačo dvignili, bi se pokojnine po nekaterih izračunih morale zvišati za od pet do šest odstotkov. Uspeh Janševe koalicije je, da so pokojnine zvišali le za dva odstotka. Skratka, to ni uspeh, ki bi ga v DeSUS napisali na predvolilne plakate.

In potem, so zapisali v ljubljanskem mestnem odboru DeSUS, je v proceduri »sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi«. Temu je treba nameniti malo več pozornosti, ker če bi zapisano držalo, bi morali ploskati. A žal ni. Zakon o dolgotrajni oskrbi je resnično potreben, z njim bi Slovenija dobila nov sistem dolgotrajne oskrbe, kot ga poznajo tudi druge države. Cilj teh ureditev je, da države in družbe starejših ne pošiljajo v domove za ostarele, ampak da jim ustrezne storitve zagotovimo doma. A za začetek: tega projekta z zakonom ni zasnovalo in napisalo zdravstveno ministrstvo pod vodstvom Janeza Janše, ampak leta 2017 ministrstvo pod vodstvom Milojke Kolar Celarc. Res je, da ga je ministrstvo pod Tomažem Gantarjem oktobra objavilo, a so sprejem zakona nato v SDS blokirali.

Problem je namreč v tem, da bi za učinkovanje teh storitev seveda potrebovali svež denar. Če seštejemo, kar za dolgotrajno oskrbo danes plačujejo država, lokalne skupnosti in zasebniki, manjka še okoli 336 milijonov evrov letno, so izračunali na ministrstvu za zdravje. Zakon zato predvideva, da bi se temu primerno, in sicer za 1,9 odstotne točke, dvignili socialni prispevki pri plačah. Finančno ministrstvo pod Andrejem Šircljem pa je oktobra sporočilo, da ta predlog z njimi ni usklajen in da novega davka ne bo. In pika. Zato je ta reforma dejansko pokopana. Po novem kot dolgotrajno oskrbo aktualna vlada dejansko misli projekt, ki ga želijo financirati z EU-sredstvi v okviru tako imenovanega načrta za okrevanje. Ta projekt pa je bleda senca osnovne reforme. Namesto 366 milijonov evrov na leto načrtujejo enkratno porabo 99 milijonov evrov evropskih sredstev, s katerimi bi zgradili dva negovalna doma in v katerih bi z evropskimi sredstvi financirali tudi oskrbo. Skratka, strukturno, sistemsko reformo so v tej koaliciji prelevili v enkratni, pilotni projekt.

In na koncu seveda pridemo še do famoznega demografskega sklada, o katerem so ta teden v parlamentu odločali poslanci in ki so ga v DeSUS navdušeno podpirali, pa čeprav smo od njihovih pogajalcev slišali, da je demografski sklad čez poletje forsirala predvsem SDS. Za kaj gre?

Ideja o demografskem skladu se je rodila pred kakšnimi 10 leti zaradi demografskih gibanj, ker bo med letoma 2035 in 2045 »zmanjkalo« denarja za pokojnine. Pred desetimi leti je tako zacvetela ideja, da bi v posebni sklad za vsaj 30 let »zaklenili« vse državno premoženje, da bi bilo to s svojimi dividendami kasneje v podporo pokojninskemu sistemu. Ker smo vmes večino državnega premoženja prodali in ker je zdaj do pokojninske krize le še 20 let, demografski sklad seveda več nima posebnega smisla, za povrh vsega pa so ga v aktualni vladi celo zasnovali na način, da bi iz njega sproti črpali dividende in premoženje prodajali. Kakšnih 60 odstotkov vseh dividend bi porabljali sproti.

Skratka, tak sklad gotovo ne bo namenjen letu 2035, ampak aktualni koncentraciji, kadrovanju in nadzoru nad vsem preostalim državnim premoženjem. Stranke koalicije KUL, to so Levica, LMŠ, SAB in SD, so ta teden zato tudi vložile predlog za razpis posvetovalnega referenduma, ker so prepričane – kar je tudi očitno –, da pri tem ne gre za ustanovitev demografskega sklada in da s tem projektom ne bomo reševali problema prihodnjih generacij upokojencev, ampak da gre za pridobitev strankarskega nadzora nad premoženjem, kadrovanjem in drobtinicami, ki navadno vedno letijo z dobro obložene mize. »Predlagatelji menimo, da vlada Janeza Janše z ustanavljanjem sklada ne skrbi za upokojence, temveč zase,« so zapisali v opoziciji, kjer sedaj zahtevajo posvetovalni referendum. Enako napovedujejo tudi velike sindikalne centrale.

Da o smiselnosti urada za demografijo, ki bi naj »spremljal in analiziral demografska gibanja na državni ravni in v posameznih regijah«, sploh ne izgubljamo besed. Skratka, pod aktualno vlado se je položaj upokojencev in slovenskega pokojninskega sistema kvečjemu poslabšal. Zakaj to v stranki DeSUS podpirajo? Morda odgovor na to vprašanje daje anekdota, ki nam jo je povedal Dušan Mramor.

Ko je bil Mramor leta 2014 zadnjič finančni minister, si je najbolj zapomnil obisk pri poslanski skupini DeSUS. Obiskal jo je s predlogi, kako obravnavati problem starajoče se družbe drugače kot doslej, ko naj bi stranke večinoma zgolj »jemale aktivni populaciji«. A v stranki DeSUS, se spominja Mramor, za njegove predloge niso imeli veliko posluha. »Rekli so mi, da hočejo višje pokojnine in pika,« pravi, odzvali naj bi se tudi precej agresivno, česar v preteklosti ni doživel. Mramor nam je to anekdoto povedal oktobra lani v intervjuju kot svarilo, da se v Sloveniji hitro gibljemo v smeri nekakšnega medgeneracijskega spopada in prepada med mladimi in starimi, med zaposlenimi in upokojenimi, ki ga stranke s svojimi kratkoročnimi interesi hitro poglabljajo.

Primer stranke DeSUS je lahko tudi karikatura siceršnjih političnih razmer v državi. To je nezmožnosti političnih strank, da rešujejo dolgoročne probleme. DeSUS, gotovo lahko podobno rečemo vsaj še za katero drugo stranko, tudi SDS, je prej nekakšno interesno združenje, brez posebne ideologije, ki volivcem pač prodaja to, kar gre v tistem trenutku najbolje v promet. Zelo lahko je sprejemati dnevno všečne ukrepe. Politiki zadnje čase namesto socialnih transferjev plačujejo dodatke k pokojnini, namesto socialnih transferjev zvišujejo pokojnine kmečkih žena, invalidov, vse lepo in prav. Toda vsi ti ukrepi, zato ker novi viri niso zagotovljeni, dolgoročno rušijo pokojninski sistem. In seveda so v interesu zasebnih pokojninskih skladov.