Neoperativna, neusklajena, neučinkovita vlada

Dolgo pričakovana revizija računskega sodišča o lanskih nabavah zaščitne opreme postavlja vladno različico dogodkov na laž: argumentirano, kolikor se da natančno, s citati iz dokumentov in elektronskih sporočil in navajanjem podatkov sodišče prikazuje, da vlada pri nabavah ni bila uspešna, niti če bi zamižali na eno oko, torej ob upoštevanju izrednih okoliščin. Še več, ne zgolj, da dve najodgovornejši osebi za projekt, to sta bila predsednik vlade Janez Janša in minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, nista bila uspešna, na računskem sodišču so zaznali 13 primerov morebitnih sumov kaznivih dejanj, torej primerov, ko so bile »napake« morda storjene naklepno. Nekaj ugotovitev računskega sodišča, ki doslej še niso bile objavljene, navajamo spodaj.

V normalnih okoliščinah bi tukaj zapis končali. Revizije računskega sodišča so namenjene izboljšavam upravljanja države, v preteklosti so revidiranci njihova priporočila sprejeli in jih upoštevali. V tem primeru pa je zgodba dobila politični zagon. Ker je vlada nabavo zaščitne opreme izkoriščala za svojo promocijo in ilustracijo svoje operativnosti – ministri so se v začetku zelo radi slikali ob tovornjakih in letalih, ki so v Slovenijo pripeljala opremo –, jim poročilo računskega sodišča sliko kvari. Da bo mera polna, so se zdaj sodišča lotili celo s policijo. Poleg poskusov zamenjave predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela so na policiji proti njemu minuli teden sprožili predkazenski postopek. Več o tem objavljamo v intervjuju z Veselom.

Vojna brez generalov

Na dan svoje prisege je vlada Janeza Janše ustanovila krizni štab, a kot ugotavljajo revizorji, je pri nabavah zaščitne opreme v tej vojni z virusom država ostala brez generala.

Zmešnjave so se vrstile ena za drugo: 13. marca se je vlada odločila, naj zaščitno opremo nabavlja Zavod za blagovne rezerve: »Pri tem je določila, da Zavod zagotovi izvedbo sklepa v sodelovanju z MGRT in MZ, vendar njunih vlog ni natančneje določila,« so zapisali na računskem sodišču. In potem: »V okviru postopkov javnega naročanja, za katere je bil sicer formalno odgovoren zavod … je sodelovala tudi projektna skupina, ki jo je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo ustanovil 25. 3. 2020 kot pomoč Zavodu.« In še več: vlada sama pa je le »dan pred tem ustanovila medresorsko delovno skupino«. Da bo mera polna, pa je kot institucija sui generis nato nastopila še poslanka Jelka Godec.

Revizija računskega sodišča postavlja vladno verzijo dogodkov na laž: vlada ni bila uspešna, niti če bi zaradi izjemnih okoliščin zamižali na eno oko.

Šarčeva vlada je začela pravilno

Pred tem se je vlada Marjana Šarca po oceni računskega sodišča nabav lotila iz prave smeri: Za nabavo zaščitne opreme so 11. marca lani, tako kot večina ostalih držav EU, določili ministrstvo za zdravje. Po oceni računskega sodišča bi bilo zdravstveno ministrstvo »primeren nabavni organ … Ocenjujemo namreč, da je MZ glede strokovnosti in kadrovske zasedbe ustrezen organ za nabave, saj pozna potrebe zdravstvenih zavodov po zaščitni opremi in ima usposobljene uslužbence za presojo karakteristik potrebne opreme. Ocenjujemo tudi, da je imelo MZ v času nabav opreme za to nalogo na voljo zadostno število razpoložljivega kadra, saj je pri postopkih, povezanih z nabavo opreme, sodelovalo vsaj 17 uslužbencev.« Na zavodu za blagovne rezerve se je namreč z nabavami medicinske opreme kasneje ukvarjalo le devet zaposlenih, ki so nato še zboleli.

Jelka Godec: Institucija za sebe Poleg zavoda, ministrstva za gospodarstvo, medresorske delovne skupine, projektne skupine je institucija zase očitno postala še poslanka SDS Jelka Godec: »Poslanka je tako prek e-naslova, ki ga ima odprtega v okviru politične stranke, komunicirala z nekaterimi ponudniki opreme ter nekatere ponudbe in z njimi povezane usmeritve (kot na primer usmeritve v zvezi z izvedbo strokovnega pregleda tehnične ustreznosti ponudb) posredovala različnim deležnikom.« Kdo je poslanko pri obravnavi ponudb »aktiviral«, na ministrstvu za zdravje, vladi ali ministrstvu za gospodarstvo niso znali pojasniti. Nihče od omenjenih pa ni sodišču »izkazal, da je bila njena vključitev zaradi določenih znanj in veščin tako pomembna, da je v postopkih obravnave ponudb ne bi mogli nadomestiti uslužbenci«. Sklep: vlada in ministrstvo za zdravje sta s tem še dodatno razpršila naloge udeležencev in prispevala k nesistematičnosti in nepreglednosti postopkov.

E-mail katastrofa

To zmedo je mogoče ilustrirati že z objavo elektronskih naslovov, kamor so podjetja lahko pošiljala svoje ponudbe: Kam naj podjetja pošiljajo svoje ponudbe? Morda na maske.mgrt@gov.si? Ali na proizvodnja.mgrt@ gov.si? Ali na respiratorji.mgrt@gov.si? Ali na ponudbe@urszr.si.? Ali pa na info@dbr. si? Računsko sodišče je ugotovilo, da je bilo vse skupaj precej vseeno. Ministrstvo za gospodarstvo recimo za tri svoje e-naslove niti ni določilo skrbnikov. Če je kdo poslal ponudbo na njihove naslove, se je pošta izgubila, saj ponudb nihče ni posredoval k medresorski skupini, ki je v nekem trenutku odločala o nabavah. »MGRT nobenega od e-sporočil, prispelih na uradne e-naslove MGRT v obdobju od njihove vzpostavitve, 19. 3. 2020, do ustanovitve MDS, 24. 3. 2020, ni obravnavalo, vrednotilo ali selekcioniralo ter prepošiljalo na druge naslove, ampak jih je na e-naslovih zgolj hranilo z namenom, da jih naknadno posreduje operativni skupini za pregled ponudb.« Pravzaprav ni niti evidenc o tem, koliko ponudb (e-sporočil) je zavod za blagovne rezerve prejel v določenem obdobju, kam so te bile posredovane in podobno.

V SDS so se zdaj računskega sodišča lotili celo s policijo. Proti predsedniku računskega sodišča Tomažu Veselu so zaradi revizije sprožili predkazenski postopek.

Medresorska skupina se je med krizo šla biznis

Ena izmed »cvetk« iz poročila računskega sodišča govori tem, kako je organizirana vladna medresorska skupina. Namesto da bi se ta skupina osredotočila na pregledovanje ponudb, naj bi kar osem od devetih članov skupine izvajalo druge naloge. Eden izmed njih se je celo ukvarjal z izvozom zaščitne opreme, ki je je tedaj v Sloveniji primanjkovalo, drugi z donacijami, prevzemom in nameščanjem ventilatorjev, spremljanjem razpoložljivosti letal in letališč. Še več, kaže, da so se člani delovne skupine ukvarjali s svojimi posli: »Ugotovili smo tudi, da so se člani medresorske delovne skupine (MDS) ukvarjali s potrebami gospodarskih subjektov po prevozih opreme iz Kitajske, pri čemer niso izkazali, ali so se potrebe po prevozu nanašale na potencialne dobavitelje zaščitne in medicinske opreme za potrebe države ali tudi na potrebe drugih gospodarskih subjektov, ki so opremo nabavljali za naročnike izven državnega okvira. Pri tem opozarjamo, da so naloge v zvezi z letalsko logističnimi zadevami izvajali tako člani MDS kot tudi član projektne skupine, ki jo je imenoval minister za gospodarski razvoj in tehnologijo.«

Štetje ventilatorjev kot znanost

Računsko sodišče piše, da so v vladi dejanske potrebe po ventilatorjih določili šele konec marca ali »13 dni po tem, ko je zavod že sklenil prve štiri pogodbe za dobavo 326 ventilatorjev«. Pridobivanje točnih in popolnih podatkov o zalogah ventilatorjev je v Sloveniji trajalo približno toliko časa, kolikor bi ga v Wuhanu potrebovali za izgradnjo desetih bolnišnic: dva meseca (na Kitajskem je gradnja bolnišnice trajala 10 dni). Četudi je vlada nekako izračunala število potrebnih ventilatorjev, pa ob tem niso upoštevali ne prostorskih ne kadrovskih zmogljivosti zdravstvenih zavodov: »Razpršenost nalog in nedorečenost pristojnosti za izvedbo posameznih faz postopkov javnega naročanja sta prispevali k netransparentni obravnavi ponudb.«

Kako prikriti informacije o ventilatorjih

V javnosti je dobro znano negativno mnenje zdravnikov iz ljubljanskega UKC o nakupu kitajskih ventilatorjev Siriusmed R30, minister Počivalšek pa je ves čas trdil, da ima »drugo mnenje oziroma soglasje internista Mateja Podbregarja« iz celjske bolnišnice. A računsko sodišče razkriva, da je tudi Podbregar nakupu dejansko nasprotoval, le da so na ministrstvu to prikrili. V elektronskem sporočilu, ki ga je 17. marca lani Podbregar poslal uslužbenki ministrstva za gospodarstvo na zasebni e-naslov (gmail) in uslužbencu ministrstva na službeni e-naslov, je pisalo: »R30 je najosnovnejši model nižjega razreda, ki pa opcijsko omogoča naprednejše oblike ventilacije (SIMV-PC + PSV, DuoPhasic/APRV + PSV) in nadzora (Pressure – Volume, Volume-Flow, Optional:EtCo2, SpO2, Rinsp, Cdyn and RSBI). Noben tip njihovega ventilatorja pa ne omogoča neinvazivne ventilacije. R30 z opcijskimi oblikami ventilacije in nadzora bi bil v epidemiji primeren ventilator za široko uporabo. Cena je zelo visoka, za to ceno bi lahko dali najboljše ventilatorje R50+ z vsemi opcijami. Ker je cena zelo visoka, mora dobavitelj zagotoviti servis naprav in ustrezno garancijo.«

Podobnik: Zmenil sem se z Janšo

Marjan Podobnik je pri uslužbencih zavoda za blagovne rezerve lobiral podjetje Dobnik Trade iz Slovenske Bistrice, pri čemer se je skliceval na Janšo. 16. marca je napisal: »Po navodilu PV JJ ti posiljam kontakt do takoj dosegljivih vec kot 2 mio zasc. mask v Turciji …« Ob tem naj bi Podobnik z Janšo in Počivalškom zaposlenim tudi grozil z izgubo službe. Intervencija je delovala, direktor zavoda osebno je nato klical podjetje Dobnik Trade, s katerim so dva dni kasneje podpisali pogodbo o dobavi milijona trislojnih zaščitnih mask.

Papirnate maske: ogroženi nacionalni interesi

Iz poročila računskega sodišča izhaja, da so na ministrstvu za gospodarstvo znane papirnate maske kupili kljub temu, da je Sova pri preverjanju podjetja Korez Sorting Group izrazila varnostni zadržek: »Varnostni zadržek je SOVA ocenila pri ponudnikih SLA marketing d.o.o. in KOREZ-SORTING GROUP, d. o. o. celo izrazila varnostne zadržke v smislu, da bi lahko bili v primeru poslovanja države z izbranim ponudnikom ogroženi nacionalni interesi Republike Slovenije.«

Na dan prisege je Janševa vlada ustanovila krizni štab, a kot ugotavljajo revizorji, je pri nabavah zaščitne opreme v tej vojni z virusom država ostala brez generala.

Neposredni uvoz iz Kitajske? Še sveža državna sekretarka na financah: To pa ne

Večina drugih držav je zaščitno opremo kupovala neposredno iz Kitajske, opremo so k njim, recimo na Slovaško, Češko in tudi Nemčijo, vozila letala zveze Nata, v Avstriji je recimo celotno nabavo organiziral njihov Rdeči križ in podobno, le v Sloveniji domnevno takšno poslovanje ni bilo mogoče. Naša država je zaradi tega zavrnila več cenejših ponudb. Glede tega so na računskem sodišču zapisali, da »Zavod in MGRT nista proučila možnosti za varno sklenitev pogodb neposredno (brez posrednikov) s tujimi dobavitelji … Tudi člani MDS in projektne skupine, ki so bili zadolženi za koordinacijo pri nabavah opreme in za logistiko prevozov opreme iz Kitajske, niso izkazali, ali in katere aktivnosti so morebiti izvedli, da bi dobavili blago, ki so ga ponujala kitajska podjetja.« Ministrstvo za gospodarstvo je ob tem odgovorilo: »V prvem tednu po imenovanju nove vlade je državni sekretar na MGRT v zvezi z neposrednimi dobavami klical takratnega direktorja Zavoda kot tudi novo državno sekretarko na MF. Oba omenjena sta kategorično zavrnila možnost neposrednih dobav iz tujine.« Neposredne nakupe so Sloveniji po podatkih računskega sodišča ponujala podjetja: Sinopharm, Tongxiang Zhongxiang – Staroon, Vigor group, FES & TPC group, Flying Tigers (Pipistrel) in Alibaba