Tujega nočemo, svojega ne damo!

Zadnjič me je poklical stari prijatelj, rekoč: si videl, kaj je Janša tvitnil Guyu Verhofstadtu? »Pomiri se. Nisi več vodja kolonialne sile. Niti Slovenija ni Kongo.« Potem je prijatelj dodal: ko sem bral tvoj članek o tem, da nas Janša pelje nazaj v socializem, nisem vedel, ali naj ti povsem verjamem, zdaj – s tem tvitom – pa je Janša kar sam priznal, da je vse v tvojem članku res. Vsekakor, jugoslovanske socialistične oblasti – na čelu z maršalom Titom – so bile navdušene borke proti kolonializmu. Antikolonialnih gibanj v tretjem svetu niso le moralno podpirale, ampak so jih tudi – pogosto skrivaj – financirale. Janša je še vedno tam, del tega boja.

A to še ni vse. V Janševem tvitu – »Nisi več vodja kolonialne sile. Niti Slovenija ni Kongo« – je odmevala slovita Titova krilatica: Tujega nočemo, svojega ne damo! Ta krilatica se je tako prijela, da so jo čivkali tudi vrabci. Še vedno jo. Krilatica »Tujega nočemo, svojega ne damo« je bila drugo ime za socializem. Da tujega ne bi dobili, svojega pa ne dali, so socialistične oblasti Jugoslavijo odpeljale med neuvrščene – med dežele, ki niso bile ne v sovjetskem ne ameriškem bloku. Tudi Janša je Slovenijo odpeljal med neuvrščene, kot so Madžarska, Poljska, Bolgarija in podobno.

Če pa hočete dojeti globino Janševega tvita, potem ne smete spregledati, da to, da niso kolonija, nenehno poudarjajo prav Viktor Orbán in orbanovci, recimo Maria Schmidt, Orbánova zgodovinarka, »revizionistka holokavsta« (kot jo je označil portal Daily Beast), ki rada reče, da zahodne države vzhodnoevropskim »govorijo zviška, kot so nekoč govorile svojim kolonijam«. In seveda, če hočete dojeti globino Janševega tvita, potem ne smete spregledati knjige Svetloba, ki se je izneverila (The Light That Failed), v kateri sta Ivan Krastev in Stephen Holmes že pred tremi leti popisala, kako bo nastal Janšev tvit. Bil je pričakovan. In neizogiben.

Dost mamo!

Ko je padel Berlinski zid, so se hotele vzhodnoevropske države čim prej demokratizirati, zato so začele naivno imitirati Zahod. V imitiranju Zahoda – zahodne demokracije, zahodne svobode, zahodnega trga, zahodnega življenjskega sloga, zahodnih idealov, zahodne morale, zahodnih emocij ipd. – so na evropskem vzhodu videli najhitrejšo in najučinkovitejšo pot do demokracije, blaginje in modernizacije. In do »normalizacije«. Hoteli so biti »normalni«. To so stalno ponavljali, da ne rečem mantrali.

In »normalnost« je pomenil Zahod. Izključno Zahod. Edino pot v normalnost je predstavljalo imitiranje Zahoda. Za vsako ceno so se hoteli »vrniti v Evropo«. Komunisti so jih zvlekli ven, tako da so jih prikrajšali za »normalno življenje«. Zdaj je napočil čas za vrnitev. In hoteli so dobiti vse tisto, kar so zahodni Evropejci že imeli. Vse tisto, kar so videli v zahodnih filmih, serijah in revijah. Pred sabo so videli le še tiste, ki so jih imitirali – le še tiste, v katere so se hoteli transformirati. Z golfom vred. In kot dobro vemo, ni šlo le za transformacijo, temveč že kar za spreobrnitev.

Populisti ne zmagujejo zato, ker bi tako dobro predstavljali ljudstvo, ampak zato, ker si ljudstvo ni sposobno zamišljati alternative njihovi politiki.

Toda s tem imitiranjem so, pravita Krastev in Holmes, »priznali superiornost teh, ki so jih imitirali«. S tem so kakopak pristali tudi na sledenje političnemu modelu, ki trdi, da je eliminiral vse možne alternative. S tem so pristali na brezpogojno imitiranje, pa na to, da bodo sami le »inferiorne kopije superiornih modelov«, in na to, da bodo imitirani – Zahod, Bruselj – stalno in sproti preverjali, presojali in ocenjevali, kako dobro so imitirani.

Zato so Vzhodnoevropejci zlagoma dobili občutek, da jih ima ponovno nekdo pod kontrolo in da so spet le vazali – tako kot prej, v socializmu, ko je z njimi upravljala sovjetska partija, ki se je odločala namesto njih in ki je bila brez alternative. Iz socialističnega »eksperimenta« so zato zbežali, toda zbežali so v nov eksperiment. A bili so neučakani – vse so hoteli takoj. Ker se njihove dežele niso takoj »čarobno« prelevile v Zahod, vlaka pa niso hoteli zamuditi, so množično emigrirali na Zahod. Ne, niso čakali, da bo Poljska postala Britanija, ampak so sami emigrirali v Britanijo. In ne, niso čakali, da bo Madžarska postala Nemčija, ampak so sami emigrirali v Nemčijo.

Ponižujoči eksodus mladih, sposobnih, produktivnih in izobraženih ni bil dobra reklama za liberalno demokracijo, »zahteva, da so originalni in obenem kopije,« pa je bila itak »psihološko stresna«. Ali bolje rečeno: »imperativno imitiranje« je vzbujalo in kopičilo »občutke sramu, resentiment in strah pred kulturnim izbrisom« ter povzročalo »travme in socialne konflikte«. Zahodni model, ki so ga imitirali, je nenadoma postal ovira za njihovo samozavest, za njihovo samospoštovanje in za njihovo samouresničevanje.

Finančna kriza, ki je leta 2008 stresla Evropsko unijo, je še dodatno diskreditirala liberalno demokracijo, pa tudi »zahodne elite«, saj se je izkazalo, da nimajo pojma, kaj počnejo. Liberalne sanje so se prelevile v »liberalno nočno moro«, še toliko bolj, ker se je ekonomska neenakost strmo poglabljala, družbeno bogastvo pa stekalo k peščici. Korupcija je bila brezmejna. Imitiranje Zahoda, ki je tako in tako izgubljal globalni vpliv, je po novem veljalo za »pot v pogubo«. In začel se je revolt proti liberalni demokraciji, Evropski uniji, migrantom, globalizaciji. Še huje: začela se je kontrarevolucija. Najizraziteje kakopak na Madžarskem, metastaze pa so se pojavile tudi drugod.

Orbán in višegrajci so imeli dovolj tega »imperativnega imitiranja«. Niso hoteli več kopirati Nemčije in Francije, ampak so hoteli ostati »na svoji poti«. Dovolj so imeli evropeizacije, demokratizacije, liberalizacije, integracije, harmonizacije, modernizacije – v liberalni demokraciji, ki je bila po Fukuyamovi tezi o koncu zgodovine brez alternative, so videli novo ortodoksijo, ki jih sili v imitiranje »zahodnih vrednot, stališč, institucij in praks«. In to imitiranje je postalo obvezno – tiranski imperativ. Dobili so občutek, da jim Bruselj in neizvoljeni birokrati le še ukazujejo, da jih omejujejo, zategujejo, nategujejo in ponižujejo, da do njih ne kažejo nobenega pravega spoštovanja, da nanje gledajo zviška, da morajo le izpolnjevati »zaveze« in trpeti »šokterapije« – in da nimajo več nobene suverenosti, da izgubljajo svojo avtentičnost, svojo tradicijo, svojo avtentično identiteto. Poljski predsednik Duda je poljsko članstvo v Evropski uniji primerjal celo s prusko, avstrijsko in rusko okupacijo Poljske.

Janšo grabi vse očitnejša nostalgija po času, ko so ga preganjali, ko je bil mlad in aktiven, ko se je upiral režimu. Ujeti skuša izgubljene, pozabljene trenutke junaštva.

V Bruslju so videli Belgijo – sami so se počutili kot Kongo. Imeli so se za žrtev. Ti, ki so jih imitirali, so jih zlorabili. Za odprte meje in človekove pravice se niso več zmenili – hej, kaj pa naše pravice?! Če Zahod ne varuje in ne spoštuje naših pravic, zakaj bi mi varovali in spoštovali pravice beguncev in migrantov? In ta logika žrtve je imela dolge noge, navsezadnje, poudarjanje, da je Amerika največja žrtev amerikanizacije sveta in širjenja demokracije (da Ameriko vsi le zlorabljajo, da je nihče ne spoštuje ipd.), je Donalda Trumpa pripeljalo v Belo hišo.

Občutek sramu, resentiment in strah pred kulturnim zatonom so bili eksplozivno darilo populistom. Novi hit dobe so postali iliberalni politiki. In vzhodnoevropske dežele – še posebej Orbánova Madžarska – so začele slaviti iliberalno demokracijo. Ali natančneje: dežele, ki so nekoč imitirale sovjetski komunizem in potem zahodno demokracijo, so demokracijo prelevile v imitacijo demokracije. V imitacijsko demokracijo. V šarado demokracije. V potemkinsko demokracijo. V imitacijo ruske demokracije. V nasprotje zahodne demokracije. Vse tisto, kar slavi in časti zahodna demokracija, so začeli neusmiljeno, cinično, groteskno zavračati in demonizirati – politično opozicijo, nevladne medije, civilno družbo, nevladne organizacije, neodvisnost sodišč, politični pluralizem, transparentnost ter strpnost do migrantov, disidentov in manjšin.

Normalno je nenormalno

Orbán in orbanovci so iskali le še izgovore za uvedbo iliberalne demokracije, antidemokracije, avtokracije.

Za začetek, neodvisne medije so zatrli. Zakaj? Ker da so le peta kolona Zahoda.

Laži in izmišljotine, s katerimi razgraja Janša, so le testi politične zvestobe. Njegovi privrženci vedo, da laže zanje. Njegove laži so zanje resničnejše od resnice. 

Dalje, liberalizem so izbrisali. Zakaj? Ker da liberalci ne morejo varovati nacionalne lastnine – ne ljubijo domovine, nimajo pravih vrednot. Poleg tega pa liberalizem naciji preprečuje, da bi se branila pred »invazijo« beguncev in migrantov, ki so »kulturno drugačni«, ki ne sodijo k »nam«, ki se ne bodo nikoli asimilirali, ki ogrožajo »naš« obstoj, ki »nas« bodo izbrisali z zemljevida.

Dalje, Zahodu so se odpovedali. Zakaj? Ker da postaja periferija Velike Afrike in Velikega Bližnjega vzhoda. Imitiranje Zahoda je po novem veljalo za nacionalni samomor. Toda Zahod so diskreditirali še zaradi enega razloga: »Državljani ne bodo več odhajali na Zahod, če bo Zahod izgubil čar in privlačnost.« Ne preseneča, da je začel Orbán ponavljati: Mi smo pravi Evropejci! Če hoče Zahod preživeti, se mora preseliti na Vzhod! Mi smo ustavili invazijo migrantov! Mi smo novo jedro Evrope! Mi smo prihodnost Evrope! Na tak način je bil Hitler prepričan, da je prihodnost Evrope. Zato je Orbán Georgea Sorosa – Juda – nagnal iz Madžarske. Kristjani so zanj edini pravi Evropejci – tako kot so za Trumpa edini pravi Američani belci. Orbán se ima za rešitelja Evrope – po analogiji s Putinom, ki se ima prav tako za rešitelja Evrope, »žrtve« dekadentnega Zahoda.

Dalje, demokracijo so omejili. Zakaj? Zaradi preprostega razloga: ko dobijo volitve, jih lahko poraženi liberalci še vedno napadajo in kritizirajo – in celo dobijo naslednje volitve. Kar se zdi populistom grozljivo, nezaslišano in povsem nesprejemljivo: ko liberalce poraziš, bi morali izginiti, odmreti, umreti! Kot v socializmu.

Dalje, multikulturnost so odpovedali. Zakaj? Ker da le »kuži« nacionalno identiteto, slabi nacionalno kohezivnost in ogroža pravice krščanske večine. Od te tipične »blut und boden« demografske panike do konspirološkega dictuma, da »nas« bodo zamenjali nebelci in nekristjani (in da »nas« čaka nacionalno izumrtje), je vedno le korak.

Dalje, univerzalne vrednote so odpisali. Zakaj? Ker da ogrožajo »našo« unikatno nacionalno identiteto. In ker da so jih elite skonstruirale le zato, da bi lažje marginalizirale in diskriminirale kristjane.

In končno, sebe so razglasili za ekskluzivnega varuha in lastnika nacionalne identitete, nacionalne tradicije in nacionalnega izročila. Kaj so »avtentične nacionalne vrednote«, po novem itak vedo le oni, populisti, etnonacionalisti, nativisti, ki se imajo za nedolžne žrtve, četudi prekleto dobro vemo, da populizem, etnonacionalizem in nativizem vodijo v nasilje.

Kar so še malo prej razglašali za »normalno«, se jim zdi zdaj nenormalno. Ne brez razloga: v grozi so namreč ugotovili, »da zahodna normalnost pomeni sekularnost, multikulturnost in poroke istospolnih«. Rasizem, islamofobija, homofobija, seksizem in nestrpnost, s katerimi razgrajajo vzhodnoevropski populisti, so torej le obupan poskus, da bi čas zavrteli nazaj – v predmoderni čas idilične nacionalne identitete.

Janša se ima tudi za ultimativnega domoljuba, za ekskluzivnega lastnika slovenske nacionalne identitete, slovenske nacionalne tradicije, slovenskega nacionalnega izročila.

Zato so tudi starši, ki so ugotovili, da svojih otrok ne morejo več obvladovati, vzgojo in šolanje prepustili Orbánu – naj jih on vzame v roke! Naj on ustavi njihovo imitiranje Zahoda, njihovo modernizacijo, njihovo sekularizacijo! Naj jim on v glave vbije prave vrednote! Naj jih on odreši Zahoda, ki jih je ugrabil, indoktriniral in skorumpiral!

Kar se kakopak ujema z višegrajskim populističnim krikom: Zahod nas ne bo več učil! Ne bo nam več pridigal! Temu kriku se je z »antikolonialnim« tvitom pridružil tudi Janša. nam bodo tokrat pustili zmagati?

Toda ko Orbán, orbanovci in Janša pozivajo k revoltu proti Zahodu, ko torej imitiranje Zahoda razglašajo za pot v pogubo, se zdi, kot da citirajo knjigo Upor prekletih (1961), v kateri je Frantz Fanon, sloviti karibski marksist in revolucionar, ljudstva koloniziranega tretjega sveta pozival: »Dajmo, bratje, igra Evrope je dokončno odigrana, treba je najti nekaj drugega. Danes lahko napravimo vse, a pod pogojem, da ne oponašamo Evrope, pod pogojem, da nismo obsedeni od želje po dohitevanju Evrope ... Odločimo se, da ne bomo posnemali Evrope, in poženimo naše mišice in misli v novo smer.« Ha. Janšev tvit ni le antikolonialen, ampak je tudi marksističen. Orbán in Janša sta našla »nekaj drugega«. Mišice in misli sta pognala »v novo smer«.

Ko berete Orbánove izjave, lažje razumete, zakaj mu ljudje nasedajo: prav res, si rečete, mar se nismo tudi mi naveličali tega, da nam Bruselj deli lekcije, da nam zapoveduje, da na nas gleda zviška? Mar ni naše imitiranje Zahoda res postalo kontraproduktivno? In mar ni liberalizem res svetloba, ki se je izneverila? Dopustil je korupcijo, bogatenje elit, poglabljanje ekonomske neenakosti, finančno krizo. Ironija je v temle: ko ljudje prikimavajo Orbánu, spregledajo veliko mistifikacijo – Orbán in njegovi trdijo, da je avtokracija alternativa liberalizmu, da je torej liberalni demokraciji alternativa iliberalna demokracija. Še več: avtokracija je edina alternativa liberalni demokraciji. Avtokracija je boljša od demokracije – in tudi »naravnejša« od demokracije. Vsaj v vzhodni Evropi. Za tiste, za katere je bil prej brez alternative Zahod, je zdaj brez alternative avtokracija.

Okej, imitiranje Zahoda vodi v pogubo. Kdo pa je pri nas najbolj divje oznanjal potrebo po imitiranju Zahoda in zahodnega modela? Kdo je trdil, da še vedno nismo dovolj moderni, da ne živimo v moderni državi, da še vedno nismo normalni in sproščeni? Točno – Janša in njegovi. To smo poslušali leta in desetletja. Še vedno nismo »pravi«. Še vedno smo »socialisti«. Slovenijo še vedno vodi udbomafija. Kdaj bomo normalni? Kdaj se bo Slovenija normalizirala? Jasno, »normalnost« je pomenil Zahod.

Ne, Janša od nas ni terjal le transformacije, ampak spreobrnitev. Mar ni sam nastopal kot imitator Zahoda? Mar se ni prelevil celo v golfista? In mar ni v času velike finančne krize klical trojke? Zahod, pridi na pomoč, reši Slovenijo! No, zdaj Sloveniji pomaga Orbán. Zato je imitiranje Zahoda zamenjalo imitiranje Madžarske – Orbánove imitacijske demokracije. Recimo: Janša skuša zatreti neodvisne medije. Zakaj? Ker so le peta kolona Zahoda! Ovajajo in tožarijo nas Bruslju! To se zdi Janši in njegovim nezaslišano. Tako kot se je zdelo leta 1988 socialističnim oblastem nezaslišano, da je France Bučar v evropskem parlamentu podal svojo oceno razmer v Jugoslaviji.

Ko Janša ni dal soglasja k objavi razpisa za vpis v študijskem letu 2021/2022, je rekel, da je treba misliti na potrebe slovenskega gospodarstva, na potrebe trga – in da je treba paziti na to, da ne bomo »ustvarili na tisoče mladih brez možnosti zaposlitve«. Madžari so vzgojo in šolanje svojih »indoktriniranih« in pozahodnjačenih otrok prepustili Orbánu – Janša je očitno hotel prevzeti vzgojo in šolanje slovenske mladine, ki jo je preveč indoktriniral »kulturni marksizem« Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede.

Tudi Janši gre demokracija na živce – zaradi istega razloga kot Orbánu: ko pride na oblast, ga lahko poraženi liberalci še vedno napadajo in kritizirajo! In potem lahko celo dobijo naslednje volitve. Kar je grozljivo, nezaslišano, povsem nesprejemljivo: zakaj ne utihnejo? Zakaj ne izginejo? Zakaj ne emigrirajo?

Janša samo imitira, posnema, oponaša, kopira: malo Trumpa, malo Orbána, malo Erdoğana, malo partijo in malo Putina, ki vsake toliko sklene, da bo dal Evropi lekcijo – kot Janša. Ta tudi razkrinkava dvoličnost Zahoda, ki ni protestiral, ko so mu ukradli volitve in ko so ga zaprli. Tudi Putin ves čas razkrinkava hipokrizijo Zahoda: zakaj mi očitate, da sem Ukrajini speljal Krim, če pa ste sami Srbiji speljali Kosovo? Putin si je, pravita Krastev in Holmes, ustvaril brezmejno moč, toda z minimalno uporabo sile – zapreti da le Navalnega in vsi ostali razumejo sporočilo. Janša da oglobiti dijake – in vsi ostali razumejo sporočilo.

Janša nenehno slavi osamosvojitev (celo muzej osamosvojitve bo zgradil), obenem pa trdi, da osamosvojitev ni uspela – in da »prava« osamosvojitev šele prihaja. Zakaj osamosvojitev ni uspela? Ker so se Janša in drugi osamosvojitelji »prodali« zdaj tako osovraženemu in demoniziranemu Zahodu? Ker so se brezpogojno vdali zahodnemu modelu? Ker v času vrenja niso imeli niti ene nove ideje? Ker je to zdaj prišlo za njimi? Ker se tega zdaj sramujejo? Ker se niso osamosvojili, ampak so služili Zahodu – tako kot so prej služili socializmu? Je zdaj zato tako agresiven? In tako avtokratski? Ivan Krastev in Stephen Holmes pravita, da avtoritarni šovinizem in agresivna ksenofobija, s katerima razgrajajo vzhodnoevropski populisti, »koreninita v politični psihologiji, ne pa v politični teoriji«, ali natančneje: ta v oči bijoča neoriginalnost vzhodnoevropsekga iliberalizma korenini natanko v intelektualni revščini revolucij, ki so v vzhodni Evropi potekale leta 1989 v imenu »normalnosti«. Orbáni in janše si ne morejo odpustiti, da so se takrat vdali Zahodu, prostovoljni kolonizaciji, kužnemu imitiranju, podrejenosti in podložnosti, občutku manjvrednosti. Zato hočejo imitacijo Zahoda zdaj tako agresivno zamenjati s tradicijo. Šovinizem, etnonacionalizem, seksizem, islamofobija, ksenofobija in homofobija so maščevanje za leta poniževanj in podrejenosti, imitiranja Zahoda, kontaminiranja z zahodno modernostjo, kolonialnega kolaboriranja. Preglasiti in prekričati hočejo gnus, ki ga čutijo do svoje zmote. Zato hočejo še eno revolucijo, še eno priložnost. Zdijo se tako patetični in groteskni kot Rambo, ki se vrne v Vietnam, rekoč: Nam bodo tokrat pustili zmagati?

Janša se ima tudi za ultimativnega domoljuba, za ekskluzivnega lastnika slovenske nacionalne identitete, slovenske nacionalne tradicije, slovenskega nacionalnega izročila. Kaj so »avtentične nacionalne vrednote«, ve le on. A Krastev in Holmes opozarjata, da si vzhodnoevropski populisti, varuhi »avtentičnih nacionalnih vrednot« in »avtentične nacionalne identitete«, vedno izberejo neki benigni, a nestrpni delček nacionalne preteklosti in ga napihnejo v »avtentično preteklost«, ki jo je treba na vsak način zaščititi in rešiti pred koruptivnim, dekadentnim Zahodom. Janša, ki je tako kot drugi vzhodnoevropski populisti ugotovil, da zahodna »normalnost« pomeni sekularnost, multikulturnost in poroke istospolnih, si je izbral noriško kraljestvo. Nad ljudstvom je očitno tako razočaran, da ga hoče zamenjati. Moderni slovenski identiteti se odpoveduje v korist neke čiste, arhaične, kvazivenetske identitete, ki je nikoli ni bilo in ki živi le v njegovih gemeinshaftskih fikcijah. Njegova avtokratska agresivnost je le obupan poskus, da bi čas zavrtel nazaj, v idilični predmoderni čas fiktivne nacionalne identitete, toda Slovenija ne bo nikoli monokulturna – kot Amerika ne bo nikoli bela.

Življenje brez zarot je tak dolgčas!

Janša se prepira z vsemogočimi, to vidimo, toda noče dobiti spora – dobiti hoče volitve. Kot Orbán in drugi etnonacionalistični populisti, ki delajo vse, da bi njihovi privrženci na njihovi strani ostali tudi tedaj, ko izgubijo. Tudi tedaj, ko jih vsi psujejo in ko se jim vsi posmehujejo. Dobro vedo, da pravi privrženci niso tisti, ki jih podpirajo, ko imajo prav, temveč tisti, ki jih podpirajo, ko se motijo. Potemtakem tisti, ki jih podpirajo ne glede na vse, tisti, ki jim nenehno aplavdirajo in kimajo. In Janša jih ima: laži in izmišljotine, s katerimi razgraja, so le testi politične zvestobe. Njegovi privrženci vedo, da laže zanje. Njegove laži so zanje resničnejše, globlje in moralno superiornejše od resnice. Prepričani so tudi, da z lažmi minira tudi politično korektnost, s katero skušajo liberalci cenzurirati javno besedo in utišati ljudstvo – z lažmi jih mede, meče iz ravnotežja in spravlja ob živce. Zanje ni nič lepšega od trenutka, ko liberalci zacvilijo od bolečine.

Janšo grabi vse očitnejša nostalgija po času, ko so ga preganjali, ko je bil mlad in aktiven, ko se je upiral režimu. Ujeti skuša izgubljene, pozabljene trenutke junaštva in glorije, kajti vsakdanje življenje v demokraciji je dolgočasno in enolično, nič se ne zgodi. Življenje brez zarot je res jebeni dolgčas. Po malem spominja na Billyja Crystala, ki v Mestnih fantih, posnetih leta 1991, v času osamosvojitve, odjezdi v regenerativno imitacijo nekdanjega Divjega zahoda – Janša je odjezdil v regenerativno imitacijo nekdanjega divjega vzhoda.

A če naj parafraziram Krasteva in Holmesa: populisti ne zmagujejo zato, ker bi tako dobro predstavljali ljudstvo, ampak zato, ker si ljudstvo ni sposobno zamišljati alternative njihovi politiki.