Slovenski pacient

»Pomiri se. Nisi več vodja kolonialne sile. Niti Slovenija ni Kongo.« To je tvit, ki bi ga Slovenija morala sporočiti evropski komisiji leta 2013, ko je ta na podlagi za lase privlečenih analiz o stanju slovenskega bančnega sistema zahtevala privatizacijo slovenskih bank in druge pomembne infrastrukture, kot je brniško letališče skupaj z bivšim letalskim prevoznikom ali kot so bila slovenska visokotehnološka podjetja, recimo Fotona. Da je Slovenija suverena, samostojna država, bi morali reči v trenutku, ko smo v imenu domnevnih evropskih pravil na zahtevo evropske komisije prodajali podjetja, kot je denimo Helios.

A tedaj, leta 2013, Janez Janša ni bil velik heroj, ravno nasprotno, Janša je tedaj Slovenijo postavil v položaj Konga. Kot predsednik vlade je klical trojko, želel si je, da bi naša država prišla pod evropsko prisilno upravo, vladi je svetoval, naj čim prej zaprosi za pomoč mednarodne institucije. Oktobra 2013 sta Dimitrij Rupel in Matej Lahovnik na posvetu z naslovom »Zunanjepolitični položaj Slovenije: ocena trojka« pred začudeno veleposlanico Nemčije, ki ju je poskušala umiriti, trdila, da država potrebuje »prisilno upravo« in »zunanji pritisk«. To je isti Rupel, ki danes trdi, da je jezen na ljudi, na primer na evropsko poslanko Ljudmilo Novak, ker v tujini blatijo Slovenijo zaradi svojih političnih interesov.

Leta 2013, ko bi Janša moral biti heroj in se upreti diktatu Evropske unije, ko bi konec koncev lahko izkoristil tudi svoj vpliv v Evropski ljudski stranki (EPP), je bil dejansko le pohleven aparatčik. Zdaj, ko so »kašče polne« in ko smo v Sloveniji in EU dali »jastoge na mizo«, kot se je o razpoložljivih javnofinančnih virih izrazil bivši finančni minister Andrej Bertoncelj, pa se Janša s še posebno tvitersko obsedenostjo spravlja na politične nasprotnike. »Žrtve« njegovega besa v Sloveniji so novinarke, novinarji, sledijo jim kulturniki, potem seveda tožilci, sodniki, in če je treba, še epidemiologi. A enako se odziva tudi na kritike iz tujine, to pa počne vedno poudarjajoč domnevno suverenost Slovenije. Zgoraj citirani tvit, da Slovenija ni Kongo, je Janša namenil bivšemu belgijskemu premieru in nekoč vodji evropskih liberalcev Guyju Verhofstadtu. Ta mu je na njegov grob napad sicer odpisal, »potem se nehaj obnašati, kot da je Slovenija tvoja kraljevina«.

Da Slovenija ni Kongo, ampak suverena, samostojna država, bi morali reči v trenutku, ko smo v imenu evropskih pravil podjetja, kot je Helios, prodajali brez klavzul o zaščiti delavcev.

A poanta Janševega tvita je pravilna, formalno se je z njim mogoče strinjati. Veliko bolj logično je, da Vzhodna Evropa ob ravnanju evropske komisije ali unije tudi pokaže samozavest, se postavi zase in za svoje interese ter za svoje ljudi. A kontekst, v katerem izraža Janša suverenost Slovenije, je popolnoma zgrešen. Njegovo ravnanje bi bilo razumljivo, če bi šlo za suverenost slovenskih nacionalnih interesov, ne pa suverenost na področju vulgarnosti, kršenja človekovih pravic in pravil demokracije. Na teh področjih pa države nikoli niso bile suverene, ne nazadnje imamo mednarodne konvencije, ki svobodo izražanja dvigujejo na raven občih mednarodnopravnih norm, nobena konvencija pa ne ščiti razraščanja neenakosti, finančnih špekulantov in oligarhov, s katerimi se je, kaže, Vzhodna Evropa zdaj spečala in celotno zgodbo zamaskirala s populizmom in domnevno nacionalno suverenostjo.

Paradoks, ki se zdaj dogaja Sloveniji – pa tudi Madžarski, Češki, Slovaški in Poljski – lepo uteleša Geert Wilders. Kdo je že to? Geert Wilders je nizozemski politik, ki prav tako ne mara Guyja Verhofstadta. Ima pa strašno rad madžarskega premiera Viktorja Orbána. Celo tako rada se imata, da ga je Orbán avgusta leta 2019 sprejel v Budimpešti z vsemi častmi in ga označil za »heroja, ki si zasluži Nobelovo nagrado«. Zakaj? S čim si je to čast prislužil? Orbána in Wildersa druži antimigrantsko razpoloženje. Ampak Wilders, nizozemski nacionalist in šovinist, ustanovitelj Stranke za svobodo, se na evropsko politično sceno ni zavihtel po finančni krizi le s tem, da je začel napadati islam, da je Koran enačil s Hitlerjevim Mein Kampfom – ampak predvsem s spletnim pozivom vsem Nizozemcem, ki ga je objavil leta 2012, da naj se postavijo zoper priseljence iz Vzhodne in Srednje Evrope zaradi njihovega, če citiramo, »nadlegovanja, onesnaževanja in kraje služb«.

Kako naj torej vse to razumemo, to pobratenje vzhodnjakov z bivšimi promotorji nestrpnosti prav do tega dela Evrope? Stvari so še kar prozorne: Janez Janša in drugi vzhodnoevropski populisti namreč parazitirajo na občutjih ljudi, ki so realna. Odnos med Vzhodno in Zahodno Evropo je v zadnjih treh desetletjih prešel več stopenj. Po otoplitvi odnosov in padcu komunizma ter vključitvi v EU je bila na primer Slovenija najboljša učenka in zgodba o uspehu. A po letu 2004 se je na Zahodu Vzhodnih Evropejcev prijela etiketa »poljskih vodoinštalaterjev, ki kradejo službe«. Na Zahodu so takrat začeli moč dobivati populisti, nasprotniki migrantov. Toda problem niso bili migranti iz Sirije in Afrike, Velika Britanija je na primer hotela nazaj suverenost nad svojimi mejami zaradi vzhodnjakov – in prav to je bil tudi glavni razlog za brexit. Pač ta miselnost, da vzhodnoevropski priseljenci pomenijo nelojalno konkurenco na trgu in da nekako parazitirajo v teh državah.

Poljski premier Mateusz Morawiecki je prejšnje leto na Blejskem strateškem forumu zelo nazorno opisal to občutje v Vzhodni Evropi. Dejal je, da v devetdesetih nikogar ni motilo, ko je »Zahodna Evropa kolonizirala Vzhodno«, povedal je, koliko denarja Poljska izgublja zaradi dividend, ki se izplačujejo v tujino, k zahodnoevropskim lastnikom, kot posledica razprodanih domačih podjetij. »Zdaj, ko pa se naša podjetja skušajo vzpostaviti na enotnem evropskem trgu, naletijo na upor,« je dejal, pri čemer je mislil tudi na očitke, da je Poljska nedemokratična. Evropska pravila, je dejal, so pisana na kožo močnim zahodnim članicam. »Moje osebno mnenje je, da se mnogi na Zahodu (in Bruselj – op. a.) zgražajo nad Srednjo Evropo zato, ker Srednja Evropa vstaja. Zatirajo nas, ker smo konkurenčni.« Prost pretok blaga, prost pretok oseb in prost pretok kapitala – te svoboščine so bolj ali manj uresničene, pretok storitev (četrto svoboščino) pa Zahod onemogoča.

Ni pa seveda rečeno, da zaradi Janševega strupenega jezika EU Slovenije tako ali drugače ne bo kaznovala kot zgled za druge.

Morawiecki ima dejansko prav. Zahodna Evropa je ob vključevanju v Evropsko unijo od novih članic zahtevala prost pretok kapitala. Avstrija je recimo danes največja investitorka v Sloveniji, v Sloveniji lahko prosto ustanavlja svoje banke, kupi lahko Helios, odpusti polovico delavcev in ga proda brez ovir naprej Japoncem, brez kakršnihkoli klavzul, ki bi ščitile zaposlene slovenske delavce. Pri pretoku storitev, kjer imajo zaradi nizke cene delovne sile prednost slovenska podjetja v Avstriji, pa je drugače. Slovenski primer so recimo zaposleni pri gradbenem podjetju Lumar. To podjetje želi tudi po Avstriji graditi svoje hiše, vendar se srečuje z mnoštvom omejitev, ki jih je na področju napotovanja delovne sile uvedla Avstrija. Enak problem imajo češki in slovaški avtoprevozniki, na primer, ki prav tako zaradi zakonskih omejitev težko nastopajo na avstrijskem trgu. Na gospodarskih področjih, kjer ima zaradi nižje cene dela Vzhodna Evropa prednost, so zahodne države v zadnjih letih zaradi preprečevanja t. i. socialnega dumpinga začele postavljati nove ovire. Ne dovolijo, da bi podjetja in tudi samozaposleni na njihovih trgih neposredno ponujali svoje storitve.

Tudi pri Orbánu lahko vidimo na delu podobno logiko. Država, ki se je v devetdesetih v imenu liberalizma (tega na Madžarskem simbolizira osovraženi Ferenc Gyurcsány) popolnoma razprodala, je seveda Madžarska. Avtor tega članka je imel priložnost leta 2000 leto dni preživeti v Budimpešti: To je bil čas, ko so angleško govoreče na cestah Budimpešte – in večinoma so bili to dobro situirani predstavniki zahodnoevropskih podjetij – prezirali. Ni bilo težko ugotoviti, zakaj natakar ne želi prinesti kave, če jo naročiš v angleščini: tujci so namreč za slehernike pomenili simbol razprodane Madžarske, izgube suverenosti, tranzicije, ki je sicer na Madžarsko vrnila demokracijo z vsemi človekovimi pravicami, ki pa jih ljudje niso mogli zaživeti, ker so jih ekonomske razmere pahnile v revščino ali ker so prejšnjo solidarnost razbile naraščajoče ekonomske razlike.

V evropski perspektivi je Janša klovn – avstrijski mediji so ga označili za »slovenskega pacienta«, lepo pa mu pristaja tudi belgijski vzdevek »maršal Tvito«, ki veliko laja, a ne dreza v prava vprašanja.

Viktor Orbán je to izkoristil. To je bil agar, na katerem je zasnoval vse svoje tri velike kampanje, vse tri so imele protibruseljski ton. Kampanjo proti migrantom je Orbán organiziral pod sloganom, da Bruselj Madžarski že ne bo določal, za koga naj odpre svoje meje. Drugo veliko kampanjo proti filantropu Sorosu je Orbán zagnal prav tako v povezavi z EU: na predvolilne plakate ga je postavil skupaj s tedanjim predsednikom evropske komisije Junckerjem. In seveda, sledila je kampanja, ki je bila neposredno usmerjena proti Bruslju. Bojtár B. Endre, urednik tednika Magyar Narancs, je kampanje opisal z naslednjimi besedami: vse te kampanje so imele v sebi jasen, a neizrečen antisemitizem. Bile so kampanje proti velekapitalu, multinacionalkam, tujim elitam. Ampak tu je paradoks: Orbán, ta domnevni zagovornik kmeta, malega človeka, ki se rad slika, kako jé golaž, borec proti globalizaciji in liberalizaciji, je dejansko na Madžarskem vzpostavil vladavino oligarhije – okrog njega zdaj stojijo madžarski gradbeni oligarhi, ki so obogateli s pomočjo sredstev EU, in prav ti zanj zdaj nadzirajo medije.

Kako to razumeti? Vzhodna Evropa je v drugačnem položaju kot Zahodna, ima malce drugačne interese, a paradoksalno je, da so te realne izzive in dejanske frustracije nagovorili prav vzhodnoevropski samodržci, ki jih je združilo zatiranje svobode govora. Tega niso storile ikone svobode na Vzhodu z začetka devetdesetih, kot so bili češki predsednik Václav Havel, pa bivši vodja poljske Solidarnosti Lech Wałęsa, disidenti in demokrati, kot sta bila madžarski Árpád Göncz in slovaški Michal Kováč. V času, ko so na Vzhodu vladali demokrati, se predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle v nasprotju z Milanom Kučanom z njimi ni želel pobratiti. Ni se želel pridružiti nastajajoči višegrajski četverici, Janša, ki se je tedaj navduševal nad Zahodom, pa je kasneje vodil kampanjo proti domačim, »komunističnim« direktorjem in zagovarjal razprodajo (na Zahod). Zdaj pa bi rad bil suveren.

A če na Vzhodu zdaj res vladajo borci za identiteto in za suverenost teh držav, ljudje, ki se borijo proti zahodnemu velekapitalu in domnevno za malega človeka: zakaj potem prav ti ljudje ne obdavčijo največjih multinacionalk na svetu, kot sta Google ali Facebook? Mar ni njihova pravična obdavčitev prej v interesu Vzhoda kot pa Zahoda, kjer imajo ta podjetja sedeže? To vprašanje je novembra 2019 na ravni EU poskušalo rešiti finsko predsedstvo unije. Finska je dala pobudo za glasovanje. In kdo je na koncu pri glasovanju v Svetu za konkurenčnost o obdavčitvi globalnih multinacionalk temu nasprotoval? Na eni strani sicer Luksemburg, z njim pa tudi vsa Vzhodna Evropa, ta nova Evropa, domnevna borka za kmete. Pravice multinacionalk so – poleg Slovenije – podprle še Češka, Estonija, Latvija, Hrvaška in Madžarska.

Če Slovenija res ni Kongo, če ni protektorat, če je res suverena država, ali bo odločni slovenski premier Janša v času predsedovanja EU spet sprožil to pomembno finančno vprašanje in poskušal rešiti to, kar ni uspelo Finski? Seveda ne. Pomembna prednostna naloga slovenskega predsedovanja EU niso davčne oaze, ampak »unija vrednot, ki temelji na vladavini prava in zagotavljanju evropskega načina življenja«. Vsi vemo, kaj pomeni skovanka evropski način življenja: gre za še eno kost za neskončno glodanje, tema z rahlim rasističnim podtonom, a hkrati tema, ki jo bo tudi Luksemburg z veseljem podprl in o njej razpravljal na dolgo in široko, saj s tem v nobenem pogledu ne bomo škodili njihovim interesom in interesom kapitala.

Predvsem pa je Janša, skupaj s svojimi višegrajskimi kolegi, izgubljena priložnost, ki bi jo ta regija, z Balkanom vred, nujno potrebovala.

Okoli Janeza Janše se danes praši, o njem res veliko poročajo mednarodni mediji, njegova skrajna in besneča stališča danes poznajo že po vsej Evropi. Slovenski premier javno žali tuje novinarje, diplomate, politike in izbrane mednarodne ustanove. A velja se spomniti, da je njegova vlada na začetku mandata povsem nepotrebno presenetila Svet Evrope z dopisom o komunističnem izvoru slovenskih medijev. Janša je napadel nemškega novinarja revije Der Spiegel Rafaela Buschmanna, novinarki Politica Lili Bayer je sporočil, da »laže za preživetje«, zapletel se je v besedni spopad z Wolfgangom Ischingerjem, uglednim nemškim diplomatom, ki zdaj predseduje Münchenski varnostni konferenci, pa s svetovalcem ameriškega predsednika Bidna Michaelom Carpenterjem, z nekaterimi komisarji EU – ob zamenjavi direktorja Statističnega urada (SURS) je komisarju Paolu Gentilioniju zabrusil, naj več ne igra političnih iger s slovensko levico, spravil se je tudi na predsednika svoje lastne stranke EPP Donalda Tuska. Nad njegovo oholostjo, vulgarnostjo so bili ta teden presenečeni tudi poslanci evropskega parlamenta, ki so na plenarnem zasedanju in znotraj skupine za spremljanje spoštovanja demokracije razpravljali o naši državi. Navedimo nekaj mnenj: Konstantinos Arvanitis, nekoč tudi sam novinar, danes pa grški poslanec evropske Konfederalne skupine Evropska združena levica (GUE/NGL), je dejal, da je »šokiran in razočaran«, Anna Donanth (Renew), ki prihaja iz Madžarske, je dejala, da je očitno »madžarski primer nalezljiv«, dejala je, da je zanjo »zelo boleče«, ko posluša opise razmer, ki so podobni njeni lastni državi. »Vidimo vzporednice z Madžarsko pred desetimi leti. Se bo Slovenija na podoben način izolirala kot Madžarska?« pa je dejala Katarina Barley (S&D), bivša nemška zvezna ministrica za pravosodje.

Ko se je Janša spravil na novinarko Politica Lili Bayer so morali bruseljski dopisniki nekaj ur pritiskati na uradnega govorca evropske komisije Erica Mamerja, da je na koncu vendarle z muko izrekel naslednje besede: »Obsojamo vsakršne žalitve ali napade na novinarje. Niti v sanjah si ne bi zamislili, da bi to počeli tukaj v Bruslju, in nikakor ne pričakujemo, da bi se kdo zatekal k takšni praksi. Naj ne bo nikakršnih dvomov glede tega.« Ni seveda rečeno, da zaradi Janševega strupenega jezika Slovenije tako ali drugače ne bodo svarilno kaznovale druge evropske države, ni mogoče izključiti, da Evropa tokrat ne bo tako dolgo čakala, kot je v primeru Madžarske. Ampak ne smemo spregledati bistva: Janševi vulgarni napadi v ničemer ne drezajo v res pomembne mednarodne teme, pomembne evropske interese, niti se ne dotikajo slovenskih interesov. Z novinarji in mediji so diktatorji obsedeni bolj zaradi lastnega narcisizma.

V očeh Evrope je Janša klovn – avstrijski mediji so ga označili za »slovenskega pacienta«, uveljavil pa se je tudi vzdevek »maršal Tvito«, ki ga zanj uporabljajo mediji v Belgiji: maršal Tvito zato, ker se glasno spravlja na najšibkejše, ker veliko laja na socialnih omrežjih, a v resnici ne grize, za katerega dejansko pomembni interesi niso vprašljivi in je tudi zelo prijazen do resničnih avtoritet, recimo do svojega mentorja Orbána. Janša namreč s svojim strupenim jezikom ne dreza v realna evropska razmerja in hkrati tudi ne nagovarja realnih težav, ki jih ima Slovenija ali druge vzhodnoevropske države v evropski zvezi. Vsi ti napadi v resnici niso namenjeni Evropi in naslovnikom, ampak želi z njimi ustvarjati vtis v Sloveniji, povečevati sentimente zoper Evropo, jo narediti v očeh Slovencev krivo za težave, sebe pa postaviti na mesto junaka, ki domnevno bije boj za svoj narod. A kot smo zapisali: zoper tisto, kar dejansko ogroža samostojnost in suverenost slovenske države in gospodarstva, se ni še nikoli doslej postavil.