Politični bankrot

Sedel je tam, eden izmed pomembnejših funkcionarjev sedanje vlade in pomemben član stranke SMC, z odpetim suknjičem, malce utrujen. Iz njegovega tajništva so tik pred tem postregli z dvema ekspresoma. Potem je rekel nekaj, zaradi česar je med nama nastala konfuzna, nekoliko moreča tišina, podobna tisti, po kateri je nedavno zaslovela pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič, ko ni več vedela, kako se odzvati na vprašanje Marcela Štefančiča o upiranju predsedniku vlade. »Jaz te vlade ne podpiram,« je dejal sogovornik.

Ne podpira je? Kako to misli, saj je vendar pomembno kolesce v mehanizmu oblasti? »Zakaj pa potem ne odstopite?« smo vprašali. »Politiki ne odstopamo, politiki, ki odstopajo, teh ni več,« je odgovoril z aluzijo na Marjana Šarca. »In poleg tega, kaj bi s tem dosegel?« je vprašal nekoliko obupano. »Nič,« si je odgovoril kar sam. Nato je nadaljeval nekaj o liberalnih vrednotah, češ da verjame v svobodo govora in hkrati v svobodo podjetništva, a se je kmalu zavedel, kako nesmiselno je vse to govorjenje. Ker seveda SMC danes ni več stranka, ki bi sledila idejam in vrednotam, ampak predvsem sledi svojemu predsedniku Zdravku Počivalšku. »Ki ni politik, ampak podjetnik,« je priznal sogovornik. Pogovor je zašel v nekakšno slepo ulico, brez izhoda, sogovornik dejansko ni imel več kaj reči.

SMC je danes stranka, ki razpada pri živem telesu. Politične razmere so seveda resne, ampak njen primer je ena boljših priložnosti za politično-antropološko preiskovanje. Gre tako rekoč za laboratorij v živo, ki ponuja odgovore na vprašanja, kot so na primer, kako razmišljajo ljudje, ki se izgubljajo v brezizhodnih položajih, kako je dejansko videti organizacija, ki izgubi vsakršno demokratično legitimnost, kakšne strategije samoprepričevanja se človek oprime, da upraviči svoja politično brezsmiselna dejanja, kakšen je razlog, da človek v isti sapi razlaga o grozi in še naprej vztraja v njej.

Prejšnji teden smo se neuradno pogovorili z nekaterimi pomembnejšimi člani SMC o notranjih razmerah v stranki in o položaju, v katerem so se znašli, dejansko smo se pogovarjali o njihovih stiskah. Večino navedkov in konkretnih izjav smo priredili tako, da smo zakrili identiteto oseb, s katerimi smo govorili, in hkrati ohranili vsebino sporočila. Nekateri sogovorniki, ki so hoteli ostati anonimni, so se na nas obrnili v prepričanju, da njihov položaj v javnosti ni razumljen, tako rekoč so želeli, da njihovo sporočilo pride v javnost, zato prirejene pogovore tudi objavljamo.

SMC danes ni več stranka, ki bi sledila idejam in vrednotam, ampak predvsem sledi svojemu predsedniku Zdravku Počivalšku.

Eden od pomembnejših članov SMC je denimo sam našel pot do Mladine prek posrednikov, znancev, potem smo za pogovor uporabili šifrirano komunikacijo. »Razmere so grozljive,« je bil njegov prvi stavek, še preden smo kaj vprašali. »Počivalšek nam kima, da nas bo zaščitil, a nas potem ne. Janša je zadnjič tako grdo žalil Simono (Kustec). Da je nesposobna, da ima kokošnjak, da bo odgovarjala, da je treba vse na šolstvu zamenjati, stranka pa nič.«

»Počivalšek nam zagotavlja, da se bo postavil za stranko in nas, nato pa nas pusti na čistini in stopi ob Janšo,« je bil razočaran.

Zakaj ne odstopite, smo ga vprašali. »Če odstopim, bo na mojem področju avtocesta,« je odgovoril. Za zdaj naj bi imel podporo organizacij, za katere je pristojen. »Iz njih so mi čestitali, da vztrajam,« je poskušal opravičiti svoje nadaljnje sodelovanje v stranki. Potem so iz njega privrele zgodbe o ravnanju z očitnimi znaki kaznivih dejanj, ki sedanjo vlado izenačujejo s kakšno mafijsko združbo. Ni edini, od katerega smo slišali, da je kratka sporočila za vsak primer shranil. Eden od naslovnikov teh sporočil, ki jih je pošiljal eden izmed članov vlade, je sporočila celo deponiral pri notarju, je povedal. »Stanje je takšno, da aktov, če res ni nujno, ne dajemo naprej, da jih v SDS ne bi po svoje spreminjali. Saj vidite, kako spreminjajo zakonodajo,« je dodal z mislijo na svežnje PKP, s katerimi je vlada posegla v številne zakone, ki z epidemijo niso povezani.

Da je vsebinsko delo, to pomeni iskanje rešitev, v katero je vključenih več strokovnjakov, že zdavnaj zastalo, ni nobena skrivnost. O tem je govoril naš drugi sogovornik, ravno tako pomemben funkcionar stranke, ki je bil prej odgovoren za vsebino, za program, tako rekoč ideologijo stranke SMC, tudi za pogajanja pri vstopu v obe koaliciji, Šarčevo in Janševo. Članarine ne plačuje več, iz stranke pa ga še niso izključili. »Mislim, da je tako z večino. Rekel bi, da o članih SMC ne moremo več govoriti, bolj o simpatizerjih,« je dodal malce ironično.

Delo v stranki naj bi bilo zastalo. Stranka naj bi bila le še forma, le še okostje. »Praktično nič več ne deluje. Že vsaj štiri mesece recimo niso bili sklicani programski odbori, ki so navadno v pomoč vodstvu stranke ali njenim ministrom pri vsebinskih odločitvah.« Njegova razlaga razmer je, da v stranki niso le pod navadnim pritiskom, ampak so žrtve sadizma: »Mislim, da Janša zdaj nad nami izvaja eksperiment zvijanja rok. Sam ne more veliko izgubiti, lahko pa gre z nami zelo daleč. Da napadeš Ljudmilo Novak in Janjo Sluga po TV – to je doslej delal kvečjemu kakšen Grims, ne pa predsednik vlade!« Ampak tudi on iz stranke ne izstopi. Tako ostaja znotraj »mreže« in nekako »varuje« svoje področje, razmišlja, vidi, kaj se dogaja. »Ko me kdo prosi, naj mu material pošljem na zasebni naslov, ne na službeni, sem še posebej pozoren,« je dodal.

Ampak kaj je bilo vsega tega treba, zakaj se SMC ni pridružila koaliciji KUL pri konstruktivni nezaupnici? »Povedal sem jim, da bo to škodljiva zgodba in da jim ne bo uspelo,« je odgovoril eden od sogovornikov. »Vedeli smo namreč, kako bodo glasovali v poslanski skupini DeSUS – ti so v tem mandatu zelo marljivo glasovali s SDS. Sicer pa, ste kdaj govorili z njimi? Njihovi poslanci so res prava žalost, so ena najbolj nesposobnih skupin,« je dejal. V opozicijskih strankah sedaj pravijo, da je vlak že odpeljal, pripravljajo se na predčasne volitve, a nekateri v SMC upajo, da ta zgodba še ni končana in da bo stranka še pridobila pomen, težo, vpliv in moč, da bo jeziček na tehtnici, kot je bila pri glasovanju o nezaupnici. »Če bo opozicija imela dobre predloge, bomo sodelovali z njo.«

SMC se konstruktivni nezaupnici domnevno ni pridružila zaradi propada pogovorov s Karlom Erjavcem o združitvi obeh strank. »V SMC in DeSUS imamo komplementarno članstvo, kjer mi nimamo močnih lokalnih odborov, jih imajo oni, in obratno. Erjavcu smo predlagali, naj sprva začne pogovore o združevanju strank, tako bi na svojo stran pridobil tudi svoje poslance. Ampak se mu je mudilo.«

Če bi SMC lahko nalepili eno samo etiketo, bi morali ugotoviti, da je to stranka napačnih političnih presoj. Predvsem njena politična naivnost in neizkušenost sta krivi za muke, v katere se je stranka sama spravila.

Seveda poskuša predsednik stranke Počivalšek na zunaj še naprej ustvarjati vtis, da je SMC uspešna, enotna stranka. Njegova sporočila in pisma članstvu delujejo malce patetično, če vemo, da je stranka pod njegovim vodstvom izgubila več deset tisoč podpornikov in volivcev. Od znotraj pa se številni njeni člani sprašujejo, kdaj bodo naslednji na vrsti za žrtvovanje Janezu Janši – ki mu Počivalšek na vsak način želi ugajati. »Počivalšek načrtuje, da se bo povezal v novo stranko skupaj z Aleksandro Pivec. Vidimo, da pri tem žrtvuje vse druge,« je povedala naslednja sogovornica, ki ima v stranki poseben status. Je nekakšna siva eminenca. Mnogi jo kličejo, večkrat tudi Počivalšek, potožijo se ji ali jo zaprosijo za kakšno uslugo, analizo, včasih je celo dežurni psihoterapevt.

»Ne vem še, kdaj bo pravi čas, da bi odstopila, poskušam pa pomagati, kolikor se da,« je povedala o svoji prihodnosti. Potem je opisala, kaj se ji je zgodilo, ko jo je zadnjič poklical Počivalšek, sama pa je v pogovoru omenila vodjo poslanske skupine Janjo Sluga in predsednika parlamenta Igorja Zorčiča. »Kako je eksplodiral! Da ne smem več komunicirati z njima, da jima ne smem nič pošiljati. Dvakrat me je tako nadrl, da me je kar presenetilo,« je dejala. In potem še: »Ampak veste, Sluga ostaja vodja poslanske skupine tudi zato, ker je prejšnji, varčni generalni sekretar stranke privarčeval pol milijona evrov in ne želi, da bi Počivalšek s tem denarjem počel, kar bi se mu zljubilo.«

Na koncu moramo omeniti še, kako je stranko analiziral sogovornik, ki je njeno vodstvo zapustil. »V takšni stranki številni vztrajajo, ker so opiti od oblasti. Ko daš ljudem varnostnike, se jim zvrti. Mislijo, da so sposobnejši in pomembnejši od drugih. Morda koga celo navdušuje Janšev lik liderja, ki je avtoritaren, mogoče Počivalšku ta slog imponira. Je pa po mojem dejstvo, da SMC danes podpirajo le še tisti, ki imajo kaj konkretnega od te stranke. Ideje, vrednotna usmeritev, tega ni več. Mogoče je razumeti nekatere, ki so v osebnih stiskah zaradi družin, zanimivo je opazovati prevrednotenje vrednot, kako se marsikdo prepričuje, da dela pravilno. Na splošno pa gre le še za zasebne interese.«

Mimogrede – eden boljših primerov tega so dogodki na ministrstvu za šolstvo, potem ko je Janez Janša dosegel odstop prejšnje ekipe. Ker je prejšnji državni sekretar Jure Gašparič predsedniku vlade javno nasprotoval, so se morali skupaj z njim z ministrstva posloviti trije generalni direktorji direktoratov. A nadomestili jih niso strokovnjaki, ampak »kolegi«. Kolegi z mariborske Fakultete za naravoslovje in matematiko. Državni sekretar je postal nekdanji dekan te fakultete Mitja Slavinec, ki ga bolj kot znanje navdušujejo dragi avtomobili. Direktorat za investicije je prevzel Boris Munišič, nekdanji tajnik na tej fakulteti. Direktorat za visoko šolstvo po novem vodi Franc Janžekovič, profesor zoologije z omenjene fakultete. Za povrhu je že septembra njihov kolega Robert Repnik, profesor fizike na tej fakulteti, postal direktor javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS). Skupini kolegov, ki sodelujejo v istih programskih skupinah na fakulteti, je v teh političnih razmerah uspelo prevzeti upravljanje slovenskega šolstva.

SMC je danes stranka, ki propada, v tej fazi je postala plen enega človeka, njeni člani so se znašli razcepljeni in pogosto v brezizhodnem položaju. Lahko, da je to stranka koristolovcev, opitih od oblasti. Z njimi lahko sočustvujemo in jih tudi razumemo: skozi kakšne muke je recimo moral iti namestnik vodje poslanske skupine SMC Gregor Perič, da se je v tako kratkem času ideološko premesil iz liberalca v pomembnega podpornika domislic stranke SDS in njenega vodje. Ampak če bi SMC lahko nalepili eno samo etiketo, bi morali ugotoviti, da je to stranka napačnih političnih presoj. Predvsem njena politična naivnost in neizkušenost sta krivi za muke, v katere so se člani spravili sami. To lahko lepo ponazorimo z dvema nedavnima dogodkoma.

Ko februarja konstruktivna nezaupnica proti Janezu Janši ni bila izglasovana, je predsednik stranke Zdravko Počivalšek očitno mislil, da ga bo to zbližalo s SDS, da bo poslej sodelovanje z Janšo boljše, bolj konstruktivno in razumevajoče. Več sogovornikov je pripovedovalo, da naj bi bil Počivalšek po glasovanju Janši omenil pričakovanje, da bo končno stranki SMC prepustil suvereno vodenje njenih resorjev: vlada bi morala recimo potrditi seznama tožilcev, ki ju je pripravila pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič. Češ, napetosti je konec, v SMC smo dokazali, da smo del koalicije, zdaj smo postali prijatelji, pustite nam naše resorje. Zgodilo pa se je nekaj povsem drugega. Tudi na Počivalškovo presenečenje: Janša je zmagal, a postal še bolj napadalen.

SMC je postala »tehnična« stranka Zdravka Počivalška, ki se je podredil Janši. Postala je stranka brez ideologije, tudi stranka koristolovcev, predvsem pa stranka, ki je napačno presodila politične razmere.

Potem ko so v SMC izkazali lojalnost Janši, se je ta kar odkrito lotil vseh, ki so pokazali le malo svoje volje ali drugačnega mnenja. Po novem – kot je mogoče slišati iz SMC – zahteva odstop Kozlovičeve pa odstop šolske ministrice Simone Kustec pa predsednice poslanske skupine Janje Sluga in predsednika parlamenta Igorja Zorčiča, vseh v SMC torej, ki so bili doslej do njega kritični – pri čemer so bili vsaj javno res mili in neagresivni. Številne v SMC – v tem se kaže šibkost njihove presoje – so te Janševe grožnje po propadli nezaupnici popolnoma presenetile. Bili so prepričani, da česa takšnega ne bo zahteval. Že zato, ker bi z zamenjavo Kustečeve, Kozlovičeve ali Zorčiča odprl Pandorino skrinjico: te poteze lahko vodijo k rekonstrukciji vlade, ki se ji bo z novimi zahtevami pridružila še NSi, v tej stranki so na primer prepričani, da so v vladi preslabo zastopani, in želijo nove položaje. A Janša je vseeno odnose znotraj koalicije še bolj zaostril, tudi s ponovno ustavitvijo financiranja Slovenske tiskovne agencije (STA).

Kako se je na te zahteve odzval Počivalšek? Prejšnji teden je potekala seja sveta stranke SMC. Ob koncu sta jo vidno razočarana in brez izjav za javnost zapustila Zorčič in Sluga. Predlagala naj bi bila sklep, da bi morala SMC »trdneje« nastopiti proti SDS v zvezi s financiranjem STA in pri imenovanju tožilcev. Pred tem se je Zorčič prek tviterja odzval na zadnje javno Počivalškovo pismo, češ da bi se morali v SMC s »sopotniki najprej pogovoriti o odpravi političnega vpletanja v tožilstvo in izvrševanje zakona, ki ga je nedavno sprejel parlament, šele potem pa govoriti o drugih družbenih problemih, za rešitev katerih je vedno potrebno sodelovanje«. A Počivalšek predloga ni dal niti na dnevni red. Še več, kot da je nekakšen zastopnik predsednika SDS, naj bi bil napadel tri domnevne notranje kritike: Slugo, Zorčiča in Kozlovičevo.

SMC je več kot očitno postala »tehnična« stranka Zdravka Počivalška, ta pa se je podredil Janši. Seveda, postala je tudi stranka brez ideologije, stranka koristolovcev, a predvsem je to stranka, ki je popolnoma napačno presodila politične razmere. To je njen največji greh. Ob vstopu v koalicijo z Janšo so v stranki mislili, da bodo postali bolj prepoznavni, da bodo s tem okrepili svoja pogajalska izhodišča in celo pridobili liberalno-podjetniško volilno telo. To prepričanje je v koalicijo sicer vodilo tudi NSi in DeSUS, kaže pa, da vse te stranke zmotno dojemajo SDS. To ni stranka, s katero bi se dalo sklepati kompromise in zavezništva v klasičnem pomenu. Je stranka, ki deluje zunaj ustavnega okvira. V zgodovini politične misli ta fenomen profesorji navadno ponazorijo s primerom münchenskega sporazuma.

Münchenski sporazum je bil dogovor, ki sta ga 30. septembra 1938 Velika Britanija in Francija podpisali z Nemčijo, z njim pa je Nemčija od Češke dobila Sudete. Sporazum so v Veliki Britaniji in Franciji slavili kot akt, s katerim se je Evropa izognila vojni; zahtevo po Sudetih je Hitler opisoval kot svojo zadnjo ozemeljsko zahtevo. A seveda se je vse skupaj izšlo popolnoma drugače, fašizma ni bilo mogoče zadovoljiti. Iz te zmote je nazadnje nastalo spoznanje, da se tako imenovani imperialistični politiki s kompromisi in darili ni mogoče postaviti po robu, saj imperialisti, ko jim ponudiš prst, zahtevajo vse.

Če parafraziramo, poleg policije in tožilstva je Janša zahteval še ves svet. V SMC politike nikoli niso razumeli in njeni strategi je ne razumejo niti sedaj. S tem ko bo Počivalšek Janši na pladnju prinesel »glave« svojih ministrov in drugih pomembnih politikov iz SMC, v čemer mu očitno namerava ugoditi, si seveda miru ne bo kupil. Zelo verjetno se tudi moti, da bo z ugajanjem predsedniku vlade nazadnje dobil turistični holding ali da bo opran vse objektivne in subjektivne krivde pri nabavah medicinske opreme. Ko bo zgubil vse svoje upornike in se še bolj podredil, bo SMC le še bolj podrejena SDS in le še bolj upogljiva.