Policijska specialna brigada Moris?

Sedanje vodstvo policije je sredi marca spremenilo sistemizacijo delovnih mest v policiji. Trdi sicer, da ne gre za novo sistemizacijo, pač pa za spremembe in dopolnitve doslej veljavne notranje organizacije. Toda prav s to sistemsko spremembo si je bistveno olajšalo nadaljnje kadrovske menjave po celotni vodstveni strukturi. A ne le to: namen je bil tudi omogočiti nove zaposlitve, pri čemer pa ne gre za katerekoli zaposlitve; na policiji bodo zaposlili kar 54 novih ljudi na oddelku za tajno policijsko sledenje in opazovanje, celoten proces pa poteka brez javnega razpisa in celo brez internega razpisa. Izbira teh novih ljudi je popolnoma prepuščena vodstvu policije. Bo ta dobila več deset novih zaposlenih s člansko izkaznico SDS, in to ravno na enem od najobčutljivejših področij? Ali to pomeni dokončen politični prevzem policije, ki ga bo izpeljala politična stranka, in s tem pridobitev vpliva, ki ne bo odvisen od vsakokratnih (političnih) menjav v vodstvu policije?

O tem smo govorili z visokimi uslužbenci v policiji in dolgoletnimi kriminalisti, ki ne želijo biti imenovani. Vsi poudarjajo, da z zaposlovanjem novih kadrov v policiji, tudi v omenjenem oddelku, načelno ne bi smelo biti nič narobe. Potreba po dodatnih zaposlitvah se je kazala že leta, to potrjujejo tudi na policiji: »Potreba po zagotovitvi zadostnega števila kadra za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov je bila izražena že vrsto let in je posledica povečanih preiskovalnih aktivnosti kriminalistične policije.« Je pa seveda v nasprotju s sodobnimi standardi delovanja policije, da ena sama vlada, ena sama politična stranka naenkrat mimo razpisa zaposli v policiji več ljudi. Še posebej to velja za sedanjo vlado, ki je v letu dni že pokazala, da zlasti v policiji kadruje zgolj po politični pripadnosti, strokovnost ali siceršnja primernost kadrov pa pri izbiri ni pomemben dejavnik. To je razvidno na številnih področjih, tudi pri notranjih zadevah, h katerim sodi policija. Med prvimi znotraj nje, ki jih je vlada razrešila, je bil direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darko Muženič. Ta se je obrnil na sodišče in to je odločilo, da je bila razrešitev protizakonita, a vlada pravnomočno sodno odločbo še vedno ignorira. Prav to med drugim kaže, kako pomemben je projekt prevzema nadzora nad NPU v očeh SDS – tako pomemben, da je pripravljena neposredno kršiti zakonodajo za dosego tega cilja.

Poleg tega je vlada novega generalnega direktorja, ki zdaj vodi zaposlovanje v policiji, Antona Olaja, imenovala neposredno s položaja državnega sekretarja na notranjem ministrstvu. Torej neposredno s povsem politične, druge najvišje (politične) funkcije na ministrstvu. Olaj je sicer na položaju »namestnika ministra« zamenjal poslanca SDS Franca Breznika, ki je bil prisiljen odstopiti, ker je med lansko pomladno karanteno kršil več vladnih »epidemioloških« zapovedi, pa tudi vozil s skoraj dvakrat večjo vsebnostjo alkohola v krvi od zakonsko dovoljene, pred tem pa se je udeležil srečanja z ljudmi, zoper katere je v tistem času potekala kriminalistična preiskava.

Kakšne kadre bo Janševa vlada brez razpisa za posebne naloge zaposlila v policiji?

Zadnja leta je veljalo, da je oddelek za tajno sledenje spodobno popolnjen, ko in če je bilo v njem zaposlenih okoli 50 posameznikov. A zdaj se oddelek nenavadno in nesorazmerno širi: po novem naj bi bilo v njem zaposlenih še enkrat toliko ljudi. Nov je tudi način zaposlovanja. Policija je v oddelku za tajno opazovanje in sledenje doslej zaposlovala večinoma iz lastnih vrst – ali iz tako imenovanih mobilnih kriminalističnih oddelkov ali pa izmed mladih policistov. V obeh primerih je smisel takšnega zaposlovanja za to občutljivo delo v tem, da gre za posameznike, ki imajo že nekaj izkušenj s policijskim delom. Teh imajo precej predvsem zaposleni v mobilnih kriminalističnih oddelkih, zato sta pri njih usposabljanje in prekvalifikacija bolj ali manj stvar birokracije. Pri mladih policistih je sicer potrebnega nekaj več usposabljanja, imajo pa zato zaradi krajšega časa opravljanja poklica neko drugo potrebno lastnost za tajno opazovanje, ki seveda poteka v civilu, brez uniforme: neprepoznavnost v javnosti, še posebej v kriminalnem podzemlju.

Zaposlovanje, kot si ga je zdaj zamislila vlada, pa pomeni, da imajo kandidati zgolj eno od omenjenih prednosti, neprepoznavnost. Vendar nimajo nobenega predznanja iz osnovnih policijskih veščin, ne s področja policijskega dela in ne s področja zakonodaje, ki določa pogoje delovanja in tudi omejuje policijo pri posegih v človekove pravice. Čeprav sta se v desetletjih količina in kakovost izobraževanja bodočih policistov krepko zmanjšali (s štirih let na leto in pol ali celo manj), vendarle v nekem obsegu izobraževanje bodočih policistov še obstaja. In to z razlogom.

Politični prevzem kriminalistične policije

Naši sogovorniki poudarjajo, da gre zgolj za naslednji korak v pravzaprav edinem projektu, kjer ima predsednik vlade resnično velik interes, kar se policije tiče – v prevzemu nadzora nad kriminalistično policijo. Prvi korak je bila zamenjava vodstvenih kadrov v NPU in kriminalistični policiji sami, točneje v Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi (UKP GPU). Danes vodstvo UKP GPU sestavlja kar 18 ljudi. Toliko jih ni bilo doslej še nikoli in to dodatno kaže jasno namero politične stranke, ki zdaj obvladuje vlado, notranje ministrstvo in vodstvo policije, da obvlada kriminalistično policijo. Gre za imenovanje oziroma prerazporeditev lojalnih posameznikov na vodstvene položaje v kriminalistični policiji in s tem dodatno utrjevanje ali bolje rečeno kupovanje lojalnosti.

A zdaj je na vrsti zaposlovanje lojalnih kadrov neposredno v kriminalistični policiji, in to brez razpisa in mimo dosedanjih pogojev. Apetite po obvladovanju kriminalistične policije naj bi bil Janša kazal že dolga leta. Razlog so informacije. Novi kadri (ki bodo zaposleni brez razpisa) bodo sicer zgolj izvajalci in ne odločevalci, torej tisti, ki le ubogajo, izvršujejo ukaze. Vsakokratnega vodstva kriminalistične policije ali politične stranke? Morda malo enega in malo drugega. Poleg tega gre zaradi narave njihovega dela za posameznike, ki bodo razpolagali z neko količino občutljivih informacij o konkretnih posameznikih, združbah in podobno.

Kakšen je namen zaposlitve 54 novih ljudi na oddelku za tajno policijsko sledenje?

Prek njih je mogoče nadzorovati tudi vodstvene kadre v kriminalistični policiji, opozarjajo sogovorniki. Zvestobo »lastnih« vodstvenih kadrov in prav tako ravnanje vseh drugih vodstvenih kadrov, ki jih bodo v prihodnosti morda nasledili. Ne nazadnje je prek njih mogoče pridobivati tudi informacije o konkretnih osebah, ki sploh niso zanimive s kriminološkega vidika, ampak le s političnega. Posameznik, ki je usposobljen za tajno sledenje, torej za zbiranje informacij o neki osebi, potrebuje za izvajanje prikritega ukrepa zgolj odredbo tožilstva, ne sodišča. To je dovolj, da so dokazi, pridobljeni tako, zakoniti. Če je tak posameznik lojalen predvsem politični stranki, pa za sledenje in opazovanje konkretnega posameznika sploh ne potrebuje odredbe. Tako, protizakonito zbrani dokazi seveda ne bi prestali presoje na sodišču, a to niti ni pomembno, saj se ne zbirajo z namenom uporabe v uradnih postopkih.

Prav vsi poznavalci notranjih razmer v tako posebnem organu represije, kot je policija, se strinjajo, da bodo takšni kadri velika ovira tudi v postopku ponovne normalizacije policije, ki bi morebiti sledil pod kako prihodnjo, drugačno politično oblastjo. Dokaz tega, opozarjajo naši sogovorniki, že obstaja – le da v drugem od dveh državnih organov, v katerih je monopolizirana edina zakonita pravica do represije, v vojski. Sedanji predsednik vlade, tedanji obrambni minister Janez Janša, je, ko je bil v devetdesetih letih na tem položaju, vzpostavil specialno brigado Moris. V njej so bili zaposleni ljudje, ki so nemalokrat zvestobo politični opciji oziroma vodji postavljali pred zvestobo vojski, v kateri so bili zaposleni. Dokončno je zadeva eskalirala v aferi Depala vas, ko so pripadniki specialne brigade aretirali policijskega sodelavca, čeprav vojska ne bi smela posegati v civilno sfero.

SDS ima v vojski prevladujoč vpliv še danes, skoraj 30 let kasneje, in to čeprav se je vmes zamenjalo veliko različnih vlad. Tudi o tem je lani jeseni za Mladino spregovoril mag. Boštjan Korelc, podpredsednik Sindikata vojske, obrambe in zaščite, ko je na vprašanje, ali ima SDS še zdaj prevladujoč vpliv v vojski, odgovoril diplomatsko, a vseeno nedvoumno pritrdilno: »Poraja se vprašanje, kako tradicionalno in močno je aktivna posamezna politična stran, s čimer lahko doseže prevladujoče okolje. In če imamo na drugi strani pasivnost, je obvladovanje državljanov oziroma množice preko vlivanja strahu in groženj enostavno, s čimer je cilj dolgoročno dosežen.«