Podobe upora

Vztrajali so demonstranti in vztrajal je fotograf. Vsak petek je spremljal dogodke na protestih proti avtoritarnim ukrepom slovenske vlade, vse od marca 2020 do marca 2021. Čutil je, da je to njegova državljanska dolžnost. Hkrati s tem, ko je s fotoaparatom demonstracije dokumentiral, je bil tudi njihov dejavni udeleženec. Prav tako je spremljal in fotografiral torkove proteste umetnikov pred ministrstvom za kulturo na Maistrovi ulici v Ljubljani in kasneje nasilno izselitev nevladnikov iz avtonomne cone Rog.

V pomladnih mesecih 2020 je policija proteste najprej le nadzorovala, a že kmalu nadzor zaostrila. Že najmanjše protestno dejanje je postalo prekršek. Nekatere protestnike so oglobili, z drugimi nasilno obračunali. Surovost policijskih postopkov pa se je jeseni in pozimi 2020/21 le še stopnjevala. V fokusu oblastniškega nadzorovanja in kaznovanja so bili predvsem intelektualci, še posebej umetniki, in nevladniki. Represija nad njimi se je z demonstracij širila tudi na njihove domove, tako da so jim policisti pozvonili pri vratih in jih obveščali o globah; skratka, gonja se je nadaljevala do intimne sfere. Zalaznik je dokumentiral vse to in fotografije sproti objavljal na svojem profilu na Facebooku, ki je postal pomembna informativna točka za njegove prijatelje in sledilce.

Posnel je nešteto fotografij, na razstavi v Petem štuku Filozofske fakultete pa je razgrnil le stotinko posnetega gradiva. Izbor petnajstih fotografij ni naključen, pa vendar bi lahko izbral drugih petnajst, ki bi z enako pripovedno močjo in osredotočenostjo prikazovale dogodke preteklega leta. Bil je očividec, ki je v nekem trenutku pritisnil na sprožilec. A kaj, ko že sama izbira zornega kota ter izbrani ali spontani trenutek za klik, ki dejansko gibanje zamrzne, pomenita interpretacijo resničnosti. Dokumentarna fotografija kot objektivni zapis resničnosti je hkrati subjektivni pogled fotografa, vanjo se vpiše kot subjekt izjavljanja. Nedvomno pa so te fotografije dokumenti, ki kažejo na stopnjo svobode v naši državi, so lakmusov papir, odstirajo nam zastor, da vidimo, kaj se z nami dogaja. Zalaznikove fotografije imajo močno zgodbo in skladno kompozicijo. So pretresljivi dokumenti in hkrati fascinantne zaradi svojega estetskega učinka.

Janez Zalaznik (rojen leta 1963) je leta 1987 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri prof. Janezu Berniku. Prvenstveno je slikar, ki se ukvarja tudi z grafičnim oblikovanjem, piše strokovna besedila in šolske priročnike o likovni umetnosti. »Pisanje je povezano s pedagoškim delom in pri večini je šlo za naročena besedila, ki jih je bilo treba napisati v razmeroma kratkem času. To pomeni, da so bili meseci, ko sem bil popolnoma osredotočen na študij in pisanje. Čeprav kadar slikam, slikam hitro, za neko kontinuiteto vendarle potrebujem čas in osredotočenost. Tudi zato se mi je fotografija zdela priročnejša, čeprav ni nadomestilo za slikarstvo.« S fotografijo se ukvarja že dolgo, ne le zadnjih deset let. Začel je že v otroštvu, nadaljeval, ko je bil srednješolec, se ukvarjal tudi z videom in se nekaj časa igral z mislijo, da bi študiral filmsko režijo. Je vsestranski ustvarjalec, ki je pisal članke za kulturna časopisa Pogledi in Ampak, fotografije pa že nekaj časa objavlja tudi v Mladini.

»Tisto, kar me je dodatno pritegnilo prav v zadnjem letu (čeprav sem različne demonstracije fotografiral že zadnjih deset let), je sposobnost fotografije, da jo, če hočem, že takoj po dogodku objavim v elektronskem mediju. To se mi je zdelo pomembno in izkazalo se je, da so postale te fotografije za številne na družbenih omrežjih vir informacij. To je nekaj, česar slikarstvo ne zmore. Fotografija pri prenosu na zaslon ne izgubi toliko kot slika, lažje jo je tudi pošiljati po svetu, bodisi na razstave ali na natečaje.« Njegove prvonagrajene fotografije so objavili v revijah Digital photographer (2015) in Digital Photographer Magazine (2020), sicer je za svoje fotografije prejel številne nagrade na domačih in predvsem mednarodnih fotografskih natečajih. Seveda na natečaje in razstave ni pošiljal le fotografij z demonstracij, saj je razpon tem, ki se jim posveča, širši – vse od narave, popotniške in ulične fotografije pa do urbanih ambientov, kot so bile na primer tudi prazne ulice slovenske prestolnice med spomladansko ustavitvijo življenja.

»Fotoaparat je moje orodje. Z njim dam vsemu, kar me obdaja, neki smisel,« je nekoč dejal znameniti fotograf in fotoreporter André Kertész. Zalaznik je njegovo misel tako ponotranjil, da se je približal mojstru.

Fotografsko-dokumentarna razstava:
Janez Zalaznik: Ulice so naše!
Kje: Peti štuk, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Kdaj: od 16. marca do 13. aprila 2021