Zakaj demografski sklad?

Danes nad več kot osem milijard evrov vrednim državnim premoženjem bdi več institucij. To so denimo SDH, Kapitalska družba, Zavod za pokojninsko zavarovanje (ZPIZ), Slaba banka … V vseh teh institucijah sta nadzor nad premoženjem in vpliv razpršena in različno urejena. V SDH, recimo, je s posebnimi določbami, ki so usklajene z OECD, urejeno kadriranje nadzornikov. V SDH so ti neodvisni strokovnjaki. V Kapitalski družbi (KAD) imajo pomemben vpliv upokojenska združenja. V Zpizu imajo posebno težo pri upravljanju premoženja sindikati, v Modri zavarovalnici javni uslužbenci, saj se tam kopiči dodatni denar za njihove pokojnine, v mnogih primerih so do mest pri upravljanju in nadzoru upravičeni še delavci – predstavniki zaposlenih ali zavarovancev.

Z ustanovitvijo demografskega sklada, kamor bi prenesli premoženje vseh zgoraj naštetih institucij, bodo obstoječe varovalke odpravljene, kadrovske karte se bodo pomešale na novo in na drugačen način. Praktično vse državno premoženje bo brez večjih ovir lahko upravljala politika – dejansko najmočnejša stranka v parlamentu. Po vladnem predlogu bi namreč štiri člane nadzornega sveta novega demografskega sklada imenovala vlada, sedem pa državni zbor, od tega enega na predlog Zveze društev upokojencev Slovenije in enega na predlog Mladinskega sveta Slovenije. Glavni odločevalski organ demografskega sklada, to je skupščina, bi bil izenačen z vlado.

Vlada oziroma politika bi imela tudi proste roke pri svojih odločitvah. Po obstoječi ureditvi, recimo pri klasifikaciji naložb SDH, imamo v državi poleg strateških naložb, ki jih država ne sme prodati – kot so elektropodjetja – in portfeljskih, ki jih lahko prodamo, še tako imenovane pomembne naložbe, kjer mora država ohranjati 25-odstotni delež. Kot pomembne naložbe so recimo v strategiji upravljanja državnega premoženja danes določeni Krka, Petrol in NLB. Če bo vlada ustanovila demografski sklad, bi Krka, Petrol in NLB postali portfeljske naložbe, kar pomeni, da bi jih lahko vladajoča politika brez težav tudi prodala.

Vse ostalo je pri demografskem skladu očitno drugotnega pomena. Demografski sklad, kot si ga je zamislila vlada, ne more rešiti problema finančne podhranjenosti javne pokojninske blagajne, saj bo njegov prispevek v Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zanemarljiv. Kot poudarjajo v opoziciji, kjer zaradi ustanovitve napovedujejo referendum, demografski sklad niti približno ne more rešiti pokojninskega sistema in ob tem še problema financiranja dolgotrajne oskrbe in družinske politike. Po predlogu zakona bi namreč sklad 40 odstotkov dividend in kupnin izplačal za kritje obveznosti pokojninske blagajne, 10 odstotkov naj bi šlo za politiko »skrbi za starejše« in 10 odstotkov za financiranje družinske politike.

Po sedanjih projekcijah bi sklad v pokojninsko blagajno v prihodnosti tako zmogel plačevati le okoli osem odstotkov pričakovanega primanjkljaja v njej.