V tej državi bo zdaj red!

Da je vlada med epidemijo zlorabila policijo za zastraševanje ljudi, je dejstvo. Pretirana strogost pri nadzorovanju ukrepov za preprečevanje širjenja virusa in grobost kaznovanja, preganjanja in nasploh obravnave vseh, ki kritiko oblasti izrazijo na javnem kraju, pa dobiva širše posledice za policijo in s tem za državljane. Omenjena politična zahteva po stopnji policijske represije, kakršne doslej nismo poznali, se kaže tudi v siceršnjem povečanju represivnosti v policiji, na področjih in v zadevah, ki z epidemijo ali ukrepi za zajezitev širjenja virusa nimajo nobene zveze.

Seveda niti številni drugi policijski postopki zoper točno določene posameznike ali skupine ljudi, ki jih formalno povezujemo z epidemijo, z njo nimajo zveze. Fizično odstranjevanje posameznikov, ki so lani poleti pred državnim zborom na glas brali ustavo in niso kršili nobene epidemiološke zapovedi, je že tak primer. Izdaja glob protestnikom, ki so v znak spoštovanja epidemioloških ukrepov protestirali iz avtomobilov, za napačno rabo smernikov in hupe pa tudi. A v teh in drugih podobnih primerih je bilo jasno, da policija ravna v skladu z navodili političnega vodstva z namenom zlomiti voljo protivladnih protestnikov. Težko pa si je predstavljati, da je policija postala vsesplošno represivnejša v skladu z neposrednimi navodili političnega vodstva, čeprav je tudi to mogoče.

Ne glede na to, ali se policija v celoti spreminja v skladu z navodili notranjega ministrstva, ki ga vodi Aleš Hojs, ali gre zgolj za (želene) stranske učinke zlorabe policije v politične namene, je okrepitev policijske represije vedno očitnejša. Pogovor, nasvet, ustno opozorilo ali uradni opomin kot najblažjo uradno sankcijo so zamenjali plačilni nalogi, globe. Vzemimo primer mladoletne peške, pri kateri je policija konec februarja v naselju Velike Rodne opravila »kontrolo« in pri tem ugotovila, da je hodila po napačni strani ceste, zato je zoper njo izdala obdolžilni predlog na okrajnem sodišču v Celju. Ali pa primer skupine dobrih samaritanov, ki je nekaj dni kasneje pomagala družini, ki je na Veliki planini z avtom obtičala v snegu. Potem ko so avto uspešno rešili iz globokega snega, ga je eden izmed njih odpeljal do prve varne točke, nekaj sto metrov oddaljenega parkirišča. Tam je naletel na policijsko patruljo in dobil nalog za plačilo 160 evrov, saj gre za cesto, po kateri se ne bi smel voziti. Nič niso pomagali niti prošnje in pojasnila preostalih reševalcev in rešene družine. Kršen je bil zakon in izrečena je bila takojšnja in najstrožja kazen.

Nagnjenost k represivnosti je za represivne organe nekaj povsem vsakdanjega. Logična je podzavestna želja po uporabi policijskih pooblastil in strogosti pri posameznikih, ki dan za dnem obravnavajo kršitve zakonov in kršitelje. Prav zato je zakonodaja, ki represivne organe, med katerimi je seveda na prvem mestu policija, omejuje, zelo obsežna in vsebuje cel kup varovalk, pravil, prepovedi in smernic za ravnanje. In prav je tako. Če mora kje biti zakonodaja jasna in omejujoča, je to v zvezi z organi, ki imajo v rokah monopolizirano pravico do rabe sile in pravico do kaznovanja.

Namen vseh teh pravil o delovanju in ravnanju policije je zagotoviti policijo, ki bo v službi ljudi in bo pooblastila, ukrepe in silo uporabljala sorazmerno s hudostjo kršitve in skladno z okoliščinami, v katerih se je posamezna kršitev zgodila. Da bo torej policija uporabila vse svoje pristojnosti pri obravnavi najnevarnejših posameznikov in dejanj, ki so dejansko nevarna ljudem, premoženju ali javnemu redu in miru, in da bo, nasprotno, ravnala najblažje, ko bodo okoliščine drugačne, »prepovedano« ravnanje pa benigno, manj pomembno, družbi nenevarno …

Policija je od nastopa sedanje vlade do danes izgubila več kot polovico zaupanja javnosti, ki ga je uživala dolga leta pred tem.

Nekdanji kriminalist in uslužbenec protikorupcijske komisije mag. Bećir Kečanović pojasnjuje, da je glavna težava, poleg področne zakonodaje, še posebej tako imenovanih omnipotentnih zakonov o covid-19, v tem, da »ima politika v posebnih, kriznih oziroma izrednih razmerah široko diskrecijsko pravico pri uvajanju izrednih omejitev in uporabi policije. To je na neki način neizogibno, saj se mora odzvati, da zavaruje življenja ljudi, pri čemer bi morala tudi sama pokazati potrebno mero razumne previdnosti in dovzetnosti (empatije) za stiske ljudi, saj med epidemijo covid-19 nista v stiski samo politika in policija.«

Kečanović dodaja, da njegov namen ni rušenje vlade, pač pa opozarjanje na prave težave, na stanje stvari, ki vladi olajšuje zlorabo policije: »Po celotni vertikali načela ustavnosti in zakonitosti, vse od zakonodaje, povezane s covid-19, in razvpitih odlokov vlade do ukrepov policije, se nam vsem v vsej razsežnosti izrednih omejitev in ukrepov maščuje večletno podcenjevanje in zanemarjanje pojma javne varnosti pri varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v tako posebnih, kriznih oziroma izrednih razmerah. Pojem ali, če hočete, standard javne varnosti je izrecno zapisan v 42. členu ustave.« Ta ustavna določba je po Kečanovićevem mnenju ključna za razumevanje celotnega ustavnega varstva osebnostnih in političnih pravic človeka in državljana v vsej razsežnosti svobode mirnega zbiranja in združevanja, svobodnega gibanja, izražanja in sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, skratka za demokracijo in oblast ljudstva.

Pri tem kot bistveno poudarja prepotrebno razlikovanje med odločanjem in vplivom politike na policijo pri ukrepanju in kaznovanju ljudi, ko gre za čezmerno ogrožanje javne varnosti s skrajnim nasiljem, najhujšim kriminalom, ne nazadnje terorizmom, ter ukrepanjem politike in policije na področju javne varnosti v povezavi z javnim zdravjem in preprečevanjem širjenja nalezljivih bolezni, v tem primeru torej covid-19: »Seveda gre v obeh primerih za neko posebno, krizno oziroma izredno stanje. Namen ukrepanja države, povečane koncentracije izvršilne moči policije in kaznovanja ljudi pa je v izhodišču enega in drugega vidika javne varnosti že z ustavnega gledišča diametralen. Ko se politika notranje varnosti in policija spopadata s skrajnim nasiljem, huliganstvom, hudim kriminalom in terorizmom, praviloma lahko upravičeno pričakujeta, da ju bo skupnost podprla tudi pri najstrožjih in neizogibnih ukrepih in sredstvih kaznovanja. Toda to ni položaj, v katerem smo se znašli s covid-19. Poudarjam, to niso razmere denimo terorističnega napada, temveč grožnje javnemu zdravju in življenju ljudi zaradi nevarnosti nalezljive bolezni. Nečloveško je, da država ljudi v danih razmerah covid-19 z vsemi stiskami in travmami, ki jih preživljajo, povrhu obravnava skoraj kot teroriste.«

Presoja in ukrepanje kaznovalne politike in policije bi morala biti vezana na utemeljitve znanosti in medicinske stroke, kdaj nekdo resnično ogroža javno varnost, javno zdravje in življenje ljudi, da ga je treba neusmiljeno kaznovati, poudarja Kečanović in se sprašuje: »Kakšno vzgojno sporočilo ali namen vsebuje kaznovalna politika države in policije, ki mlade ustrahuje samo zato, ker si želijo šole in izobraževanja?«

»Kaznovanje dijakov, brezdomcev in drugih šibkejših kategorij prebivalstva je ’vrh ledene gore’, ki opozarja, da sta politika in policija očitno državljane v času covid-19 z ukrepi in kaznovanjem postavili v situacijo, ko ni pomembno, ali zboliš, ampak je pomembno, kaj govoriš in kako ravnaš, da pri javnih oblasteh ne zbudiš občutka, da kakorkoli nasprotuješ njihovim odločitvam. To pa so razmere, ki bolj spominjajo na čas zloglasnega verbalnega delikta in kaznovalne politike zveznih oblasti pred osamosvojitvijo Slovenije,« zaključuje Kečanović in še dodaja, da »policija v razmerah covid-19 plačuje in bo še po njih plačevala visoko ceno nezaupanja javnosti v njeno delo«.

Nečloveško je, da država ljudi v danih razmerah covid-19 z vsemi stiskami in travmami, ki jih preživljajo, obravnava skoraj kot teroriste, pravi Bećir Kečanović.

Tu je treba dodati, da niso vse policije enake, da so med njimi velike razlike, čeprav na papirju povsod velja, da gre za tisti državni organ, ki varuje red, skrbi za javno varnost in je torej predvsem v službi ljudi. V številnih državah so policije nasilne, podkupljive, vzdržujejo neenakost, socialne razlike, zlorabljajo svojo represivno moč ... V Sloveniji doslej ni bilo tako, slovenska policija je zadnja desetletja počasi, a vztrajno in zasluženo pridobivala zaupanje javnosti. Vnaprej posameznik doslej ni dvomil o ustreznosti njenega ravnanja, le izjemoma. A da se to zelo hitro spreminja, ni zgolj splošni vtis.

To potrjujejo tudi raziskave javnega mnenja. Recimo raziskava Ogledalo Slovenije, ki jo že desetletje opravlja družba Valicon in z njo meri stopnjo zaupanja, ki jo v javnosti uživajo posamezne institucije, poklici, skupine ljudi, državni organi … Najbolj sveži izsledki te raziskave, stari le nekaj dni, kažejo, da je prav policija tista, ki od nastopa sedanje vlade ali, če hočete, od začetka epidemije koronavirusne bolezni, najhitreje izgublja zaupanje javnosti. Od novembra 2019 do danes je policija izgubila več kot polovico zaupanja javnosti, ki ga je uživala dolga leta pred tem. Vztrajno se približuje točki, ko bo izgubila večinsko zaupanje javnosti in bo odstotek ljudi, ki ji ne zaupajo, večji od odstotka tistih, ki ji še zaupajo.