Brez uvida, brez strategije

Z epidemijo covid-19 živimo že leto dni in pravkar se je začela nova zapora javnega življenja, kar pomeni, da se za 12 dni – predvidoma – spet zapirajo tudi šole (kljub ministričini obljubi, da ko se bodo učenci vrnili v šole, se bodo za stalno). Pri tem so se oglasili v Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije, kjer sicer razumejo, da skrb za javno zdravje vpliva na izvajanje izobraževalnih programov, vendar bi morala po njihovem mnenju šolska politika ravno zaradi tega hitro, strateško in proaktivno poskrbeti za čim manj negativnih učinkov zapiranja šol in izobraževanja na daljavo. Kot smo videli, se to v enem letu ni zgodilo: vladi ni uspelo vzpostaviti kompetentne strokovne skupine na tem področju, ni pripravila operativnih modelov za izobraževanje na daljavo in sredstev za izvajanje teh modelov, morda najbolj ključno pa je, da ni predstavila nobene izhodne strategije, ki bi predvidevala, kako bodo šole blažile negativne posledice ponovnega zapiranja in nadomestile izpad doseganja standardov znanja tudi po epidemiji.

»Če pogledamo situacijo v drugih državah, so skoraj vse imele operativne načrte, v katerih je bilo na primer navedeno, koliko ur pouka naj šole približno realizirajo prek spletnih okolij, kako se z učenci različnih starostnih obdobij dela asinhrono in podobno. Pri nas pa je vse ostalo popolnoma prepuščeno posameznim šolam,« pravi predsednica zveze društev dr. Danijela Makovec Radovan. Od sosednje Avstrije smo sicer prevzeli dobro prakso zagotavljanja nujnega varstva za otroke staršev, ki delajo v kritični infrastrukturi, hkrati pa se denimo ne zgledujemo po Italiji, kjer imajo šole že od avgusta lani načrte, kako ravnati v različnih razmerah glede na fazo epidemije. Po besedah Danijele Makovec Radovan šole ta ponedeljek pozno popoldne na primer še niso imele okrožnic z navodili za delo na daljavo, ki naj bi se začelo v četrtek. »Nimajo pripravljenih načrtov, potem pa od šolnikov pričakujejo, da bodo njihova navodila na operativni ravni takoj prevedli v neke konkretne oblike in zagotavljali kakovost pouka na visoki ravni.«

A nikoli ni prepozno, da se slaba praksa prekine. Zveza društev pedagoških delavcev si želi predvsem, da bi na ministrstvu opustili ignoranco in bi mimo političnih ambicij in opredelitev za isto mizo zbrali kompetentne ljudi z različnih področij, od akademikov do praktikov, ki bi se lotili priprave izhodne strategije. »Ne gre samo za to, da smo v tretjem valu in da se šole zapirajo – primanjkljaje mladostnikov v obdobju, ki je že za nami, bomo odpravljali še leta. Gospodarstvo bo na račun slabega izobraževanja v času epidemije izgubljalo še čez 15 let in zdi se mi, da je to nekaj, v kar ni uvida,« meni Danijela Makovec Radovan.

Pedagoški delavci še opozarjajo, da je nesprejemljivo, da je politični vrh ministrstva postal benigna institucija, ki pri vsej oblastniški aroganci in avtoritarnosti nemo opazuje poseganje v izobraževalni sistem in šolsko operativo. Ministrica bi morala dostojno odstopiti, ko je bil za to še čas, je prepričana Danijela Makovec Radovan, saj je jasno, da je stopila v prevelike čevlje in da kot nekdo zunaj stroke ni kos težavam, ki zdaj pestijo izobraževalni sistem. »Zakaj tega ni storila, je vprašanje zanjo. V akademskem prostoru naj bi veljalo, da zagovarjaš stališča, na katera se spoznaš, da se reči lotevaš suvereno, strokovno, z znanstveno podlago – ko tega ne zmoreš, stopiš nazaj in poveš, da to ni več v tvoji domeni. To bi pričakovala od neke univerzitetne profesorice, a zdaj je več kot jasno, da v ozadju ministričinih odločitev ni interes otrok in mladih, temveč nekaj drugega.«