Minervina sova na TV Slovenija

Redka čednost je, da nam televizija, ta že v izhodišču profani medij, ponudi pogovor s filozofom, hkrati pa pred filozofa ne postavi človeka, ki hoče z njim tekmovati in pogovor naredi neprebavljiv, ali, bog ne daj, tepca, ki potem filozofu postavlja topa vprašanja, filozof pa potem trpi in se poskuša izviti iz te groze. Ja, pametni na televiziji trpijo, muka povzroča poenostavljanje, ki ga ta medij zahteva. Ali kot je že v uvodu povedal sam dr. Mladen Dolar: televizije se je izogibal, ker je vedel, kaj ga čaka. Za človeka nežnih in niansiranih misli je televizija morilska zaseda. A ko je Dolar končno prišel na televizijo, je imel srečo, ker je gostoval pri Kseniji Horvat.

Dolar je za Probleme leta 2016 spisal izjemen spis Minervina sova od zore do mraka, ki govori o sovi kot emblemu filozofije (sova je bila spremljevalka Atene, rimske Minerve, boginje modrosti in zaščitnice Aten, rojstnega kraja filozofije). Zakaj sova kot emblem filozofije? Kot pravi v spisu Dolar, je sova zavoljo svojih potez, ki domnevno evocirajo modrost, veljala za posebno pripravnega zastopnika: sova vidi ponoči, vidi skozi temo, njen pogled seže dlje od običajnega vida, sova vidi tisto, česar mi ne vidimo. Sova fiksira svoj pogled, ki ostaja miren in negiben, ne da bi ga odvrnila. Gleda reči, kakor da bi videla skoznje, mirno, nepremično. »A njena nepremičnost in okamenelost sta le pretveza, varljiva maska, ki naj prikrije, da sova le čaka na pravi trenutek, da se požene v nepričakovan napad in raztrga tisto, v kar je trenutek poprej uperjala svoj nepremični pogled.«

In tako smo doživljali tudi pogovor z Dolarjem preteklo nedeljo. Pred sabo smo imeli tega mirnega človeka, ki ve, kako močna je beseda, človeka, ki ima zelo rad življenje, kar je njegova največja vrlina, njegove omikane in niansirane besede v današnjem svetu, v katerem vse šprica, pa so vseeno močne. A njegova mirnost je le varljiva maska, Dolar se nato vedno požene v napad – in s prav enako spoštljivostjo uperi prst v bistvo, kot da jasno vidi tisto, kar smo mi ves čas imeli pred sabo. »Ni problem v tem, da imamo epidemijo, ni problem v tem, da smo zdaj bolni, pokazalo se je, kako bolni smo bili kot družba že pred tem, da so se lahko razvijali in perpetuirali antagonizmi, ki so zdaj prišli v zelo jasni obliki na dan.« In te antagonizme Dolar tudi našteje in z njimi postavi diagnozo družbi. Če povzamemo: epidemija je pokazala, kaj dejansko pomeni razlika med bogatimi in revnimi, ki jih je epidemija avtomatično res grobo prizadela. Pokazalo se je, kakšen privilegij je imeti redno službo in kako pošastno nasrkajo tisti, ki je nimajo. V epidemiji se je jasno pokazalo tudi, v kako podrejenem družbenem položaju so ženske in kako smo še daleč od spolne enakosti. Razkril se je tudi resnični odnos do staranja: to, kar se je zgodilo s starimi, je genocid, reče Dolar. In seveda, epidemija je razkrila, kakšen je odnos današnjih družb do manjšin, ki jih je v vseh družbah epidemija neprimerno bolj prizadela kot preostale. In gnev, ki pa ga spretno izkoriščajo populisti po vsem svetu, je posledica prav teh petih antagonizmov.

Ja, ta Dolarjev citat je tak, da bi vsak iz njega rad nadaljeval.