Državnemu svetu ni uspelo zavarovati niti pravice do pitne vode

Državni svet je 6. aprila odločal o predlogu odložilnega veta na spremembe zakona o vodah. Po zakonodaji mora od izglasovanja zakona do njegove uveljavitve preteči sedem dni, v tem času pa se lahko nanj izglasuje veto ali pa vloži pobuda za referendum. Pred zasedanjem sveta sta bili zato v državni zbor vloženi dve ločeni pobudi, ki sta skupaj zbrali več kot 40 tisoč podpisov v podporo zakonodajnemu referendumu.

Na odložilni veto pa v resnici ni bilo niti smiselno čakati – državni svet namreč ne deluje.

Kot so v obrazložitvi predloga veta zapisali v interesni skupini negospodarskih dejavnosti, ki deluje znotraj sveta, gre pri zakonu za predlog, ki je bil sprejet »brez strokovne obravnave, ki bi omogočila tehten razmislek o ključnih posegih na področju varstva in bi v javni razpravi zanje pridobila tudi širše družbeno soglasje«. Pri tem Aljoša Petek iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) opozarja, da je bil »zakon v obravnavi dva tedna, kar naša zakonodaja omogoča pod pogojem, da gre za manjše spremembe«.

Dokler je bil v javni razpravi, je tudi res šlo za manjše spremembe, kasneje pa so se vključile nove, ki so »nastale zaradi interesov podjetnikov in gospodarstva«. Tako je bil vključen tudi sporni 37. člen, ki se nanaša na možnosti gradnje objektov na vodovarstvenih in priobalnih zemljiščih. Da je bil postopek sprejemanja novele zakona o vodah netrasnparenten, je pred kratkim opozoril varuh človekovih pravic Peter Svetina.

»Danes bo tisti dan, ko se bo v državnem svetu pokazalo, koliko demokracije premore ta država,« je ob vložitvi ene izmed referendumskih pobud povedal Uroš Macerl iz Eko kroga. In res se je pokazalo – državni svet je s 14 glasovi za in 19 proti zavrnil odložilni veto.

Pri tem se je morda smiselno vprašati, zakaj sploh imamo državni svet, če pa temu ne uspe zavarovati niti pravice do pitne vode in pred njo raje postavlja gospodarske interese. A odgovor se ponuja kot na dlani – ker tej vladi preprosto ne zna oporekati.

Oglejmo si samo nekaj statističnih podatkov: državni svet je v času Janševe vlade vložil 13 pobud za odložilni veto, od teh je zgolj ena dobila podporo – šlo je za novelo zakona o tonaži, ki je kasneje uspešno prestal glasovanje v državnem zboru. Po drugi strani je državnemu svetu uspelo Šarčevi vladi naložiti 10 vetov, na kar je opozoril tudi sam na Twitterju, kjer je zapisal, da je državni svet eden glavnih zaveznikov vlade. »Je bolj interesno slepo črevo demokracije kot pa drugi dom parlamenta.«

Pri tem iz kabineta predsednika sveta sporočajo, da je to »pluralen in nepolitičen organ, ki svoje odločitve sprejema na podlagi argumentiranih razprav in ne na podlagi ideoloških oziroma političnih preferenc državnih svetnikov«. Nadaljujejo, da veto ne more biti edino merilo naklonjenosti ali nenaklonjenosti sedanji vladi in da so prepričani, da namen tega inštituta ni, »kot ga nekateri napačno razumejo, rušenje vlad«. A v resnici niti ne gre toliko za rušenje vlade, pač pa za to, da je svet eden izmed zadnjih organov, ki bi lahko preprečili prevlado interesov peščice nad interesi državljanov. Vendar niti tokrat tega, žal, ni storil.