12. 4. 2021 | Kultura
Zajčje luknje
Multimedijska instalacija, ki se ukvarja z metaforo "oblaka" in skuša doseči, da se gledalci zavemo fizičnih infrastruktur, ki stojijo za neoprijemljivim "online" svetom
V Projektnem prostoru Aksioma Ljubljana bo od 15. aprila do 7. maja na ogled razstava španskega intermedijskega umetnika Maria Santamarie z naslovom Netrdne infrastrukture in zajčje luknje. Umetnik pri svojem delu raziskuje nove tehnologije in internetno infrastrukturo, tokrat pa se ukvarja z metaforo "oblaka" in skuša doseči, da se gledalci zavemo fizičnih infrastruktur, ki stojijo za neoprijemljivim "online" svetom.
Osrednje delo multimedijske instalacije je video na vertikalnem ekranu, ki prikazuje srno, ki tava po podatkovnem centru. Zdi se, da se žival boji zvoka, ki ga proizvaja s hojo po tehničnih tleh, raztresenih kablov in utripajočih luči strežnika. Kako je prišla v ta prostor, ki naj bi bil hermetično izoliran od zunanjosti? Posnetki v nizki resoluciji, ki jih je verjetno posnela nadzorna kamera, dajo pridih realnosti sicer nerealni sliki živega bitja, ki preiskuje tokove podatkov.
Zajčje luknje tradicionalno veljajo za stranska vrata med različnima dimenzijama: Od leta 2010 Santamaria raziskuje fizične manifestacije podatkov in informacij ter prevprašuje metaforo oblaka, ki so jo na začetku veliko uporabljali vsi, ki so registrirali patente, povezane z internetom in katerokoli omrežno napravo, kot to lahko vidimo v delu Cloudplexity (2019), zbirki internetnih reprezentacij iz baze podatkov patentov ZDA.
Osrednje delo multimedijske instalacije je video na vertikalnem ekranu, ki prikazuje srno, ki tava po podatkovnem centru. Zdi se, da se žival boji zvoka, ki ga proizvaja s hojo po tehničnih tleh, raztresenih kablov in utripajočih luči strežnika. Kako je prišla v ta prostor, ki naj bi bil hermetično izoliran od zunanjosti? Posnetki v nizki resoluciji, ki jih je verjetno posnela nadzorna kamera, dajo pridih realnosti sicer nerealni sliki živega bitja, ki preiskuje tokove podatkov.
Leta 2016 je Santamaria z ukazom "traceroute" sledil gibanju podatkov svoje spletne strani od svojega strežnika (v italijanskem Bergamu) do svojega računalniškega ekrana; potem je sledil tej poti in potoval iz Barcelone v Bergamo prek Švice, Stockholma, Milana in Perugie. Za potovanje, ki ga podatki opravijo v 50 milisekundah, je potreboval štirinajst dni: absurdno, nelogično potovanje, ki je daleč od linearnega, a to vizualizira infrastrukturo, po kateri se podatki premikajo. S podobnim namenom od leta 2018 organizira "oglede interneta" na različnih lokacijah in skupine ljudi vodi po mestu v iskanju vozlišč lokalnega omrežja.
V Netrdnih infrastrukturah in zajčjih luknjah (2020) tla razstavnega prostora deloma pokrivajo tehnična tla, ki se v podatkovnih centrih običajno uporabljajo za skrivanje kablov. Ožičene črne cevi, razpršene po tleh, tvorijo usmerjevalnik, ki ga je oblikoval umetnik, in generirajo odprto omrežje, identificirano z ikono 🕳️. Omrežje "zajčja luknja" je bilo sprogramirano, da pošlje signal na različne geografske lokacije, iskajoč največjo možno razdaljo, ki jo dovoljujejo omrežni protokoli, preden prispe na razstavno mesto, s čimer nabere določeno zamudo, ki postane vidna prek drugega video dela: dva ekrana (en, povezan z galerijskim wifijem, drugi pa z omrežjem "zajčja luknja") prikazujeta živo sliko Foucaultovega nihala. Prek reference na delo Felixa Gonzalez-Torresa Perfect Lovers (1991) to delo pokaže materialnost digitalnega časa, ki je običajno ne opazimo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.