Motiv tihožitja je še živ in prisoten v slovenski umetnosti

Razstava, na kateri se predstavlja 16 slovenskih umetnic in umetnikov starejše in mlajše generacije

V Galeriji Equrna v Ljubljani je do 8. aprila na ogled skupinska slikarska razstava Tihožitja, na kateri se predstavlja 16 slovenskih umetnic in umetnikov starejše in mlajše generacije, ki s sodobnimi motivi opozarjajo na pomembnost upodobitve motiva natura morta (mrtva narava) kot samostojnega in še vedno popularnega "lajtmotiva" v slovenski likovni umetnosti. Na razstavi sodelujejo: Metka Krašovec, Zmago Jeraj, Franc Mesarič, Bogoslav Kalaš, Živko Marušič, Sandi Červek, Andrej Brumen Čop, Robert Lozar, Silvester Plotajs Sicoe, Tadej Tozon, Matej Čepin, Ana Sluga, Barbara Jurkovšek, Iva Tratnik, Gašper Capuder in Ira Marušič. Kustosinja razstave: Nina Jeza

Tihožitje je v zgodovini evropske umetnosti novega veka dolga stoletja veljalo za manjvreden motiv, pogosto so ga umetniki slikali le kot pomožen detajl k neki pomembnejši vsebini. Kot samostojen motiv je zaživel šele v 17. stoletju, pri današnjih Nizozemcih. V 17. stoletju tako nastane flamsko tihožitje: umetniki so slikali rezano cvetje v vazah, na nekaterih tihožitjih pa opazimo celo raznoliko sezonsko cvetje.

V slovenskem prostoru najdemo motiv tihožitja tako pri realistih kot pri impresionistih ter še kasneje pri umetnikih 20. stoletja od Nandeta Vidmarja, Černigoja in Kregarja, Pilona, G. A. Kosa, pa tudi Miheliča, Maleša in pri povojnih, umetnikih Stupici, Mušiču, Preglju, Berniku in drugih. 

Najstarejša slika na tokratni razstavi je Nož umetnika Zmaga Jeraja iz leta 1967. Narcise Metke Krašovec iz leta 1977 so iz obdobja njene rdeče-črne faze, prav tako pa so naslikane v postmodernem duhu. Tudi umetnik Franc Mesarič, znan kot začetnik hiperrealizma pri nas, to dokazuje s sliko Kanti, ki je sicer šele iz leta 2001; predstavlja vsakdanje predmete z močno simboliko plastičnih posod za smeti, Bogoslav Kalaš pa predstavlja tihožitje vsakoletnega kmečkega opravila kolin. Živko Marušič je v našem prostoru vodilni figuralik, a skoraj ob vsaki njegovi figuri se pojavlja največkrat sadje, zelenjava ali kakšni drugi zanimivi predmeti.

"Na razstavi je predstavljenih 16 umetnic in umetnikov z raznolikimi vsebinami in formati ter barvnimi paletami. Avtorji s tem dokazujejo, da je motiv tihožitja še živ in prisoten v slovenski umetnosti in da minljivost časa in prostora kot temeljnih kategorij sveta in družbe znotraj njega še naprej burita duhove in nagovarjata umetnike."

Nina Jeza,
kustosinja razstave

Sandi Červek je poznan po svojih črnih abstraktnih slikah, a že nekaj let ustvarja opus Intermezzo, pri katerem se Sandi prelevi v Aleksandra ter očitno uživa v ustvarjanju tihožitij, ki so sicer narejena v abstraktni maniri. Andreja Brumna Čopa poleg mrčesa in figur konstantno spremljajo tihožitja; po navadi upodablja vsakdanje predmete, ki jih slika jv svojem prepoznavnem slogu, na sivkasto platno z uporabo različnih materialov in pigmentov. Robert Lozar je prav tako figuralik, ima pa tudi več drugih opusov, kot so recimo ikebane.

Tadej Tozon je sicer poznan bolj kot figuralik, a se tihožitij nikakor ne izoogiba. Enako velja za Silvestra Plotajsa Sicoa, ki je v našem prostoru tako v barvni kombinaciji živih barv, kot tudi v vsebini pravzaprav unikaten. Podobno velja tudi za Ano Sluga in Iro Marušič, ter tudi za Ivo Tratnik, a vsaka od njih to počne na svojstven način: Sluga slika nenavadne vsakdanje predmete, kot so žarnice, medtem ko Marušičeva v barvni abstrakciji ponazarja kaktuse ali likalnike, grude, ki samostojno zapolnjujejo prostor in jih tudi zato težko uvrščamo drugam kakor k tihožitjem.

Predan slikar tihožitij je tudi Gašper Capuder; gre za hiperrealistična tihožitja, tokrat pa so na ogled kocke Lego. Barbara Jurkovšek, ki slika živali na znanstveno-ilustratorski način, se predstavlja z živalsko lobanjo, Matej Čepin pa z risbo manjšega formata; gre za nekakšne popredmetene lutke oziroma le njihove glave.

"Na razstavi je predstavljenih 16 umetnic in umetnikov z raznolikimi vsebinami in formati ter barvnimi paletami. Avtorji s tem dokazujejo, da je motiv tihožitja še živ in prisoten v slovenski umetnosti in da minljivost časa in prostora kot temeljnih kategorij sveta in družbe znotraj njega še naprej burita duhove in nagovarjata umetnike," je zapisala kustosinja Nina Jeza.