Ko iz humoristične oddaje ugotoviš, da se je medij že prilagodil novi oblasti

Kadar so na oblasti razmeroma normalni politiki, je res težko delati humoristične oddaje. Pa ne zato, ker bi razmeroma normalni politiki ne delali napak in ker se jim ne bi dogajali spodrsljaji, ampak ker že vse to obdelajo tudi novinarji in drugi radijski in televizijski voditelji. Pač, če ga je kaj polomil Šarec, se je zvečer iz tega pohecala že Tanja Starič (čisto po naključju je bila tudi takrat voditeljica Odmevov). In ko je imel Pahor svoje vladne semaforje in ekstenzivne tiskovne konference, so se iz tega norca delali tudi športni novinarji med prenosi skokov. No, ne samo delali norca ali hecali, pač komentirali so napake, nesprejemljive poteze in jih postavljali na svoje mesto.

Da se je RTV Slovenija (in delno z njo tudi POP TV, očitno pritisk tudi tam ne popušča) že uravnotežila, se najbolj očitno pokaže ob vsakokratnem ogledu oddaje Kaj dogaja, ki jo v njeni zadnji izvedbi vodi Tilen Artač, scenarista pa sta poleg njega še Jure Karas in Igor Bračič. Seveda je humoristu nekoliko lažje, ker se lahko vedno izgovarja na svojo (zgodovinsko) vlogo dvornega norčka, ki si edini drzne kralju povedati, da je pacient. Pa vendar je prav strašljivo, da Artač, seveda zavito v burleskno humorni celofan, izreka v svoji oddaji vse tisto, kar bi morali v svojih poročilih izrekati suvereni in samostojni novinarji – brez uravnoteževanja in s ščepcem soli, tako kot počne to sam. A danes tam le še predstavljajo dve plati, ne pa dejstev in relevantnega, kar je res žalostno opazovati.

Sploh je prav prijetno gledati nekoga na TV Slovenija, ki seže čez pritlehne kavarniške analize dogajanja, čez ta čvek, ki ga sicer tudi v normalnem obdobju tako reproducira informativni program TV Slovenija (in v zadnjem času tudi Radio Slovenija).

Artač sicer ni Hribar, a tudi noče biti Hribar, pa čeprav izhaja iz njegove grupe; preprosto se tudi vidi, da politiko razume in spremlja, da razume tudi ideologije, da je načitan človek (Karas in Bračič pa tudi), da razume in pozna bližnjo politično zgodovino in zna brati politike. In zato lahko s tako mirnostjo pokaže grozljive izpade Grimsa in Jelinčiča, sporoči, da širita sovraštvo, pokaže, da ne vesta o slovenski literaturi in kulturi, s katero opletata, nič, in govorita na pamet. Artač torej počne točno tisto, kar naj bi počeli novinarji. In zato tudi mirno pove, da je največji problem, da so ljudje, kot sta Jelinčič in Grims, dejansko tisti, ki odločajo v tej državi, in da se je treba vprašati, kako so tja prišli. Saj so gledalci začutili, da je bil ta prst usmerjen vanje? Ja, to je naloga novinarjev, zlasti tistih na javni televiziji. Pri čemer Artač ni novinar, ampak komik.

Pri resnih humorističnih oddajah v tujini sodeluje tudi po več deset scenaristov, v Sloveniji seveda te možnosti ni, zato velja pozdraviti odločitev, da je oddaja kratka, saj je bolje malo, pa tisto vsaj dobro. Artač seveda oddajo zaokroži s svojimi talenti, njegove plesno-pevske točke so zdaj najboljše, kar imamo na tem področju v Sloveniji.