Pri nas govorimo slovensko

Nedavne spremembe zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti so poslabšale položaj tujcev pri nas. Zakon o tujcih je uvedel pogoj znanja slovenskega jezika za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, kar je običajna zahteva šele ob pridobitvi državljanstva. Nekatere evropske države ta pogoj določajo že za status stalnega prebivanja, druge ne. Vlada pravi, da skrbi za integracijo, nevladne organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic, pa to vidijo v luči »omejevanja dostopa do uveljavljanja različnih pravic, ki so vezane na stalno prebivanje«. »Namen varstva slovenske kulture je treba uresničiti drugače, je pa dejstvo, da se lahko ta predlog razume tudi kot poskus indirektne diskriminacije. Predlagamo, da se pogoji znanja slovenščine umaknejo in da se ta interes države dosega z ukrepi kulturne politike,« so še pred sprejemom zakona pozivali nevladniki. Ob tem so se spraševali, ali bo država pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje zahtevala tudi od »zaželenih« tujcev, tu živečih poslovnežev, direktorjev multinacionalk in podobnih.

Za slednje izpolnitev pogoja o znanju jezika ne bi bila posebna težava. Če bi tak status želeli ali morali pridobiti, bi si lahko privoščili najboljše (in hkrati najdražje) učitelje, ki bi jim pomagali doseči ustrezno raven znanja. In če bi bilo treba, bi si za ta namen lahko privoščili tudi kak teden, dva ali tri (plačanega ali neplačanega) dopusta. Tudi strošek samega izpita, ki ga po zakonu opravljajo zgolj v Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti, zanje ne bi bil problem.

Zakon za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje zahteva enako raven znanja slovenščine kot za pridobitev državljanstva: nivo A2. Opravljanje izpita za ta nivo pa stane 128 evrov v skupinskih terminih in 358 evrov v individualnem terminu, če zaradi kateregakoli razloga izpita ni mogoče izvesti v skupini. 128 evrov je seveda strošek enkratnega opravljanja izpita za eno osebo in ga je treba pomnožiti s številom družinskih članov, pri čemer so izjema otroci, ki se šolajo v slovenskem jeziku. Vse te stroške pa si fizični delavci iz tujine, na katere sprememba zakonodaje v resnici cilja, težje privoščijo kot prej omenjeni zaželeni tujci.

Znanje na nivoju A2 spada med bolj osnovno, a vendarle zahteva precej znanja slovenščine. Na podlagi vzorčnih izpitov in vzorčnih primerov negativno in pozitivno ocenjenih testov, ki so objavljeni na spletni strani Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, je vprašanje, ali bi jih v prvem poskusu oz. sploh izdelal vsak slovenski državljan slovenske narodnosti, ki tu živi vse življenje in je tu hodil v šole.

Pravzaprav je, brez heca, veliko vprašanje, ali bi dokazilo o znanju slovenščine na nivoju A2 brez težav pridobil pristojni notranji minister Aleš Hojs, ki stoji za zakonodajnimi novostmi. Če bi ocenjevalci morali presojati na podlagi njegovih zapisov na družabnem omrežju Twitter, skoraj zagotovo ne.