Farsa univerze

Da bi bile rektorske volitve ljubljanske univerze zanimive za splošno javnost, je podobno, kot da bi snežilo aprila – skoraj nemogoče je, a letos je nekako vseeno uspelo. Reklamni panoji, bombardiranje s spletnim oglaševanjem, pa tudi javne diskreditacije in blatenje so sicer skoraj neopazno izvolitev vodje osrednje akademske institucije spremenili v pravi spektakel, po vseh merilih primerljiv s parlamentarnimi ali predsedniškimi volitvami.

Po pravilniku o volitvah organov lahko za rektorja kandidirajo redni profesorji, če jih ob tem podprejo tudi senati posameznih fakultet in akademij. Do 25. februarja, ko se je iztekel rok za vložitev kandidatur, je volilna komisija Univerze v Ljubljani tako prejela pet predlogov za štiri kandidate. Poleg sedanjega rektorja Igorja Papiča so v tekmo za prestol univerze stopili še Igor Lukšič na predlog Fakultete za družbene vede, Gregor Majdič na predlog Veterinarske fakultete in Anton Ramšak, ki ga je predlagala Fakulteta za matematiko in fiziko.

A do prvih zapletov je prišlo že pred uradno vložitvijo kandidatur. Igor Lukšič, nekdanji šolski minister ter predsednik Socialnih demokratov, se je namreč odločil, da svojo kampanjo tudi na novem terenu zastavi po modelu klasičnega političnega boja – in jo s tem preobrne v politično burlesko.

Kje se je zapletlo? Senat univerze je konec januarja začel postopek zbiranja prijav, 15. februarja se je Lukšič odločil napovedati svojo kandidaturo pred senatom svoje fakultete. Ker je ta novica do senata prišla dokaj nenadno, se je ta odločil glasovanje o njegovi podpori prestaviti na naslednji teden. Sledil je Lukšičev medijski obračun z dekanjo fakultete Moniko Kalin Golob, ki naj bi na senatu predstavila svoje osebne zadržke ob njegovi kandidaturi. Še isti dan je nastopil v oddaji Faktor, kjer redno gostuje kot politični komentator – v tej vlogi se sicer pogosto pojavlja tudi na Novi24TV, mediju stranke SDS –, in dekanjo obtožil, da je poskušala minirati njegovo kandidaturo, saj ga ni hotela podpreti.

»Prišlo je do zlorabe položaja, ki si ga je dovolila dekanja,« v oddaji pove Lukšič in jo obtoži, da si s ponovno izvolitvijo trenutnega rektorja Igorja Papiča prizadeva za položaj prorektorice. Dekanja na njegove obtožbe odgovarja, da »ne razume, kako lahko kdo kogarkoli obtoži, ker mu ni dal osebne podpore«. Papič jo je namreč k sodelovanju povabil, še preden se je Lukšič sploh odločil za kandidaturo, svoje stališče pa je zato na senatu predstavila v duhu popolne transparentnosti, »torej kot zadržek, zakaj se do kandidature kolega s fakultete ne morem izreči«. Lukšič je kasneje na tajnem glasovanju senata vseeno prejel podporo, čeprav ne z absolutno večino vseh članov senata.

Zavrtimo čas naprej. »Avtonomija. Svoboda. Ambicija.« To je slogan, ki te dni krasi reklamne panoje po Ljubljani, pod njega pa se podpisuje Igor Lukšič. Nekoliko nenavadno morda, da se rektorske volitve sredi zaprtja države oglašujejo z reklamnimi panoji, a Lukšič v telefonskem pogovoru na to odgovarja, da »univerza mora iti v prostor«. Univerza se po njegovem namreč »ni prilagodila demokratizaciji« in se tudi »ni pripravila, da demokratične volitve zahtevajo tudi neko korektno volilno kampanjo«. Ob tem Lukšič dodaja, da vse oglaševanje in stroške s kampanjo plača iz lastnega žepa, »vključno z obleko, ki jo bo rabil za inavguracijo«.

Lukšič bo plačal kampanjo iz lastnega žepa, tako tudi obleko, ki jo namerava kupiti za inavguracijo.

V luči epidemije, ko kandidati za rektorja nimajo možnosti obiskovanja članic univerze, lahko tovrstne marketinške prijeme do določene mere razumemo – a veliki reklamni panoji se vendarle zdijo nenavaden eksces. »Jumbo plakati so nekaj, kar je za akademski kontekst res nenavadno in se zaposleni vsi po vrsti čudimo. To ocenjujemo kot nekakšen populizem, kot vnos populističnih političnih prijemov z državne ravni v akademski kontekst, kjer to ni primerno,« o pojavu Lukšičevega načina oglaševanja pove sociolog in predsednik Visokošolskega sindikata na ljubljanski univerzi Gorazd Kovačič. »Vprašanje je tudi, koga v tem času sploh dosežeš s temi plakati.« Bolj kot naskok na položaj rektorja, tako Kovačič, se Lukšičeva kandidatura torej zdi kot predpriprava za predsedniške volitve leta 2022, kjer bi lahko želel zamenjati svojega nekdanjega strankarskega kolega Boruta Pahorja.

V pogovoru z Lukšičem posledično ni mogoče mimo njegove politične kariere. »V politiki sem delal kot človek univerze, kot intelektualec, ki bi dvigal intelektualni nivo v politiki,« razlaga. »In to je nekaj, kar je po mojem dobro.« V svoji politični karieri tako vse prej kot težave vidi prednosti, a ob tem pozablja, da tudi njegova politična kariera ni bila popolnoma brezmadežna. Spomnimo se njegove vpletenosti v afero z armenskim zdravilcem – v času njegovega ministrovanja je namreč zavod za šolstvo Rubenu Papianu plačal 70.000 evrov za študije, ki naj jih ta sploh ne bi napisal. Delo ezoterika in energetskega zdravnika se je izkazalo za plagiat knjig, katerih avtorica je bila takratna direktorica urada za razvoj izobraževanja Andreja Barle Lakota. Lukšič je takrat priznal, da Papiana osebno pozna – ne nazadnje je bil na spletni strani Papianovega podjetja naveden tudi kot njegov svetovalec –, a da o teh študijah ni vedel ničesar. Nastala obtožnica v aferi Lukšiča sicer nikoli ni neposredno bremenila, hkrati pa ji je uspelo celo zastarati.

Ko govorimo o aferah, pa se je težko izogniti še enemu izmed štirih kandidatov za rektorja – Antonu Ramšaku. Leta 2018 je bil na Filozofski fakulteti namreč zaznan sum izplačevanja položajnih dodatkov k dekanskim in prodekanskim plačam. Ko je bil sedanji rektor Papič na to opozorjen, stvari ni preprosto pometel pod preprogo, ampak je odredil notranjo revizijo, ki je te sume potrdila, nato pa v skladu z navodili notranje revizije stvar predal policiji in z razkritji seznanil državno tožilstvo. V afero z dodatki je bila vpletena tudi njegova žena Branka Kalenić Ramšak, ki je bila v obdobju med letoma 2013 in 2017 dekanja Filozofske fakultete, v času vznika afere pa prorektorica – ta položaj je nato ob aferi zapustila. Danes je predstavnica Univerze v Ljubljani v državnem svetu.

Ramšaka sicer zagotovo ne bi bilo pravično enačiti z njegovo ženo ali ga na podlagi tega diskreditirati, a kar je resnično zanimivo pri njegovi kandidaturi, je to, da se od afere svoje žene očitno niti ne želi distancirati. Tako je v svojo prorektorsko ekipo vključil Tatjano Marvin s Filozofske fakultete, ki je bila prodekanja njegove žene in je prav tako prejemala prej omenjene sporne dodatke. »Ona je bila tista, ki je večletno prakso plačevanja dela prek pogodb pravzaprav uredila,« pa o svoji ženi in nekdanji dekanji pravi Ramšak. »Tatjana Marvin s financami ni imela nobene povezave.«

Svoj pogled na način poslovanja univerze Ramšak uspe predstaviti tudi na rektorskih soočenjih, ko govori o finančnih težavah raziskovalnih dejavnosti. Tako kar dvakrat pove zgodbo o nekem angleškem raziskovalcu, ki je svoj prihod v Slovenijo pogojeval s tem, da njegovi ženi tukaj uredijo službo. »Jaz sem vse kamne obrnil, a se ni dalo dobiti službe zanjo, tudi na univerzi ne,« pravi.

»Ena od glavnih težav Univerze v Ljubljani je, da se ukvarja predvsem sama s sabo.« To bi bil lahko povzetek težav, na katere v pogovoru po ogledu rektorskih soočenj opozorita Sara Svati Sharan, podiplomska študentka filozofije, in Luka Stegne, študent farmacije. »Veliko več se ukvarjajo s svojim ugledom kot z dejanskimi potrebami študentov,« o odnosu med študenti in univerzo pove Stegne. Hkrati ne skrivata tudi presenečenja ob načinu, kako potekajo letošnje rektorske volitve. »Vsaka popularizacija je sočasno banalizacija in vulgarizacija,« poudari Sara Svati Sharan, ki sicer v vsem skupaj vidi tudi nekaj pozitivnega – da so letošnje rektorske volitve verjetno res v večjem številu spremljali tudi sami študenti. »Po drugi strani pa je način oglaševanja videti naravnost perverzen, ker smo sredi krize – nekateri študenti trenutno nimajo niti za hrano.«

Pravico do oddaje glasu na volitvah imajo poleg visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in raziskovalcev, zaposlenih vsaj za polovični delovni čas, namreč tudi vsi študenti ter strokovno-administrativni in tehnični delavci, zaposleni vsaj za polovični čas. A vsak glas ni enako obtežen – glasovi prve skupine tako pomenijo 60 odstotkov končnega rezultata, drugi dve skupini pa prispevata še vsaka po 20 odstotkov.

Volitve bodo v torek, 13. aprila. Takrat bo postalo tudi jasno, ali se je ves ta spektakel tudi resnično komu izplačal. Če nihče od kandidatov ne bo prejel več kot 50 odstotkov glasov, se med tistima, ki zbereta največ glasov, izvede drugi krog.