Hitro, učinkovito in neuporabno

Kar nekaj predlaganih birokratskih poenostavitev v zakonu o debirokratizaciji ni vrednih tega naziva, ena od idej pa ima vsaj potencial. Vsaj na prvi pogled se zdi, da je domislica revolucionarna. Gre za predlagan nov način vročanja pošiljk v upravnih in pravdnih postopkih. Sodeč po predlogu bi država uradno pošto lahko preusmerila tudi na elektronske naslove državljanov. Register stalnega prebivalstva bi tako poleg fizičnega naslova državljana vseboval še elektronski naslov, ki bi tako rekoč nadomestil hišno številko. Poleg elektronske pošte pa bi država uradno razpolagala še z mobilnimi številkami državljanov. Elektronski naslovi naj bi bili namenjeni vročanju, številka mobilnega telefona pa pošiljanju obvestil v zvezi z vročanjem.

Ali ne bi bilo odlično, da bi uradni dopisi prihajali elektronsko, obisk pošte in zamudno izpolnjevanje potrdil tako ne bi bila več potrebna? Res je, toda informacijska pooblaščenka, ki si je idejo na našo pobudo ogledala natančneje, je v svoji kritični oceni predloga zapisala stavek, ki porodi prve dvome o genialnosti rešitve. Informacijski pooblaščenec ni »seznanjen niti z enim primerom države EU, ki bi že imela vzpostavljen podoben sistem glede zbiranja in vročanja preko katerihkoli elektronskih naslovov in številk mobilnih telefonov. To kaže, da verjetno nobena država rešitev za poenostavitve upravnega odločanja očitno ne išče v tej smeri,« je zapisala Mojca Prelesnik. Z drugimi besedami: ali je antibirokratska skupina Ivana Simiča iznašla svetovno inovacijo ali pa je ideja svetovna neumnost.

Dejansko je tako: domislica, da bi lahko državljani uradne dopise prejemali po e-pošti in bili o njih obveščeni po telefonu s SMS-sporočili, že deluje v okviru sistema e-uprave. Sistem, ki ga Simičevi predlagajo, dejansko že deluje in obstaja. Res pa je, da deluje na prostovoljni podlagi in za določen nabor elektronskih storitev države. Novost Simičeve ideje je, da v imenu »debirokratizacije« prisilili bi vse državljane, da državi zaupajo svoj osebni elektronski naslov in svojo telefonsko številko, ki bi tako postala del naše uradne identitete, podobno, kot je stalno prebivališče. Na tem mestu pa se začnejo težave in odprta vprašanja množiti.

Naštejmo nekaj takšnih, ki nam pridejo najprej na misel. Če postane naš elektronski naslov naš uradni poštni nabiralnik, kaj bomo rekli sodišču, če bo pomemben dopis avtomatsko prepoznan kot reklamno sporočilo in romal v smetnjak? Ali pa če e-pošta ne bo delovala? Bomo sami krivi, če bo poštni nabiralnik poln? Če bo ponudnik storitve spremenil pogoje poslovanja, če bomo pozabili geslo, če nam bo kdo v nabiralnik vdrl, če nam ga zasmetijo reklamna sporočila? Bomo pisali administratorjem v ameriško državo Oregon, kjer denimo Google v podatkovnih centrih hrani naše informacije? Da ne omenimo dejstva, da so varnost in pravice naše zbirke elektronskih poročil določene z območjem, na katerem te v resnici so, in to v večini primerov ni Slovenija.

Potem pa pridejo na vrsto res velike težave: ne samo, da številni še vedno nimajo elektronskega naslova celo mobilne številke, velika ovira do zamišljene poenostavitve sta tudi slovenska ustava in evropski pravni red. Slovenska ustava nam zagotavlja zasebnost komunikacij, katere temelj je tudi prostovoljnost posameznika glede razkritja svoje identitete kot identitete komunicirajočega, poudarja recimo informacijska pooblaščenka. Ta ureditev je splošno priznana in je tudi del evropske. Pravni red EU kritje identitete kličočega prepušča prostovoljni izbiri posameznika. Simičeva »kitajska« ideja, da bi naše kanale komuniciranja državi razkrili, bi torej pomenila kršitev ustave in direktiv EU in ustavo.

Simičeva skupina seveda ni prva na svetu, ki se je spomnila, da bi lahko uradno dopisovanje poelektronili, morda jih bo presenetilo dejstvo, da o tem strokovnjaki, ministrstva in celo Evropska unija razmišljajo in sprejemajo nekatere reforme že desetletja. Zgoraj omenjene težave z elektronskim naslovom so že rešene v slovenski zakonodaji s tako imenovanim varnim elektronskim predalom, naslednji korak, o katerem so se države sporazumele že pred leti, pa je elektronska identiteta. Ministrstvo za javno upravo je na podlagi leta 2016 sprejete uredbe EU zakon napisalo februarja lani, ureditev pa bi recimo pomenila, da bi bil naš uradni elektronski certifikat shranjen na osebnih izkaznicah.

Vsega tega Simičeva skupina seveda ni mogla vedeti, ker se je problema lotila bolj po domače, očitno še s prezirom do stroke, rahlo avtokratsko z obvodom mimo ministrstva za javno upravo, mimo ustave in evropskih direktiv. Njene rešitve za debirokratizacijo so sicer prišle zelo hitro, so pa zato po drugi strani neuporabne in neuresničljive. Ta primer je tako nov dokaz, da je dolg, zapletenejši uradni in demokratični postopek sprejemanja predpisov sicer zbirokratiziran, a smiseln. Avtokratski način spreminjanja družbe pa ni le nasilen, ampak tudi neumen in na koncu drag.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>