Ostra neposrednost

Noč za nočjo je Božidar Dolenc (1950–2008) sledil dogajanju na klubski sceni in dan za dnem lovil v objektiv utrip ulic in trgov. Vedno je bil tam, kjer se je kaj dogajalo. Bil je tihi, pozorni in natančni opazovalec življenja zadnje tretjine 20. stoletja v Ljubljani. Na njegovih fotografijah vidimo takratne mlade, ki so se zavedali svojega telesa, in odločno iskali alternativno identiteto. O tem pričajo njegove fotografije, posnete v Disku Študent, Disku FV, Disku K4, na koncertih v Šiški, v Galeriji ŠKUC, na koncertih v Poletnem gledališču Križanke ...

»Takrat so mladi vedeli, kaj se pravi izpodbijati in biti transgresiven, pa tudi, kako si dati duška, kako biti jezen, obupan, vzhičen, kot preizkus življenja, želja, zloma,« je v katalogu k njegovi prvi obsežnejši posthumni razstavi, ki so jo pripravili v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, zapisala teoretičarka Marina Gržinić.

Dolenc je sledil subkulturni skupnosti in vzpostavil ustvarjalen odnos med zeitgestom, dogajanjem in podobami. So pa bile, kot je zapisala Gržinićeva, »Dolenčeve fotografije polne seksualnosti in (družbenega) spola, njegovi posnetki so iskali prave hipne trenutke in slavili telesa v sli, bolečini, spolnosti, ki ni bila heteronormativna in patriarhalna; te fotografije niso bile slepe za družbeni spol«.

Na Dolenčevi razstavi poleg izvirnih črno-belih fotografij iz različnih tematskih ciklov, ki so lepo položene v paspartuje in uokvirjene, tečejo projekcije širšega izbora fotografij, tako čez steno, da te posrkajo vase in v takratno dogajanje. Te vzporedne projekcije spremlja glasba iz tistega časa in vse skupaj nas dobesedno povleče v podobe takratne ljubljanske subkulturne scene in alternativne kulture, posnetkov s punk koncertov in koncertov alteranitvne glasbe in jazza ter festivalov, predstav »off« gledališke produkcije, sodobnega plesa ter fotografij urbanih ambientov in naključnih uličnih dogodkov ali spontanih scen iz vsakdanjega uličnega življenja. Vse to pa je še dopolnjeno s predvajanjem videointervjujev njegovih sodobnikov in sodobnic.

Lara Štrumej, kustosinja za fotografijo v Moderni galeriji in skupaj z Rokom Vevarjem avtorica razstave, je natančno pregledala, ocenila in dokumentirala Dolenčevo fotografsko zapuščino in jo zaokrožila v organsko celoto. Tisto, kar jo je presenetilo, je obširen cikel avtoportretov, ki jih je našla v zapuščini in pri katerih je uporabil vrsto fotografskih postopkov, ki so jih uvedli že nadrealistični fotografi, da bi izzvali svet misli, spominov, sanj in fantazij. Štrumejeva pravi, da so v primerjavi s fotografijami iz njegovih drugih ciklov, ki so čiste analogije stvarnosti, avtoportreti izbruh domišljije in iznajdljivosti pri eksperimentiranju s tehničnimi možnostmi fotografskega medija. V njegovi fotografski poetiki prepoznamo bolečo neizprosnost in pomensko trpkost. »Dolencu ni šlo nikoli za to, da bi iz sveta izluščil ‘lepo’ podobo, ampak je svet s podobami analiziral. /.../ Rad je v življenju izbiral stranpoti od družbenih norm in tradicionalnih vrednot in tudi v fotografiji si je zavzeto prizadeval za pristen izraz,« je zapisala.

Rok Vevar pa je poudaril pomen Dolenčevega dokumentiranja plesne scene in »off« gledališča, saj je v objektiv ulovil čas pomembnega kulturnega in umetniškega utripa slovenske prestolnice, ko je bila ta vidno evropsko subkulturno torišče in je v svetu zbujala pozornost.

Četudi Dolenc ni edini fotograf (Tone Stojko, Jože Suhadolnik, Jane Štravs, Siniša Lopojda in drugi), ki je fotografiral naš takratni »prostor in čas«, je s svojim posebnim načinom in nenehno prisotnostjo in vztrajnostjo ustvaril enega širših opusov, ki orisujejo takratno družbeno, kulturno in mentalno vretje. Njegove fotografije so neposredne, včasih v svoji izpovednosti krute v prikazovanju stvarnosti in krvavo neizprosne. Božidar Dolenc je bil iskren ustvarjalec, ki je upal, da bo s podobami razložil življenje.

Fotografska razstava:
Božidar Dolenc: Avtografija, zagonetnost, uporništvo
Kje: Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana
Kdaj: do 6. junija 2021