Vrnitev v leto 1948

Po skoraj poldrugem letu, ko so Moderno galerijo vodili vršilci dolžnosti direktorja, je odjeknila novica, da je osrednja ustanova za sodobno umetnost dobila direktorja s polnimi pooblastili. Minister za kulturo Vasko Simoniti, pod katerim sta lani propadla dva javna razpisa, je tretjega pripeljal do konca in imenoval Aleša Vaupotiča. Strokovna javnost je zgrožena, a izbira ni presenetljiva.

No, morda je presenetljiva za kustosa in pesnika Roberta Simoniška, ki ga je Simoniti, ker se je želel – podobno kot njegov predhodnik Zoran Poznič (SD) – znebiti dolgoletne direktorice Zdenke Badovinac, čeprav si je z njo galerija pridobila precejšen mednarodni ugled, decembra lani imenoval za v. d. direktorja. Takrat je propadel drugi razpis, obetal se je tretji in Simonišek je v intervjujih oblasti pihal na dušo, kritiziral je neprimerljivo bolj izkušeno in kompetentno predhodnico. Trud je bil zaman. Dobil je podporo sveta Moderne galerije (strokovni svet je podprl Zdenko Badovinac), ne pa ministrove. Verjetno zato, ker bi imenovanje na sodišču lahko padlo, saj Simonišek nima vodstvenih izkušenj.

Še verjetneje pa je, da je bil Simonišek zgolj »mašilo« in je bil za direktorja vseskozi predviden Vaupotič, ki je posebno vlogo odigral pri vseh treh zaporednih razpisih. Pri prvem je kot član sveta Moderne galerije trmasto vztrajal, da je bil postopek kontaminiran, ker so zaposleni Badovinčevi podporo pomotoma izrekli na dopisu z glavo Moderne galerije, in novoimenovani minister Simoniti se je strinjal. Objavil je nov razpis, Vaupotič pa se je na presenečenje vseh nanj prijavil in še pred zaključkom postopka postal ministrov odkriti favorit.

Kot je znano, ga Simoniti takrat ni imenoval, saj so na ministrstvu pozneje ugotovili, da pogojev ne izpolnjuje. Pri Simonišku so ključna težava izkušnje, pri Vaupotiču pa je to neustrezna izobrazba, ker ni umetnostni zgodovinar, temveč komparativist – je docent za primerjalno književnost na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, tam je zasnoval magistrski študij digitalne humanistike, je tudi član odbora Evropske zveze za primerjalno književnost.

A Simoniti se je odločil. In ko se odloči, ovir ni: razpis je razveljavil, potihoma spremenil ustanovni akt Moderne galerije tako, da po novem lahko njen direktor postane vsak družboslovec, objavil nov razpis in imenoval svojega favorita.

Direktor Moderne galerije bi moral biti odličen poznavalec domače in svetovne sodobne vizualne umetnosti, imeti bi moral mednarodne stike z relevantnimi ustanovami, sorodnimi Moderni galeriji, ustrezno bibliografijo, ki bi izpričevala njegovo strokovnost na področju vizualne umetnosti. Vaupotič kompetence ima – a na drugem strokovnem področju. Ukvarja se z raziskovanjem teorije diskurza, semiotike, teorije (novih) medijev in teorije literarnega realizma. Z vizualno umetnostjo ga veže le to, da je vzporedno ubral pot videoumetnika.

Eden od njegovih vzorov na tem področju je novomedijski umetnik Srečo Dragan. Njegova soproga Judita Krivec Dragan je na ministrstvu za kulturo pristojna za vizualno umetnost. S Simonitijem dobro sodelujeta. Tudi pri kadrovanju v kulturnih institucijah.

Moderno galerijo je doslej vodil le en umetnik. V letih 1948/49 je bil njen direktor slikar Gojmir Anton Kos, naslednjih 72 let so jo z razlogom vodili umetnostni zgodovinarji. Celo znotraj te stroke je primernih kandidatov za ta položaj malo, zato bi bilo direktorja najbolj smiselno iskati z mednarodnim razpisom. Vendar se je Simoniti odločil drugače in čas bo pokazal, kakšne bodo posledice. Nekatere druge kulturne ustanove, ki jim je nedavno grobo odrezal glavo, drsijo navzdol, predvsem kar zadeva mednarodno delovanje, ki ga novi direktorji niso zmožni ali pa si ga ne želijo.