Kako se pripraviti na četrto vlado Janeza Janše?

Tragično, a tudi komično je opazovati, kako se predsednik vlade Janez Janša, ki je za nekatere od svojih sledilcev najboljši in celo najlepši, že dobrih osem mesecev trudi odstaviti direktorja Slovenske tiskovne agencije (STA) Bojana Veselinoviča. Janša je uporabil že skorajda vse prijeme iz svojega arzenala: blatenje, diskreditacijo, grožnje, izigravanje zakonodaje, celo finančno izčrpavanje. Njegov direktor urada za komuniciranje Uroš Urbanija mora na STA pošiljati najneumnejša vprašanja, češ, poglejte, Veselinovič ignorira naše uradne dopise. Že večkrat so objavili Veselinovičevo bruto plačo, češ, Veselinovič je prvorazredni. Nanj so poslali delovno inšpekcijo, policijo, vpregli svojega nadzornika, zdaj morajo, da bi ga zlomili, črno na belem kršiti sedmi protikoronski zakon. Še huje: Janez Janša si je izdelal celo poseben propagandni video, s katerim poskuša mednarodne kritike prepričati, da je žrtev Veselinoviča in STA dejansko on. Manjka še samo, da nad Veselinoviča pošlje oklepnike.

Janša bo Veselinoviča verjetno prej ali slej zlomil. Če ne drugače, bo finančno zlomil zaposlene v agenciji, ko bo STA dokončno zmanjkalo denarja za redno izplačilo plač. A leta 2007, ko se je Janša prvič spravil na STA in jo spremenil v trobilo svoje stranke, vseh teh težav ni bilo. Prva vlada Janeza Janše si je STA podredila elegantno, tako rekoč v slogu, ki pritiče avtokratom. Bolj mimogrede je vlada 31. maja leta 2007 sprejela le kratek sklep o razrešitvi tedanje direktorice STA Lidije Pavlovčič ter sklep, da bo funkcijo direktorice kot vršilka dolžnosti prevzela kar dotedanja Janševa tesna zaupnica Alenka Pavlin, ki je bila pred tem svetovalka za stike z javnostmi v kabinetu predsednika vlade. S Slovensko tiskovno agencijo, kjer so potem seveda zamenjali vse urednike s simpatizerji SDS, si Janši leta 2007 ni bilo treba mazati rok na očeh javnosti, slovenske in mednarodne. Zakaj je danes drugače? Zakaj ne more tudi tokrat tako ravnati?

V zadnjih petnajstih letih smo na številnih področjih varovalke odmontirali ter s tem odprli vrata politizaciji in vsemogočnosti političnih strank.

Prav zaradi vseh izkušenj v času prve Janševe vlade je parlament leta 2011 sprejel poseben zakon o STA, ki je agencijo naredil odpornejšo proti političnim napadom, robustnejšo, politično bolj neodvisno. STA je tedaj dobila neodvisni nadzorni svet, ki imenuje in lahko edini razreši direktorja – danes tega ne more več početi kar sam Janša. Sprva je bilo v osnutku zakona celo predvideno, da bi štiri od petih članov nadzornega sveta izvolil parlament na predlog vlade z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev, a so poslanci v drugem branju zakona podprli dopolnilo SDS, ki je predvidelo le absolutno večino. Predvsem pa državni zbor ne more predčasno zamenjati nadzornikov, ker tega zakon ne dopušča. Ker je STA zaščitena z zakonom, ima tretja vlada Janeza Janše sedaj veliko večje težave pri podreditvi agencije.

Zakon o STA je primer dobre prakse, kako državne institucije zaščititi pred janšizmom. Zakaj izpostavljamo janšizem in ne politike na splošno? Kaj je janšizem? Janšizem je avtohtona, slovenska različica avtoritarizma in totalitarizma. V zgodovinskih in politoloških učbenikih je totalitarizem tip politike, ki se ni sposoben samoomejiti, ki merilo politične lojalnosti širi zunaj območja parlamenta v preostale družbene sfere. Posledica politizacije na koncu ni le, da se na leve in desne razdelijo policisti, sodniki, tožilci, novinarji, kulturniki, gospodarstveniki, gradbeniki, inženirji, raziskovalci in profesorji, nevladniki, protestniki, sedaj že tudi srednješolci, ampak da se mora na leve in desne deliti vsa med seboj po parlamentarno skregana družba, ki ji posledično vlada en sam avtoritarec. STA je dober primer, kako politizaciji reči ne. Škoda je le, da je STA bolj izjema, ki potrjuje drugačna pravila v Sloveniji. V Sloveniji smo namreč imeli takšne varovalke tudi na drugih področjih, a jih je v zadnjih desetih ali petnajstih letih na številnih področjih politika načrtno odmontirala ter s tem odprla vrata politizaciji in vsemogočnosti političnih strank.

Značilna primera, kako si je janšizem v zadnjih letih utiral pot na področja, kamor ne bi smel zaiti, sta primera RTV Slovenija in politizacija najpomembnejših državnih uradniških položajev. Ko je Slovenija vstopala v EU, je bilo politično neodvisno uradništvo ena izmed pomembnejših zahtev Evropske unije. Zaradi tega je država leta 2002 sprejela zahodnoevropsko ureditev, po kateri naj bi bil vrhnji sloj uradništva, to so predvsem direktorji organov v sestavi ali direktorji vladnih služb, politično neodvisen. Tako je sprva veljalo, da lahko sicer vsaka nova vlada le najpomembnejše uradnike s petletnim mandatom nekrivdno zamenja v omejenem roku treh mesecev od svojega nastopa; v Nemčiji, recimo, je vlada še bolj omejena, vlada ob nastopu lahko zamenja le kakšnih 200 najpomembnejših državnih birokratov.

Prva generacija najpomembnejših slovenskih uradnikov po vstopu v EU je bila bolj ali manj strokovna in politično neodvisna; spomnimo se samo glavnega pogajalca in našega prvega komisarja Janeza Potočnika, ki je še danes sinonim »dolgočasnega, a zanesljivega in apolitičnega birokrata«. Kasneje so ti standardi začeli padati. Prva Janševa vlada je zamenjala praktično vse generalne sekretarje in direktorje direktoratov, hkrati je leta 2005 sprejela ureditev, po kateri naj bi bilo mogoče najpomembnejše uradnike zamenjati kadarkoli. Ko je potem to njihovo reformo ustavno sodišče razveljavilo, je obveljala sedanja ureditev, po kateri je mogoče najpomembnejše birokrate nekrivdno zamenjati v prvem letu nove vlade. Avtor reforme, Gregor Virant, ki je leta 2001 poudarjal politično neodvisno državno uradništvo (in na tem gradil politično kariero), je v prvi Janševi vladi ploščo obrnil in začel govoriti o potrebi po »konceptualni kompatibilnosti« med politiki in birokrati. Posledica tega pa je bila, da so danes direktorji direktoratov razdeljeni po strankarskih kvotah. To ni nedolžna stvar. Ti direktorji so namreč na svojih področjih glavni kadroviki. Posledično se je princip politične lojalnosti kot virus razširil po vsej državni administraciji.

Vzpon janšizma postaja stalna grožnja, ki ne bo minila niti čez leto, po naslednjih parlamentarnih volitvah. Zato potrebujemo varovalke.

Najpomembnejši, celo najusodnejši primer uničevanja neodvisnih institucij – primer oženja civilne družbe – in primer, ki kaže, kako v naši državi v zadnjih letih širimo pomen politične lojalnosti zunaj parlamenta – pa je reforma upravljanja RTV Slovenija. Do leta 2006 je še veljalo, da imajo demokratično legitimnost tudi organizacije, ki niso povezane s političnimi strankami, nanje je bilo prenesene nemalo moči v procesih odločanja. RTV je bila dojeta kot politično neodvisna ustanova zaradi sestave svojega najpomembnejšega organa – programskega sveta, kjer so večino mest zasedali predstavniki različnih strokovnih združenj, kot so Slovenska akademija znanosti in umetnosti, rektorska konferenca, nacionalni svet za kulturo … – zmes različnih organizacij je bila takšna, da politika nikakor ni mogla nadzorovati in posegati v RTV. A nato je SDS začela trditi, da so civilnodružbene organizacije le paravani za leve stranke, ki da prek teh organizacij obvladujejo RTV. Z novim zakonom o RTV Slovenija, ki ga je napisal poslanec SDS Branko Grims, so v imenu domnevne večje transparentnosti te predstavnike preprosto nadomestili s predstavniki političnih strank.

Na tem mestu je treba biti pozoren na majhno, a pomembno spremembo v argumentaciji: morda so v civilnodružbenih organizacijah res politično opredeljeni, a leta 2005 smo z RTV-reformo opustili vsako upanje, da obstaja še svet zunaj politike, ki ne bi bil pobarvan rdeče ali črno. Vsi so politično okuženi, tudi akademija znanosti in umetnosti, je trdil avtor zakona Branko Grims. Zato je veliko bolj transparentno, da se na vrh RTV postavi jasno opredeljene politike s članskimi izkaznicami. Kasnejše vlade so ta princip hitro ponotranjile: tudi leve stranke politične kvote niso motile. Še več: pogoj za številne reforme, o katerih je kasneje razmišljala leva vlada pod vodstvom Boruta Pahorja, je nenadoma postal konsenz. A ne družbeni konsenz, ampak konsenz med parlamentarnimi strankami, torej med politiki in političnimi strankami. In še danes, ko Pahor in Janša govorita o konsenzu, govorita o političnem konsenzu.

Če potrebujemo nove politike, potrebujemo takšne, ki bodo pripravljeni sebi postaviti omejitve.

Ta totalitarna logika, po kateri lahko le politične stranke vodijo in odločajo o vsem, po kateri je vsaka nevladna organizacija lahko ali leva ali desna, se je potem zgolj še širila. Pozabili smo že, kako so spolitizirali raziskovalne inštitute. Nekoč so v svetih raziskovalnih inštitutov predstavniki ministrstev – politiki – imeli le tretjinsko zastopanost. Prva Janševa vlada se je nato odločila, da morajo imeti politično imenovani v svetih večino, češ, saj jih mi, politiki financiramo. Tudi pri podreditvi policije in Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) je viden isti pristop počasnega spodjedanja (strokovne) neodvisnosti.

Policija: Leta 2009 je bil zakon o policiji spremenjen tako, da je določal, da generalnega direktorja policije izbere posebna komisija, prav tako ga ta lahko edina tudi razreši, ampak le če to sam zahteva, zaradi trajne izgube delovne zmožnosti, če je bil pravnomočno obsojen ali če s svojim ravnanjem škoduje ugledu. Komisijo so sestavljali predsednik uradniškega sveta, predstavnik državnotožilskega sveta in neodvisni strokovnjak. Nato pa je druga vlada Janeza Janše položaj generalnega direktorja policije izenačila z drugimi direktorji, kar pomeni, da ga po novem lahko minister razreši v letu dni brez posebnih razlogov.

Ali pa primer NPU: V Sloveniji smo Nacionalni preiskovalni urad (NPU) dobili na podlagi dolgoletnih strokovnih razprav in priporočil mednarodnih institucij, kot je Svet Evrope. Te so ugotavljale, da je bila klasična policijska organiziranost v Sloveniji neprimerna za pregon hujših oblik organiziranega kriminala in da je treba pri pregonih najhujših oblik kriminala, tudi političnega, policistom zagotoviti več neodvisnosti. Ob ustanovitvi NPU je sprva veljalo, da lahko direktorja NPU generalni direktor policije razreši le v soglasju s posebno strokovno komisijo – po vzoru NPU je recimo kasneje nastala tudi hrvaška policijska enota za podporo Uskoku. A ko je prišla druga Janševa vlada, leta 2012, so NPU degradirali. Tedanji notranji minister Vinko Gorenak je za začetek zaukazal spremembo zakona o organiziranosti in delu policije, s katero je funkcijo direktorja NPU izenačil z ostalimi javnimi uslužbenci. Zdaj, v tretji vladi Janeza Janše, pa sta napad na NPU in njena politizacija že povsem frontalna. Konec koncev je morala njena aktualna direktorica Petra Grah Lazar na razgovor za službo kar k Janezu Janši.

Da bo duh časa, ki ga živimo v Sloveniji, še jasnejši, primerjajmo avstrijski in slovenski pristop k upravljanju državnega premoženja. V Sloveniji smo s SDH sicer oblikovali bolj ali manj neodvisno institucijo, v katero pa lahko vsakokratna vlada še zmeraj imenuje svoje nadzornike. Ob tem državno premoženje upravljamo še prek drugih ustanov, kot so DUTB, DSU, Kapitalska družba (Kad) ali Modra zavarovalnica, v katerih imajo nekatere skupine, recimo sindikati, upokojenske organizacije ali zavarovanci, posebne nadzorniške pravice. Vlada želi sedaj vse to premoženje združiti v demografski sklad, v katerem bi vsakokratna večina v parlamentu imela izključen in veliko bolj neposreden vpliv.

V Avstriji so že pred leti šli po drugi poti, razlaga Irena Prijović, izvršna direktorica Združenja nadzornikov Slovenije (ZNS). Politika je v nadzorni svet njihovega upravljalca z državnim premoženjem le enkrat po posebnem postopku imenovala svoje kadre. Nato pa je določila pravila, po katerih se ti v vseh kasnejših ciklih »obnavljajo« sami, brez neposredne vloge politike: »V Sloveniji medtem opažam nazadovanje v kulturi upravljanja državnih družb. Po novem v javnosti, ko govorimo o kadrovanjih v gospodarstvu, že kar prostodušno govorimo o strankarskih kvotah, ki se jih spet legitimizira kot nekaj normalnega. Naš družbeni konsenz, ki ima podlago v zakonodaji o upravljanju državnih družb, pa je drugačen. Tak, da politika nima neposrednega vpliva na upravljanje in poslovanje državnih družb, ker so korupcijska tveganja prevelika,« pravi. Si lahko predstavljamo, da bi se – tako kot v Avstriji – naši politiki odpovedali skominam po Petrolu, Telekomu, Krki?

Potrebujemo nova jamstva pred policijsko represijo, morda potrebujemo celo predsednika države z več pooblastili pri imenovanju vodij neodvisnih institucij.

Ta vzpon janšizma, ki pri nas sovpada s politizacijo družbe, traja že skoraj dvajset let. Slovenska politična zmešnjava, nestabilnost, s katero mislimo na družbeni razkol, kratek rok trajanja političnih strank, vse bolj zaznamovanih z osebnostmi, ima svoj začetek v obdobju po vključitvi v EU. Zakaj? V devetdesetih letih, kot recimo danes priznavajo tudi stari člani LDS, ki so tedaj prevladovali na slovenskem političnem prizorišču, je bilo zabavno biti politik: glavni cilji, usmeritve, vrednote države so bili jasno določeni, vključitev v EU, upoštevanje pogojev, postavljenih v predpristopnih pogajanjih, in podobno. Osnovna dejavnost v parlamentu je bilo potrjevanje prevedenih direktiv, prekopiranih v zakone. Ko pa smo se vključili v EU, se je naša država znašla brez cilja in kompasa. Kaj sedaj? Zakaj smo se osamosvojili? Kakšna naj bo nadaljnja pot države? Morda čim več dobička, morda čim večja enakost, morda sreča?

LDS je po vključitvi v EU izginila, začele so nastajati nove stranke kratke sape, v tej zmedi in odsotnosti vsebine so začeli zmagovati negativci. Pravzaprav je mogoče vse to obdobje razumeti tudi kot boj proti »janšizmu«, to je zdrsu Slovenije v populistični kaos, kjer je boj za oblast upravičen zgolj z oblastjo. Vse parlamentarne volitve po letu 2008 so nekako minile v znamenju antijanšizma. Vsakič znova so se aktivirale najrazličnejše javne osebnosti, da bi mobilizirale demokratični del volilnega telesa, in vsakič znova je bila večina volivcev pripravljena v vlado ustoličiti kogarkoli, samo da na oblast ne pride Janez Janša. Že to pove veliko o političnih razmerah, ki tukaj vladajo zadnje desetletje. Tako so za kratek čas in z vsemi svojimi stranskimi učinki zasvetili novi obrazi: Zoran Janković, Miro Cerar, Marjan Šarec, delno sta zato nastali tudi Zares in Levica.

Kako se bo ta spor med politiki, ki vztrajajo pri ustavnih načelih, in politiki, ki ustavo upoštevajo le tedaj, ko jim to koristi, izpel, ostaja veliko vprašanje. Je pa dejstvo, da imamo zdaj, s tretjo vlado Janeza Janše, za kanček manj upanja. Potem ko je večina ostalih demokratičnih političnih strank pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami izkoristila »nuklearno« opcijo, to je zavezo strank o nesklepanju koalicije s SDS, in ko tudi ta manever Janeza Janše ni zaustavil, ni več mogoče sklepati, da po tretji Janševi vladi ne bo prišla še četrta, skrajno desna. Vzpon populizma, torej janšizma, tako postaja stalna grožnja, ki ne bo minila niti čez leto, po naslednjih parlamentarnih volitvah. In tako postaja tudi vse očitneje, da potrebujemo čim več varovalk: za začetek močnejšo civilno družbo z zagotovljenim financiranjem. Bolj zavarovane, neodvisne institucije, neodvisne medije, potrebujemo več, ne manj avtonomnih con, prevetritev sistema ravnotežij in samoomejevanja, potrebujemo nova jamstva pred policijsko represijo, morda potrebujemo celo predsednika države z več pooblastili pri imenovanju vodij neodvisnih institucij; tudi ta proces je v času Boruta Pahorja zdrsnil v politično kupčkanje.

Če potrebujemo nove politike, potrebujemo predvsem takšne, ki bodo pripravljeni sebi in politiki postaviti omejitve.

»Potrebujemo celovito revizijo dela policije«

Policijski strokovnjak, ki ne želi biti imenovan, je prepričan, da bi naslednja vlada, ki bo prišla po vladi Janeza Janše, morala predlagati posebni zakon, na podlagi katerega bi strokovnjaki pregledali vse reorganizacije, ustanavljanje novih enot, premestitve in nova imenovanja v policiji, vse do novih delovnih mest za tajno opazovanje od 13. marca 2020: »Nujno bo treba pregledati vse pravne akte in usmeritve, iz katerih izhaja večja represivnost delovanja policije. Temeljna dolžnost policije je namreč varovanje pravne države, ki je po definiciji ravno nasprotna policijski državi, kjer policija ravna na podlagi ukazov politike. Tisti, ki bo v prihodnosti prevzel vodenje policije, bo moral ponovno angažirati strokovnjake, ki bodo na vseh ravneh, od policista do direktorjev uprav, znova delali s policisti v smeri, da je naloga policije olajšati in izboljšati življenje ljudem in ne služiti politiki.«

POVEZANI ČLANKI:

• Miro Cerar: »Za to se nismo borili«
• Bogomir Kovač: »Potrebujemo samoupravljanje«
• Bojan Bugarič: »Omejiti naskok avtoritarnih voditeljev«
• Po 15 letih eksperimentov z neodvisnim kadrovanjem in upravljanjem državnih podjetij
• Ko kriza mine, pride sodba zgodovine