Doša, rap veteran, ki prisega na neolepšano opisovanje stvarnosti

Prekaljeni 36-letni ljubljanski MC in producent Vladimir Kosović, na kratko »najljubši raper tvojega najljubšega raperja«, nedvomno sodi med ključna imena avtohtone hip hop kreativnosti, ki so največ prispevala k razvoju slovenske urbane rime. Poznavalci se ga boste spomnili iz dvojca Da II Deuce, ki sta ga tvorila s Cazzafuro, predvsem po štiklu Dost vas mam s prve kompilacije slovenskega hip hopa 5’00“ Of Fame – Za narodov blagor iz leta 2000. Milenijci ga poznamo kot člana kolektiva Sami norci, po odmevnem solo prvencu Memento Mori (2010) in priljubljenih puloverjih njegove založbe Datura, ki so jih nosili mulci iz vseh slovenskih krajev. Še nekoliko mlajši pa ste ga morda spoznali ob nedavnih odmevnih videospotih za singla Odprto pismo predsedniku RS in Razglednice, v katerih v zanj značilno pronicljivem slogu oriše družbenopolitično agonijo, ki jo Slovenci v času pandemije doživljamo pod aktualno vlado.

Da njegove iskrene refleksije niso le pretveza, postane jasno takoj. Prvi vtis, ki ga dobi sogovorec, je neprisiljena odkritosrčnost. Ne zamolči niti najintimnejših tegob niti slabih spominov na otroštvo, ki ga je preživel med Šempetrom v Savinjski dolini, Beogradom in Ljubljano. Neizmerno je hvaležen babici, dedku in mami, ki so mu v najtežjih trenutkih stali ob strani. Breme njegove nagnjenosti k jezi in svetobolju ter začaranemu krogu tesnobe, v katerega se občasno še ujame, je veliko, a je prav iz bolečine zmožen iztisniti največ navdiha.

V zgodnjem obdobju, recimo pri hitu Fuknte sredince v zrak, se je zgledoval pri besnilu newyorškega hardcore rapa. Kmalu je spoznal, da v »jezi za džabe« ni fore. V hip hopu je iskal ter našel pristne in otipljive podobe različnih družbenih realnosti. Ko si je kot mladenič nabavil 2pacov album Strictly 4 My N.I.G.G.A.Z., sicer ni takoj kliknilo. Ob poslušanju zimzelene Keep Ya Head Up pa se je kasneje v njem nekaj premaknilo. »S svojo intepretacijo nam je dal tiste prave emocije,« se spominja. Tople besede najde tudi za domača fotra hip hopa. Zaradi Ali Ena je namreč začel klepati rime o gejmbojih in duhovih, še preden je vedel za hip hop, pri Klemnu Klemnu pa je posvojil grob, raskav ton, ki uteleša silovitost sporočil, zajetih v njegovih verzih.

Za raperje svoje generacije pravi, da obstajajo tisti, ki prisegajo na ideale 90. let, in tisti, ki so v duhu časa sprejeli trap evolucijo. Kritičen je do kolegov, ki želijo poustvarjati vajb iz zlate ere hip hopa, »ko smo vsi hoteli biti kot črnci«. Verjame, da je treba danes kontekstualizirati resničnost, kot jo poznamo leta 2021. Res pa je tudi, da je sodoben hip hop doma in v tujini razdeljen na različna občinstva. »V Sloveniji imaš zdaj fene, ki poslušajo vse, naključne poslušalce, ki poznajo samo Zlatka, Trkaja, Challeta, Nipkeja in Emkeja, in številne druge vrste podpornikov,« opiše razmere na sceni. Zaradi skupnih korenin ni redkost, da vse omenjene ustvarjalce občasno ujameš v skupnem komadu, namenjenem širšemu občestvu.

Ponosen je na prijatelje, ki so se prebili v pop, a zase verjame, da tega ne bi bil sposoben, saj se njegova glasba napaja iz drugačnih idealov. »Vedno sem imel visoke standarde, težko me je impresionirati,« priznava. »Ko sem še kot mulc ob petkih s frendi prišel na ‘open mic’ večere v takratni True Bar in prijel za majk, so vsi samo utihnili. Danes to ni več potrebno, ker je manjši poudarek na besedilih in publika manj zahtevna. A jaz še vedno rabim dvojne rime, besedne igre, presenečenja.« Včasih je še sam osupel, ko se iz preproste misli razvije komad z razčlenjenim motivom in tehtnim sporočilom. Aktualna singla tako nista nastala iz preračunljivosti, pač pa sta se spontano razvijala iz verza v verz. Ob vprašanju, ali verjame, da se lahko tovrstni komadi dotaknejo tudi brezhrbteničnih politikov, zmaje z glavo. »Smo sistemsko pokvarjena država, ki nima niti D od demokracije.« To se je po njegovem mnenju še posebej pokazalo v absurdni aferi, v katero je Zlatka pahnilo ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija. »Počepnili smo, zato se nam to dogaja,« je realist.

Petnajstega aprila bo z bendom nastopil v ljubljanskem Kinu Šiška. V živo, a prek spleta, ki je zadnje leto za glasbenike praktično edina možnost, če želijo nastopiti pred občinstvom. »Z boljšim bendom še nisem igral,« se veseli in doda, da lahko pričakujemo kar nekaj presenečenj. V zadnjih letih so se mu v spomin močno vtisnili prav koncerti s profesionalnimi glasbeniki. Živa izvedba pesmi, ki jih je sam ustvaril v svojem studiu, mu prinaša neopisljivo zadovoljstvo. Vendar največji čar nosijo trenutki, ko ljudje v en glas z njim odrepajo po cele komade. »To poplača marsikaj,« se nasmehne. Do koncerta namerava prosti čas posvetiti naravi, športu, zdravi prehrani in vsemu, kar mu pomaga odmisliti zajedljive negativne misli, ki izvirajo iz aktualne klime in problemov v odnosih. Notranji vzgibi ga trenutno silijo tudi, da bi v kratkem zamenjal okolje. Vsaj za kak mesec.