Bojan Cvetrežnik, glasbenik in pedagog, ki verjame, da se brez lažnega upanja ne da živeti

Za prepoznavno kuštravo pričesko in prodornimi modrimi očmi se skriva pedagog, akademski glasbenik, mojster violine, skladatelj, raziskovalec ljudskih glasb in vodja raznih projektov. Vse to je Bojan Cvetrežnik, še najbolj pa, kot pravi sam, »laični razmišljevalec«. Pogovor z njim to potrjuje. V enem trenutku debatiraš o njegovi nastajajoči knjigi, v naslednjem o zgodovini pobiranja davkov, pa o različnih violinskih tehnikah ali tezi, da so turneje klasikov bolj divje od rockerskih. Vodita ga radovednost in navdušenost. »Starejši ko sem, bolj cenim malenkosti,« pravi.

Kot otrok, rojen je leta 1971, odraščal je v Mariboru, se je brez posebnega razloga odločil za violino. Kasneje je nepričakovano pristal na študiju viole na Akademiji za glasbo v Ljubljani in nato v vlogi solista ljubljanske Opere. Toda uniformirano okolje ga je dušilo, raje je nastopal z bendi in se poglabljal v ljudske tradicije. S priznano zasedbo Terrafolk, ustanovljeno leta 1999, je veliko časa preživel na mednarodnih turnejah in prejel nagrado BBC World Music Audience Award.

Po sodelovanju s simfoniki na koncertu v Križankah je bil začuden, zakaj klasiki ne znajo izvajati ritmike notiranih ljudskih viž (»To se da naučiti.«) in ustanovil je Simbolični orkester. V njem je sodelovalo prek sto glasbenikov iz 13 držav, s katerimi so na leto realizirali tudi do devet projektov. Sodeloval je z dirigentom Izidorjem Leitingerjem in skupaj sta vodila tudi projekt z Jensko filharmonijo v Nemčiji. Zadnji koncert velike zasedbe simbolikov je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma leta 2010, kjer je orkester prvič pol koncerta odigral na pamet. »Cenjeni klasični kolega Aljaž Beguš je sodeloval pri izvedbi Beethovnove simfonije brez not – v temi s celim orkestrom. Povedal je, da nič ne more preseči tega občutka.« Tudi sam prisega na tak način muziciranja – zvok iz srca v ušesa.

Redno se zaljublja v nove glasbe. »Če na festivalu Etno Histeria ne bi spoznal ključnih ljudi iz Evrope, sploh ne bi vedel, kaj je ljudska glasba,« pravi. Posledično verjame, da nikoli ne pride vse le iz notranjosti. Sam je osebne skladateljske ambicije uresničeval do kompozicije Pasijon po sesijonu št. 11, potem je prevladala ljubezen do ljudskega kolektivizma. »Ljudska glasba je jezik kot denimo portugalščina. Vsaka regija ima svoj jezik. Je kot organska snov, ki je nenehno izpostavljena spremembam.« Z različnimi jeziki se resno ukvarja zadnje desetletje. »Ko si star prdec, spoznaš, kako lepo je, ko kdo res obvlada neki jezik,« doda hudomušno. Prepričan je, da pri nas narobe učimo o tem, kaj je ljudska glasba. Tudi zavesti o njenem pomenu nimamo izoblikovane, v Skandinaviji, recimo, pa so ljudsko glasbo v akademski kurikulum vključili v začetku 20. stoletja. »Smo ena redkih evropskih držav, ki nima razvite urbane kulture lokalne ljudske glasbe niti institucionaliziranega izobraževanja.« V isti sapi opozori na zlorabo ljudske glasbe, predvsem obsežno financiranje v službi nacionalizma kot nekoč pod Francom v Španiji ali danes pod Orbánom na Madžarskem. »V rokah oblastnikov je glavna funkcija glasbe razredno razlikovanje.«

Ko prideva do narodno-zabavne glasbe, se nasmehne. »Intelektualci me bodo križali, ampak oberkrainer je najboljši primer nadgradnje ljudske glasbe pri nas.« Po njegovem imamo tudi v tej glasbi veliko biserov. Njegov moto je namreč: »Pri prav vseh žanrih, v katere se ne poglabljamo, nam vse zveni enako.« Zato ne mara akademskega snobizma. Vsak klasik ima svoj najljubši radijski hit, toda še naprej se obnašajo, kot da pop ne obstaja. Ko akademikom navrže imena, kot je Stevie Wonder, radi odvrnejo, da je njegova glasba sicer čudovita, a da to ni pop. Drugo stran istega kovanca pomeni stanje, ko si ljudje ne drznejo reči, da jim opera ni všeč, »da ne bi izpadli neumno«. Simbol te meščanske delitve na plemenito in primitivno je raba besede violina v klasični in gosli v ljudski glasbi – čeprav gre za isti inštrument. Na problematiko opozarja že leta: »Skoraj sem obupal.« Še naprej vidi možnosti za spremembe, vendar poudarja, da stroka v izobraževanje ne bo spustila novega žanra brez posredovanja politike.

Od leta 2010 vodi izobraževalno platformo Godalkanje. To ga trenutno tudi najbolj okupira, največja izziva pa sta zanj organiziranje skupnih iger in vpeljevanje kreativnih znanj. Med karanteno so z učenci razmere premagovali s skupnimi jutranjimi ogrevanji na Zoomu. Zdaj čakajo na pomlad, ko se ponovno obetajo živi nastopi. V povojih je tudi nov dogodek v sklopu festivala Kamfest v samostanu Mekinje – mednarodni seminar ljudske glasbe Balkan Fiddle Gate, na katerem bo sodelovalo več kot 40 glasbenikov. Še pred tem bo sam v prestižni družbi predaval na seminarjih v Belgiji in Angliji. Cilj vseh teh podvigov je izboljšanje kakovosti in dostopnosti raznolikih glasbenih izobraževanj. »Brez lažnega upanja se namreč ne da živeti.«