Kaznovani »južnjaki«

Protest zasavskih staršev, ki so ob koncu januarja protestirali proti vnovičnemu zaprtju šol, je potekal brez opazne prisotnosti policije. Ta se je odločila, da ubere drugačno taktiko: starše otrok je kasneje obiskala na domu. A da ta način ne bi bil dovolj nenavaden že sam po sebi, je za dodatno nelagodje poskrbelo še eno spoznanje. Tega je v državnem zboru predstavila Almedina Suljkanović, predstavnica zasavskih staršev: »Mene je zelo sram tole izreči, predvsem na glas – skupni imenovalec je namreč naša narodnost. V prevodu, če kdo ne razume: smo ’južnjaki’.«

»Po dolgem čakanju na odločitev vlade, da se šole v naših krajih končno odprejo, se čez teden dni spet zaprejo,« se je spominjala, kako je bila zasavska regija zgolj po enem tednu ponovno uvrščena na črni seznam. Čeprav so starši šolsko ministrico Simono Kustec zasipavali s pozivi, njihovi klici na pomoč niso bili slišani. »Po dolgi neodzivnosti in tišini ministrice naši pozivi niso bili več klici, to so bili kriki na pomoč naših otrok.«

»Po množici neslišanih pozivov je bil to tudi poglaviten razlog, ki nas je pognal na ulice – glas razuma, ki ti kot staršu govori, da moraš nekaj narediti.« Zato so se zasavski starši, podobno kot po drugih slovenskih regijah, odločili oditi na ulico. A pri tem dejanju ni šlo brez posledic. Že naslednji dan so nekateri doživeli trkanje policije na domača vrata, spet drugi celo isti  večer. »Ko ti policist potrka na vrata, se v tebi naseli strah. Ker policisti hodijo na domače naslove iz dveh razlogov: prvi je, da sporočijo tragično novico, drugi pa je, da zahtevajo pojasnitev okoliščin prekrška.« Zasavski starši so tako postali kriminalci. »Kdaj je razumna borba za pravice otrok v tej državi postala kriminal?«

Lokalnim policistom sicer starši ne zamerijo. »Živimo v majhni skupnosti, poznamo se med sabo in predvsem jih v prvi vrsti spoštujemo.« Pri tem pa vseeno ne morejo najti razlage za grenko spoznanje, do katerega so prišli kasneje. Njihov skupni imenovalec naj bi bila narodnost – so Bošnjaki, Srbi, Hrvati in Albanci.

»Starši nismo jezni, še manj užaljeni, smo pa razočarani,« je povedala Almedina Suljkanović. »V 21. stoletju se še vedno spopadamo z družbenimi predsodki in to iz naslova državne institucije.« Starši pri tem resnično upajo, da je šlo pri policijski akciji zgolj za naključje, »a strah, da ni bilo tako, ostaja«.

S pristojne policijske uprave sporočajo, da policisti z vsemi osebami zmeraj opravljajo enake postopke, podatkov o narodnosti oseb ali o drugih osebnih okoliščinah pa policija ne obdeluje, zbira ali kako drugače uporablja. Pri tem še dodajajo, da »tovrstne trditve v zadnjem času večkrat uporabljajo posamezniki v poskusu diskreditacije policistov, saj želijo s tem doseči ukinitev postopkov, v katerih se znajdejo kot kršitelji ali storilci kaznivih dejanj«.

Težko se je sicer strinjati s tezo, da so oglobljeni starši namenoma diskreditirali policiste, policisti bi se lahko odločili tudi drugače in ne bi kaznovali tistih, ki so protestirali za pravice svojih otrok.