Kako Janša caplja za Orbánom

Ko je lani prevzel oblast Janša, se je pri nas začelo madžarsko leto 2010. Janša je začel namreč imitirati Orbánove poteze – kot iz priročnika. Kaj je storil Orbánov Fidesz, ko je leta 2010 prevzel oblast? Takoj je sprejel zakon o nadzoru medijev, pravi Paul Lendvai v sijajni knjigi Orbán: Novi evropski avtokrat, ki je v prevodu Andreja Pozniča izšla tudi pri nas in ki postaja iz dneva v dan – tako rekoč iz ure v uro – aktualnejša in urgentnejša. »Viktor Orbán si je vse od volilnega poraza leta 2002 prizadeval prevzeti javne medije, ob tem pa so prijateljski oligarhi gradili tudi vzporedni, Fideszu naklonjeni medijski imperij. Prvi korak je bila združitev treh javnih televizijskih servisov (M1, M2 in Duna-TV), treh nacionalnih radijskih postaj in celo uradne tiskovne agencije (MTI) pod skupno streho novega Sklada za medijske storitve in podporo. Prvi dve nalogi tega velikanskega konglomerata, v katerem so vse pomembne naloge prevzeli Fideszovi ljudje, sta bili odstranitev nezanesljivih kadrov ter centralizirano upravljanje z ogromnimi državnimi subvencijami, ki so na voljo vladi naklonjenim medijem.« Tako je bil zagotovljen politični nadzor nad medijskimi vsebinami. Tako je bilo zagotovljeno »uravnoteženo poročanje«. Novinarji so morali po novem tudi razkriti vire – sicer so jih čakale »drakonske kazni«. Medijski svet, ki ga je ustanovil Orbán in vanj imenoval same Fideszove kadre, je postal vrhovni organ za »omejevanje svobode medijev«.

Vse ključne položaje v medijih so začeli prevzemati Fideszovi zaupniki, več kot tisoč izkušenih ljudi je bilo odpuščenih, vplivne in popularne oddaje so bile preprosto čez noč ukinjene, za direktorja prvega programa javne televizije (M1) je bil imenovan organizator strankarskih prireditev, urednik informativnega programa je postal človek, ki je nekoč ponaredil poročilo s tiskovne konference evropskega poslanca Daniela Cohn-Bendita in ukazal iz televizijskega poročila digitalno odstraniti obraz predsednika vrhovnega sodišča, dve od treh poročil sta bili slavospeva vladi (dve tretjini novic o opoziciji se nanašata na njene napake in notranje spore), 80 odstotkov gledalcev in poslušalcev je sprejemalo le še informacije, ki jih neposredno ali posredno nadzoruje vlada, zasebne postaje so se depolitizirale, ko so jim zagrozili s posebnimi davki ali z izgubo oglasnih prihodkov, radijskim postajam, ki niso ubogale (npr. Class FM), so odvzeli licenco ali pa so jim slišnost omejili (npr. le na prestolnico), v medijih, ki so kritizirali Fidesz, niso več objavljali oglasov podjetja v državni lasti in zasebne družbe, povezane z državo, nastajali so novi medijski koncerni (npr. Modern Media Group), katerih spletni portali, revije in brezplačniki se financirajo z oglasi, ki jih naročajo državna podjetja in zasebna podjetja, povezana s Fideszom, zasebni televiziji RTL Klub (podružnici nemške RTL), ki je poročala o velikih vladnih finančnih in korupcijskih škandalih, so nabili nenormalne davke, neodvisne dnevnike (Népszabadság), ki so razgaljali obsceno bogatenje Orbánovih pajdaških elit, so kupili Orbánovi prijatelji in jih potem takoj ugasnili, neodvisne medijske hiše (npr. Mediaworks) so na čudne načine prehajale v roke Orbánovih bogatih prijateljev, neuradno Fideszovo glasilo Magyar Nemzet je prejelo 17 odstotkov državnega oglaševalskega kolača, druge zasebne televizije, recimo Hír TV in Echo TV, so vsebine povsem prilagodile Fideszovim potrebam.

Javni mediji in mediji v lasti magnata in Orbánovega prijatelja Lajosa Simicske, čigar poslovni imperij je po letu 2010 pobral 40 odstotkov javnih naročil (za katera so bila kakopak zagotovljena sredstva Evropske unije), so samovšečno in poslušno peli hvalnice Orbánovemu boju za svobodo naroda, pravi Lendvai, ki opozarja, da je bil »novi, Fideszu naklonjeni medijski imperij vzpostavljen z javnimi sredstvi in s pomočjo bogatega oglaševanja podjetij in organizacij, ki so blizu vladajočemu režimu«.

Orbán se je tedaj in v naslednjih letih zapletal v zelo osebne in zelo čustvene polemike z evropskimi kritiki, še posebej z Guyjem Verhofstadtom.

Kako to praktično deluje? Zelo preprosto: Orbánovi podjetniki kupujejo spletne portale, toda ne s svojim denarjem, temveč z velikodušnimi posojili, ki jim jih dajejo banke in skladi pod Fideszovim pokroviteljstvom. Vedno lahko računajo tudi na zanesljive oglaševalske prihodke. Orbánovi podjetniki, ki vstopajo na medijski trg, »ne nosijo nobenega finančnega tveganja«. Recimo, medije kupuje tudi Lőrinc Mészáros, nekdanji serviser plinskih naprav (in župan Felcsúta, Orbánove domače vasi), ki je bajno obogatel, saj je sklenil pogodbe z državo za tako različne reči, kot so gradnja jahalne šole in dirkalnega stadiona, prenova pristanišča na Donavi, postavitev protipoplavnega nasipa, elektrifikacija železniških prog, proizvodnja hladilnih naprav in hotelirstvo. Za svoje služenje režimu je bogato nagrajen. Prav tako bogato pa so za svoje služenje režimu, za svoje glorificiranje Orbána in Fidesza, za svoje negovanje orwellovskega »velikanskega sistema organizirane laži« nagrajeni javni mediji in servisi (šest televizijskih kanalov, šest radijskih postaj in tiskovna agencija), ki na leto dobijo tudi po 400 milijonov evrov.

»Gledanje informativnih oddaj v Budimpešti je človeku jemalo sapo; srhljivo podobne so bile nepoštenemu in navijaškemu medijskemu poročanju v dobi komunizma.«

Zvesti vrtnar

Leta 2010 je prevzemu oblasti takoj sledil še »val kadrovskih sprememb brez primere na vseh ravneh. Menjave so potekale od računskega sodišča do finančne nadzorne komisije ter monetarnega in proračunskega sveta, od vojaških generalov do šefov policije, od državne loterije do državnih železnic, od štabov za krizne razmere do organizatorjev konjskih dirk, od ustanov socialnega zavarovanja do osrednjega statističnega urada – vsepovsod so položaje zavzemali Fideszu zvesti ljudje.«

Vlada je sprejela zakon, po katerem so lahko uradnike na vseh ravneh odpuščali kadarkoli in brez obrazložitve (odpravnino so obdavčili v višini 98 odstotkov!), po hitrem postopku so spisali novo ustavo (alias Temeljni zakon Madžarske), ki je Fideszu zagotovila brezmejno koncentracijo oblasti.

Orbánova vlada je lahko po novem posegala v neodvisnost vseh ustanov – ustavnega sodišča, računskega sodišča, narodne banke, pravosodnega sistema. Orbán je lahko posegal tudi v imenovanje dekanov in ravnateljev ter izbiranje sodnikov in tožilcev. Sodnike in tožilce, s katerimi se ni strinjal, pa so s posebnim zakonom upokojili.

Janša je del te operacije že izvedel (vzporedni medijski imperij, prevzemanje medijev prek prijateljskih tujih – madžarskih in čeških – oligarhov, sovražno prevzemanje javnih medijev, pajdaška delitev oglaševalskega kolača, kadrovski cunami), o nekaterih rečeh pa še sanja, toda na vsak način hoče Slovencem zagotoviti Orbánovo verzijo »uravnoteženega poročanja«. Dobrodošli v letu 2010! Prav res – kaj se je zgodilo, ko je Orbán v prvem letu po prevzemu oblasti z mediji počel to, kar zdaj, v tem prvem letu po prevzemu oblasti, z mediji počne Janša? Natanko to, kar se dogaja zdajle.

Za začetek, stebri Evropske unije so podvomili, da je Madžarska primerna za predsedovanje Evropski uniji. Zdaj se ta situacija ponavlja. Guy Verhofstadt, nekdanji predsednik belgijske vlade in nekdanji vodja ALDE v evropskem parlamentu, je tvitnil: »Ali lahko Evropska komisija in Evropski svet ukrepata, preden Slovenija prevzame predsedovanje EU in postane tretji antidemokratični kandidat, po Poljski in Madžarski?« Hrvaški Večernji list pa je zapisal: »O bog, pa menda nas ne bo od 1. julija vodil Janša?«

Orbán je nekdanji komunist, ki se je prelevil v antikomunista – in zdaj je ta antikomunist Madžarsko prelevil v enopartijsko državo.

Dalje, Orbán se je tedaj in v naslednjih letih zapletal v zelo osebne in zelo čustvene polemike z evropskimi kritiki, še posebej z Guyjem Verhofstadtom. In glej no – tudi Janša se v zelo osebne in zelo čustvene polemike zapleta prav z Verhofstadtom. Naključje? Ne, le zvesto sledi Orbánu.

Dalje, Orbán in njegovi so zatrjevali, »da so kritiki zelo slabo obveščeni o dogajanju na Madžarskem«. To zdaj ponavlja tudi Janša, zato v Slovenijo vabi evropske opazovalce, predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen pa je celo predlagal ustanovitev »misije za ugotavljanje dejstev«.

Dalje, Orbán je ponavljal, da so za vse te evropske kritike Madžarske krivi »tuji levičarski zarotniki, ki da z roko v roki z izdajalskimi Socialisti in Svobodnimi demokrati poskušajo minirati konservativne rešitve Orbánove vlade«. Mar ni Janša že novinarki Politica, ki ga je kritizirala, očital, da je citirala le skrajno levičarske vire? In mar ni zadnjič v intervjuju za Planet TV rekel: »Podlo od opozicije je, da izkorišča epidemijo, da bi dobila nazaj puško, ki jo je sama odvrgla. Probleme, ki dejansko so, pa pred Evropo zakriva na način, da tja izvaža umetne dileme in lažne obtožbe. Ko je trdo jedro levičarske opozicije pogorelo v slovenskem parlamentu, so to bitko skušali prenesti na evropski parket.« Ja, tudi Janša je našel tuje levičarske zarotnike in domače izdajalce, ki minirajo delo njegove vlade.

In navsezadnje, Orbán je uprizarjal »pavji ples«, s katerim je skušal ustvariti vtis, da je vse okej, da Fidesz ne počne nič takega, da ne posega v medije, da mu gre le za »uravnoteženo poročanje«, da je predan vladavini prava in demokraciji, v resnici pa je neomajno vztrajal pri svoji politiki. Janšev »pavji ples« poznate: Evropski uniji vneto dokazuje, da se ne vmešava v medije in da je predan vladavini prava in demokraciji, obenem pa nad Slovensko tiskovno agencijo, ki jo je skušal najprej finančno izstradati, pošilja inšpektorat za delo in policijo. Evropski uniji vneto dokazuje, da ne posega v medije, obenem pa obračunava s tujimi mediji in novinarji.

Janša torej vse pobira iz Orbánovega priročnika. Vse njegove poteze, vsi njegovi ukrepi, vsi njegovi tviti so le citati. In ko pravim, da Janša o nekaterih rečeh še sanja, s tem mislim na njegove sanje, da bi zlomil še preostale lastnike medijev in jih tako ali drugače prisilil, da bi prodali svoje medije, potem pa bi jih pokupili njegovi oligarhi, domači in tuji, bodisi madžarski ali češki, nemara celo poljski ali slovaški. Janša gotovo sanja tudi o citatu tega, kar se je na Madžarskem zgodilo leta 2018, tik pred volitvami: oligarhu Lajosu Simicski, ki se je tri leta prej brutalno sprl in razšel z Orbánom, ni preostalo drugega, kot da je svoj medijski imperij prodal. Jasno, kupil ga je Orbánov oligarh in ga potem podaril Srednjeevropski fundaciji za tiskane in elektronske medije, novi pogruntavščini Orbánovega režima. Kar so potem storili tudi vsi drugi oligarhi – svoje medijske imperije so donirali Orbánovi fundaciji, v kateri »se je združilo 476 medijskih izpostav, vključno z vsemi nacionalnimi komercialnimi radijskimi postajami in 18 najpomembnejšimi pokrajinskimi časopisi, televizijskimi postajami in spletnimi informativnimi portali«.

Tako hudo ni bilo niti »v zadnjem obdobju komunističnega režima,« pravijo. Je pa res, da mediji ljudi niso več vznemirjali s političnimi debatami, polemikami in soočenji. Politična soočenja so izginila. Mediji so le še slavili režim. Kot v Savdski Arabiji.

Tudi Janša je nekdanji komunist, ki se je prelevil v antikomunista – in zdaj ta antikomunist sanja o enopartijski državi.

Firersko načelo

Prevzem medijev je test. Če lahko – brez množičnih protestov in upora ljudstva – uveljaviš tako drastične avtokratske ukrepe, potem je to znak, da lahko počneš, kar hočeš. In ko prevzameš medije, gre vse lažje: lažje izvedeš čistke v pravosodju, policiji, visokem šolstvu in raziskovalnih ustanovah, lažje vse položaje državne oblasti zapolniš s svojimi kadri, lažje ohromiš civilno družbo in nevladne organizacije (nevladne organizacije, ki prejemajo več kot 24 tisoč evrov, se morajo registrirati kot tuje lobistke oziroma tuje agentke), lažje si podrediš kulturno in izobraževalno politiko (in akademijo), lažje vzpostavljaš »neliberalno državo« in »iliberalno demokracijo«, lažje za svoje svetle zglede navajaš Rusijo, Turčijo in Kitajsko, lažje upravičuješ svoje tople in prijateljske odnose s filipinskim, azerbajdžanskim in kazahstanskim diktatorjem, lažje ljudi privadiš na nespoštovanje demokracije in vrednot Evropske unije, opustitev mehanizmov nadzora in ravnotežja, spreminjanje ustave, avtokratsko samovoljo, »firersko načelo«, fašistoidne poteze, odpravo delitve oblasti in popolno desničarsko hegemonijo, lažje svojo diktaturo preleviš v nekaj ljudskega, simpatičnega in sprejemljivega, lažje legitimiraš svojo diktaturo zaprtih vrat za nebelske in nekrščanske priseljence in begunce (»V svojem okolju ne želimo nobenih manjšin iz drugačnega kulturnega ozadja, kot je naše. Želimo, da Madžarska ostane Madžarom.«) in svojo diktaturo odprtih vrat (kdor hoče, lahko mirno odide – od leta 2010 je Madžarsko zapustilo pol milijona bolj ko ne mladih ljudi), lažje ljudi prepričaš, da je domoljubje pomembnejše od svoboščin, lažje uvedeš neposredni vladni nadzor nad celotno finančno in posojilno politiko, lažje se okoriščaš in nagrajuješ svoje oligarhe, lažje deliš sinekure in fevdalne pravice ter ustvarjaš pajdaške elite, lažje upravičuješ javna naročila brez razpisov in projekte, ki jih vsebinsko določiš šele po tem, ko je denarni tok že opravljen (Orbánovi oligarhi so zelo hitro obogateli, »toda ne v konkurenčnih spopadih na prostem trgu, temveč z javnimi naročili in dražbami, na katerih pogosto niso imeli nobenih resničnih tekmecev«), lažje upravičuješ gradnjo razkošnega, monumentalnega 13-milijonskega nogometnega stadiona v svoji domači vasi (ki ima 1800 prebivalcev, stadion pa jih sprejme 3800), lažje upravičuješ pajdaško, mafijsko, parazitsko megahobotnico, ki si jo ustvaril, lažje se požvižgaš na revščino (pod pragom revščine živijo štirje milijoni Madžarov), lažje legitimiraš nepotizem (gradbeno podjetje Orbánovega očeta in dveh bratov je na hitro zaslužilo milijone in milijone), lažje prikrivaš »institucionalno korupcijo na ravni, kakršne Madžarska v zgodovini še ni doživela in ki je enkratna tudi v vsej Evropski uniji,« lažje ljudi prepričaš, da je treba nekatere izkoreniniti (npr. levico) ali izruvati in odstraniti (npr. Sorosovo Srednjeevropsko univerzo v Budimpešti), lažje jih prepričaš, da v boju za svobodo – ki je itak večen – ne potrebuješ vladavine ustanov, temveč le močnega nacionalnega voditelja, lažje jih prepričaš, da so sredi nečesa velikega, pomembnega in izjemnega, sredi zgodovinskega izziva, in lažje jih prepričaš, da ti sledijo. Tvoj medijski trušč je itak tako silovit, da so alternative nezaznavne.

Lažje si tudi prirediš volilno zakonodajo, lažje na novo – brez javne ali strokovne razprave – začrtaš meje volilnih okrajev, lažje si podrediš celotni volilni aparat države, lažje stranko in njene oligarhe zajedaš globoko v družbeno in državno tkivo, lažje stranko zliješ z državo, lažje zmaguješ z dvotretjinsko večino in lažje postaviš volilni sistem s takšno prerazporeditvijo sedežev, da bi morala koalicija levih strank dobiti kar 300 tisoč več glasov kot Fidesz, da bi osvojila večino. In glede na to, da je Orbán vse položaje državnih oblasti zapolnil s svojimi kadri in da mandati pogosto trajajo več kot štiri leta, je povsem jasno, kaj bi se zgodilo, če bi slučajno zmagale opozicijske stranke – na oblasti bi še vedno ostal Fidesz.

Najprej torej izvedeš medijski puč, ki odpre vrata pekla, ko pa se vrata pekla odprejo, »reformiraš« še volilno zakonodajo, in sicer tako, da kljub izgubljanju glasov vedno znova osvojiš absolutno parlamentarno večino. To počne Fidesz. Z vedno manj glasovi ohranja absolutno parlamentarno večino. Jasno, z vsem tem tudi prebivalstvo – prepričano, da druga stran ne more več zmagati – lažje navdaš z volilno in politično apatijo.

In ko imaš popolno politično prevlado, jo izkoristiš za graditev še poslušnejšega, še zanesljivejšega, še vdanejšega medijskega aparata.

Prav Orbán, fanatični antikomunist, je ta, ki na perverzen način unovčuje nostalgijo po enotnosti in enovitosti nekdanjega socializma – tako kot Janša.

Boj za svobodo

Zato si Janša tako zelo prizadeva, da bi prevzel medije. In zato tako vneto citira Orbána. Po dolgem in počez. Orbán vse tiste, ki ga kritizirajo, vedno osebno napada – vulgarno in žaljivo, grobo in zaničljivo, predrzno in brezčutno, neusmiljeno in brez dolgoročne presoje tveganja, maščevalno in brez vsakega občutka za sorazmernost, pravi Lendvai. Opomini in kritike »niso praviloma nikoli priložnost za samorefleksijo, prej za agresivni protinapad«. Poleg tega pa je vedno »vse po vrsti, liberalce, socialne demokrate, neodvisne borce za človekove pravice in liberalne umetnike ne glede na njihova dejanska prepričanja strpal v ‘levi tabor’«. In ko jih razglaša za »levičarje«, hoče reči, da so sovražniki družine, države in Boga. Natanko to počne tudi Janša: vse, ki ga kritizirajo, osebno – vulgarno in žaljivo, grobo in zaničljivo, predrzno in brezčutno, neusmiljeno in brez dolgoročne presoje tveganja, pretirano in brez vsakega občutka za sorazmernost – napada, obenem pa vse svoje kritike ne glede na njihovo dejansko prepričanje razglaša za »levičarje«. In ja, ko reče, da so »levičarji«, hoče reči, da so sovražniki družine, države in Boga. Nedavno je oznanil: »Ravnanja SD, LMŠ, SAB in Levice v tem času velike stiske zato ni mogoče označiti drugače kot sovražno do domovine, naroda in države.« Svoje govore, pisma in zapise pa zadnje čase itak končuje z vzklikom: »Bog živi Slovenijo!« A ne brez razloga. »Bog je nad vsemi drugimi zakoni,« pravi Orbán.

Orbán od sodelavcev terja absolutno zvestobo. Janša tudi. Nedavno je članstvu pisal pismo, v katerem je poudaril, da soliranje ne pride več v poštev. Orbán pravi, da je politika le za tiste, ki lahko prenašajo napade, udarce, klevete in spopade. »Če stojim s svojim dolgim mečem na bojnem polju in me trije napadejo, ne morem moralizirati in premišljevati; samo eno nalogo imam pred seboj, vse tri moram ubiti.« In kot pravi, ravno zato v vladi noče imeti žensk, saj niso sposobne prenašati takšnih napadov – takšnih udarcev, takšnih klevet, takšnih spopadov. V Fideszovih vladah ni žensk. Fidesz tudi skoraj nima poslank. Ženske imajo po Orbánu drugo misijo. »Vrhunec osebne izpolnitve žensk je, da nam rodijo čim več otrok.« Janša prav tako v vladi noče imeti žensk: ministrici Lilijano Kozlovič in Simono Kustec je povsem utišal. Iz kvote SDS je v vladi le ena ministrica – Helena Jaklitsch. Ste kdaj slišali zanjo? Ste jo kdaj videli? Veste, kateri resor vodi? Nič novega. V prvi Janševi vladi je bila le ena ministrica – Marija Lukačič, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, a tudi njo je potem zamenjal moški. Ne, ni bila iz kvote SDS ( je bila pa iz kvote SDS Zofija Mazej Kukovič, ki jo je poklical z rezervne klopi, da bi leto pred iztekom mandata zamenjala ministra za zdravje Andreja Bručana). In tudi v drugi Janševi vladi je bila le ena ministrica – Ljudmila Novak, ki je vodila Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. In ne, ni bila iz kvote SDS. Janša je Orbánu prikimal, še preden ga je zagledal.

Orbán bije »nenehen boj za narodno osvoboditev« tudi na mednarodnem prizorišču. To stalno poudarja. Kar je seveda noro – brez evropskih kohezijskih milijard, ki sestavljajo 2,5 do 5 odstotkov madžarskega BDP, bi madžarsko gospodarstvo hudo stagniralo, ljudstvo bi ostalo brez visokih plač, priboljškov in ugodnosti, s katerimi jih podkupuje režim, sam Orbán, ki gospodinjstvom tako rad pošilja letake in vprašalnike kot Janša, pa bi ostal brez medijev, oligarhov in oblasti. Kot ugotavlja budimpeški Center za raziskovanje korupcije: »Orbánov klan črpa 90 odstotkov prihodkov iz projektov javnih naročil, ki jih financira Evropska unija.«

Toda Orbán, ki bi bil brez Evropske unije nič (od nje vsako leto dobi tri milijarde, ki jih potem zlorablja za »neliberalni« nadzor nad državo, pravi zgodovinar Timothy Garton-Ash), hoče Madžare na vsak način osvoboditi izpod Evropske unije: ne boste nas več zavajali! Ne boste nam več ukazovali! Ne boste nam več govorili, kaj moramo delati! »Madžarska ni kolonija! Potem ko so nas zatirali Turki, Habsburgi in Rusi, ne bomo dovolili, da to naredi tudi Bruselj.«

To Orbánovo retoriko je zdaj predvidljivo prevzel tudi Janša, saj je začel poudarjati, da Slovenija Bruslju ničesar ne dolguje. »Svojo svobodo in demokracijo smo si pred 30 leti izborili sami. Za vladavino prava in svobodo izražanja, za človekove pravice in temeljne svoboščine se nekateri borimo in plačujemo ceno že 35 let.« Ergo: Janša, ki je pred nekaj leti klical bruseljsko trojko, po novem ne bo več pustil, da mu bo Bruselj govoril, kaj naj dela. Živo si lahko predstavljate, kolikokrat ga je imelo, da bi tvitnil: »Slovenija ni kolonija! Potem ko so nas zatirali Turki, Habsburgi in Rusi, ne bomo dovolili, da to naredi tudi Bruselj.«

Se je opolnomočil? Ne, le nemočno ponavlja in caplja za Orbánom, edinim evropskim državnikom, ki je leta 2016 podprl Trumpovo predsedniško kandidaturo. Janša je bil kakopak edini evropski državnik, ki je Trumpu lani čestital za izvolitev.

Orbán je Georgea Sorosa, ameriškega magnata in filantropa madžarskega rodu, sicer Juda, razglasil za ultimativno zlo. Vsakič, ko se Orbán in njegovi znajdejo v težavah, začnejo vpiti, da skuša Soros zrušiti madžarsko vlado. Očitajo mu, da kvari mladino, nevladne organizacije, civilno družbo. Kot pravi Orbán: »V imenu svojih interesov plačuje ogromno lobističnih organizacij, ki delujejo pod preobleko civilne družbe. Njihova omrežja vzdržuje z lastnimi organizatorji, z lastnimi mediji, s pomočjo stotin ljudi in s svojo lastno univerzo. Nenehno pritiska na Madžarsko; na državo, ki pričakuje, da bodo zakone spoštovali celo ljudje njegovega kova. Prepričan sem, da ga nikakor ne smemo podcenjevati; gre za mogočnega bogataša, neskončno odločenega, da ko gre za njegove osebne interese, ne spoštuje niti ljudi niti Boga. Če želimo obvarovati Madžarsko, smo se tudi sami dolžni zavezati temu boju.«

Nekateri so to primerjali z antisemitskimi Protokoli sionskih modrecev, ki govorijo o veliki judovski svetovni zaroti, katere motor naj bi bil »umazan denar«. Zato niti ne preseneča, da Orbán Sorosu očita, da je »finančni špekulant, ki uničuje življenja milijonov Evropejcev in ki poskuša na leto vsiliti Evropi milijon beguncev«. Za antisemite so Judje vedno »finančni špekulanti«, ki »kvarijo« in »zastrupljajo« nedolžne Evropejce.

Ne da je to ustavilo Janšo, ki je Sorosu – nasprotniku evropskega kompromisa z Madžarsko in Poljsko, kršilkama vladavine prava – meni nič, tebi nič tvitnil: »Izogibajte se EU in Evrope, prosim. Vaš umazan denar za tako imenovane NVO-je (nevladne organizacije) je najmočnejši generator konfliktov na celini, ki uničuje zaupanje med ljudmi in demokracijo. En Brexit je bil dovolj.«

Antikomunist, ki sanja o enopartijski državi

Na Madžarskem so pred letom 2010 dvomili, da bi lahko Fidesz z Orbánom na čelu še kdaj prišel na oblast – pri nas so dvomili, da bi lahko še kdaj prišla na oblast SDS z Janšo na čelu. Orbán je specialist za obujanje in podžiganje globoko zakoreninjenih nacionalističnih občutkov – Janša tudi. Orbán prikazuje Fidesz kot edinega zanesljivega varuha nacionalne identitete. Janša kot edinega zanesljivega varuha nacionalne identitete – kot »osrednjo politično, stebrno moč slovenskega naroda« – prikazuje SDS. Orbán ima strašno potrebo po uničenju nasprotnikov in tekmecev – kot Janša. Orbán je h »katastrofalni politični, moralni, gospodarski in kulturni polarizaciji madžarske družbe po letu 1989 prispeval več kot katerikoli madžarski politik« – Janša je h katastrofalni politični, moralni, gospodarski in kulturni polarizaciji slovenske družbe po letu 1989 prispeval več kot katerikoli slovenski politik.

Orbán je v nenehnem boju za svobodo – tako kot Janša. Slovenija še vedno ni dovolj svobodna – osamosvojitev še ni končana. »Ni popuščanja,« kot je rekel ob 32-letnici SDS.

Janša tako vneto in zvesto imitira Orbána, da Lendvaievi opisi Orbána delujejo kot opisi Janše. »V Fideszu nima nobenega tekmeca, niti potencialnega.« Kot Janša ne v SDS. »Njegove odločitve se ne smejo kritizirati, kaj šele izpodbijati.« Kot Janševe. »Bistveni del njegovega sloga vodenja je, da ne vzpostavlja in vzdržuje reda, temveč ves čas odpira nove fronte, si izmišlja nove grožnje in ustvarja ozračje nenehnega konflikta.« Kot Janša. »Bistvena lastnost vezerdemokracie (firerske demokracije) je, da vrhovni vodja na svojem ‘dvoru’ ne dovoljuje nastanka nobenega alternativnega centra moči.« Kot Janša. »Viktor Orbán je človek, ki skorajda nagonsko verjame v resničnost vsega, kar se mu zdi politično koristno.« Znova in znova – kot Janša. In ja: »Orbán bo svojo oblast izkoristil brezobzirno in do konca.« Janša ga hoče citirati, vključno z njegovo slovito repliko: »Le enkrat moramo zmagati, toda takrat na pravi način.«

Se spomnite, ko je Janša v televizijskem intervjuju na nacionalki govoril, kako fajn in domačno je v Budimpešti – ni tako kot v Bruslju, kjer so na vsakem koraku do zob oboroženi specialci, je poudaril. A tudi to je bila le parafraza tega, kar je rekel Orbán, ko je obiskal kazahstanskega diktatorja: »Nenavaden je občutek, ko moraš potovati v Astano, da bi se počutil domače, medtem ko si v Bruslju sicer med sebi enakimi, vendar pa vseeno tujci.« Ha.

Orbán je nekdanji komunist, ki se je prelevil v antikomunista – in zdaj je ta antikomunist Madžarsko prelevil v enopartijsko državo. Tudi Janša je nekdanji komunist, ki se je prelevil v antikomunista – in zdaj ta antikomunist sanja o enopartijski državi. Še več: prav Orbán, fanatični antikomunist, je ta, ki na perverzen način unovčuje nostalgijo po enotnosti in enovitosti nekdanjega socializma – tako kot Janša. Tisti, ki jih razglaša za komuniste, mu v unovčevanju nostalgije po enotnosti in enovitosti nekdanjega socializma ne sežejo niti do pet.

Zdaj ima lepo priložnost, da se poveže z Matteom Salvinijem, dobro znanim prijateljem Slovenije. Orbán se je že.