Biti »deležna posilstva«

Žrtvi politično motiviranega posilstva in njenima hčerkama zavrnjen azil 

Obravnava prošenj za mednarodno zaščito velja za hudo birokratski, robotski postopek – v Sloveniji je pridobitev azila skoraj loterija –, a pod fasado papirologije in množice negativnih odločb se skrivajo žalostne zgodbe. Tako se je ministrstvo za notranje zadeve (že drugič) odločilo zavrniti prošnjo za mednarodno zaščito materi in njenima mladoletnima hčerkama, čeprav so v Slovenijo prebežale po nepredstavljivo okrutnem dejanju. V izvorni državi so namreč prosilko zaradi politične pripadnosti njenega moža posilile uniformirane osebe – in to vpričo njenih hčera.

Ko se ministrstvo odloča o izdajanju odločb, se mora pogosto srečati s 3. členom evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki določa, da se »nikogar ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati«. Nanj se navezuje tudi 28. člen zakona o mednarodni zaščiti, ki določa, da »resna škoda pomeni tudi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi«. Zveni preprosto – mednarodna zaščita pripada vsem, ki so v izvorni državi bili ali bi lahko bili ponovno žrtev nasilja. A birokratski aparat ministrstva si te alineje razlaga po svoje.

Čeprav je upravno sodišče prvo odločbo že razveljavilo, se je pristojno ministrstvo odločilo, da prosilki in njenima hčerkama – družini, ki v Sloveniji prebiva že štiri leta, deklici pa tu obiskujeta šolo – odreče mednarodno zaščito. V izdani odločbi razlagajo, da je bila »prosilka nedvomno izpostavljena spolnemu nasilju«, a da gre za enkratno dejanje, ki ga ni mogoče povezati s političnim delovanjem njenega moža.

Ministrstvo v svojih ugotovitvah zaključuje, da je bilo »posilstvo, ki ga je bila deležna prosilka, sicer vsega obsojanja vredno dejanje, vendar kot tako ne predstavlja nehumanega ali ponižujočega ravnanja« in »da razlogi sočutja ali humanitarnosti, ki so sicer popolnoma razumni in človeški, ne sodijo na področje mednarodne zaščite«. Da se dejanje ne bi ponovilo, ugotavlja na podlagi dejstva, da je v državi izvora zdaj na oblasti opozicijska stranka, katere zagovornik je bil prosilkin mož – čeprav priznava, da obsežen del oblasti ostaja v rokah nekdanjega predsednika. Ugotavlja tudi, da prosilka doma zaradi posilstva ne bo stigmatizirana – čeprav je ta stigma kulturno navzoča v državi.

Prosilka se sklicuje še na brezizhoden položaj doma, kjer se je po posilstvu zatekla k tastu, ta pa je za hčerki že načrtoval obrezovanje spolovil in prisilno poroko. Ker pa so prisilne poroke v državi izvora prepovedane – čeprav jih še vedno izvajajo v nekaterih skupnostih –, ministrstvo navaja, da deklici nista v neposredni nevarnosti.

Da gre pri presoji grožnje preganjanja za »pogled v prihodnost«, pa opozarja Ana Samobor s katedre za ustavno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti. »Dejstvo, da je prosilec preganjanje ali resno škodo že utrpel pred prihodom v državo, pri tem pomeni resen indic, da bi lahko do takšnega preganjanja ali resne škode ponovno prišlo, zato je prosilcu nujno podeliti eno izmed oblik zaščite. Spolno nasilje brez dvoma spada med taka ravnanja.«

O odločitvi ministrstva in presoji neverodostojnosti prosilke bi oceno lahko podalo upravno sodišče. »Ta presoja nikakor ne bi smela temeljiti zgolj na nekaj nekonsistentnih izjavah. Še posebej pa bi moral biti pristojni organ pozoren na posebno ranljivost prosilke – na njene osebne okoliščine, izkušnje in travme, ki lahko vplivajo na podajanje izjav v postopku.«

Ministrstvo ob tem očitke o nestrokovnem vodenju postopka zavrača. Pojasnjujejo, da dejanja, katerih žrtev je bila prosilka v preteklosti, še ne utemeljujejo priznanja mednarodne zaščite, »med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja mora namreč obstajati vzročna zveza«.

Pravnica Gruša Matevžič, ki bo družino zastopala v nadaljnjih postopkih, potrjuje, da nameravajo proti odločbi vložiti tožbo na upravno sodišče.