Dijaki proti diktaturi. In diktatura proti dijakom.

S ponedeljkom so se v šolo vendarle začeli vračati tudi dijaki nižjih letnikov. Verjetno bi bili tako oni kot njihovi starejši kolegi in osnovnošolci še vedno doma in niti vsak drug teden ne bi šli v šolo, če zoper zaprtje šol, kot ga v času epidemije ni poznala praktično nobena druga država, javnost ne bi izvajala pritiska, tudi prek same šolajoče se mladine. Mariborski dijaki so tako pred mesecem dni na protestu na Trgu svobode zahtevali odprtje šol – a mesec za tem so na dom prejeli obvestila o denarnih kaznih in pozive na sodišče.

Protesta se je udeležilo okoli sto mariborskih dijakov. Policija jih je tedaj popisala devet – le tiste, ki so bodisi nagovorili javnost ali v rokah držali transparente. Torej tiste, ki jim je bilo neposredno mogoče očitati javno izražanje stališč, neprijetnih za vlado. Zloraba policijskih (in oblastnih) pooblastil pa se ni zaključila tam: polnoletni dijaki so dobili kazni po 400 evrov, mladoletni pa vabila na sodišče. »To ponovno nima nobene zveze z virusom, ampak s svobodo izražanja in zlorabo oblasti. Ravnanje policije je primerljivo z njihovo lanskoletno spomladansko akcijo, ko so z ljubljanskega Trga republike odnašali ljudi, ki so tam na glas brali ustavo,« pravi nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič.

Ribičič se sprašuje, kakšen bi bil vpliv na ugled Slovenije, če država ne bi znala sama rešiti takšnih vprašanj ter popraviti kršitev človekovih pravic in bi takratni primer (branje ustave) ali današnjega prejeli v obravnavo sodniki evropskega sodišča za človekove pravice. Da, v tem postopku zoper dijake je vse narobe. Kaznovanje, ker so zahtevali normalizacijo izobraževalnega procesa, je podobno absurdno kot odnašanje bralcev ustave. Za začetek že zato, ker je šlo za nesorazmerno represijo glede na težo »kršitve«. »Uporaba teh pooblastil zoper mladoletne oziroma zelo mlade polnoletne osebe je v okoliščinah mirnega protesta nesorazmerna. Policija je imela na razpolago blažja sredstva, na primer opozorilo ali opomin, s katerimi bi na miren način lahko dosegla spoštovanje ukrepov za preprečevanje širjenja covid-19,« pojasnjuje nekdanji dekan ljubljanske pravne fakultete dr. Rajko Pirnat. A policija je očitno dobila navodilo, naj ravna drugače kot sicer, torej v nasprotju z dolgoletno prakso in ne nazadnje tudi v nasprotju s policijsko zakonodajo, ki določa, da je treba za dosego določenega cilja najprej uporabiti najmilejša sredstva in ukrepe.

Policijsko kaznovanje dijakov pomeni uporabo sicer zakonitih pooblastil, ki pa je zaradi sprevrženega namena sama po sebi nezakonita.

Po mnenju Pirnata je glavni problem, da so določbe o prepovedi zbiranja daleč nesorazmerno posegle v svobodo izražanja: »Če je bil shod izveden na način, da so udeleženci ohranili potrebno razdaljo in mirno s transparenti izražali svoj protest, gre v tem primeru za zlorabo oblasti, če so bila pooblastila policistov uporabljena zaradi preprečevanja protesta in ne zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni.« Ko se bodo (mladoletni) dijaki morali zglasiti pred sodišči, bodo ta po prepričanju Pirnata »morala oceniti, ali niso bili predpisi o preprečevanju nalezljivih bolezni v okoliščinah, v katerih je potekal ta protest, zlorabljeni za preprečevanje mirnega izražanja protesta. Če je bilo tako, je taka zloraba pooblastil, ki so sicer zakonita in legitimna, zaradi sprevrženega namena sama po sebi nezakonita. Upam, da bodo sodišča to presojo opravila.«

Ob tem Pirnat znova opominja, da je sama prepoved združevanja na podlagi zakona o nalezljivih boleznih zaradi premajhne jasnosti in določnosti »dvomljive ustavnosti«, zato je vprašanje, ali ljudje, ki jih policija kaznuje na podlagi tega zakona, dejansko sploh storijo prekršek. Če je namreč zakonska določba, ki to odreja, neustavna, po njej seveda posameznikov ni mogoče kaznovati, policija pa je v letu dni izrekla za več milijonov evrov kazni.

A ustavimo se še pri nečem. Ministrica za šolstvo Simona Kustec se je na pozive proti nesmiselnemu kaznovanju dijakov odzvala pričakovano: dejala je, da gre za mlade odrasle ljudi, za katere verjame, »da razumejo in prevzemajo odgovornost za svoja dejanja, kar je prvi korak v svet odraslosti«. Ribičič ob tem opozarja, da gredo odgovornosti in pravice mladih z roko v roki. Nepošteno in prozorno je mlade klicati na odgovornost kot odrasle, če pa hkrati ne uživajo osnovnih pravic, ki jih imajo odrasli: »Po vstopu v svet odraslih bi morali tudi določenim mlajšim od 18 let dati volilno pravico, namesto represije, ki gotovo ni vabilo h kritičnemu izražanju mnenj.«