Vstajenje Kurta Cobaina

Kanadska organizacija Over The Bridge, ki se ukvarja s pomočjo glasbenikom v duševni stiski, je v poklon tako imenovanemu klubu 27, torej legendarnim glasbenikom, ki so umrli pri 27 letih – med njimi so na primer Kurt Cobain, Jim Morrison, Amy Winehouse, Janis Joplin in Jimi Hendrix –, ustvarila nenavadno ploščo, imenovano Drowned In The Sun – Lost Tapes of the 27 Club. Z umetno inteligenco, ki na podlagi mehanskega učenja ustvarja izvirne glasbene kompozicije, je posnela nove, še nikoli slišane skladbe, ki izjemno prepričljivo posnemajo dela pokojnih ustvarjalcev.

Tako lahko zdaj po 25 letih prvič slišimo »nov Nirvanin komad«, ki to pravzaprav ni: skladba seveda ni Cobainovo delo, a resnično zveni skoraj tako, kot bi bilo. Napredni Googlov program Magenta je analiziral 30 Nirvaninih skladb in na podlagi prepoznanih vzorcev ustvaril instrumentalno podlago, ki močno spominja na uspešnico Come As You Are, nanjo pa je besedilo – ki ga je z rabo tako imenovane umetne nevronske mreže napisal računalnik –, odpel človek, Eric Hogan, pevec Nirvanine tribute skupine Nevermind.

Ne zgolj to, da so morali zaradi prepričljivosti končnih izdelkov na pomoč priskočiti človeški glasovi, temveč tudi siceršnja zapletenost ustvarjalnega procesa računalniško generirane glasbe – v katerem človeška roka še vedno igra ključno vlogo – je dokaz, da umetna inteligenca v umetnosti še dolgo ne bo izrinila človeka. Poleg opozarjanja na duševne motnje med glasbeniki je temeljno poslanstvo projekta prav dokazovanje, da je distopična prihodnost, v kateri računalniki nadomestijo človeško delovno silo tudi v ustvarjalni sferi, za zdaj nemogoča. »Marsikdo misli, da bo umetna inteligenca sčasoma nadomestila glasbenike, a v tem trenutku je potrebnih veliko ljudi, da računalniško generirana skladba postane poslušljiva,« pravi vodja projekta Michael Scriven. Projekt torej dokazuje, da skladanja glasbe nikakor ne moremo enačiti z matematično pogojenim procesom razumskih in predvidljivih odločitev, zatorej ga je nemogoče zreducirati na algoritme in kodni zapis.

Čeprav projekt opozarja na etične dileme, nas paradoksalno spomni na številne druge žanre digitalnega obujanja pokojnih zvezdnikov: od hologramskih nastopov umrlih glasbenikov do naprednih animacij pokojnih igralcev, ki se čedalje pogosteje pojavljajo na velikih platnih, na primer v filmih franšize Vojna zvezd. Sporno obujanje umrlih umetnikov poleg očitnih etičnih in moralnih pomislekov odpira tudi pravna vprašanja, povezana z avtorskimi pravicami, predvsem pa – podobno kot pri postumnih izdajah – z nezmožnostjo nadzorovanja zapuščine umrlih umetnikov.

Morda bi Kurt Cobain stal za »svojo novo skladbo, ki to ni«, po vsej verjetnosti pa bi se, če bi jo lahko slišal, začel obračati v grobu.