Kako si je veleposlanica Lea Stančič nadela narodno nošo

Čigavi simboli?

Slovenska veleposlanica v Romuniji Lea Stančič je predsednici Moldavije Maii Sandu izročila poverilna pisma. Dan prej je kopije izročila državnemu sekretarju na ministrstvu za zunanje zadeve in evropske integracije Dumitru Socolanu. Nič posebnega, protokolarni postopki: termin za fotografiranje stoje, nato še sede, nekaj kramljanja pa salutiranje vojske in tako naprej. Za to priložnost si je – sicer ne prvič – odločila nadeti narodno nošo.

Diplomatski predstavniki države ob slovesnih priložnostih res lahko nosijo narodno nošo oziroma tradicionalna oblačila, a v Evropi se to na slavnostih zgodi redko. Tako se obiskov, ki jim je bila priča, spominja dolgoletna vodja protokola Ksenija Benedetti: »To so bili predvsem predstavniki afriških držav, iz evropskih ne, razen izjemoma – če se prav spomnim – nekoč avstrijska veleposlanica.« Pri tem dodaja, da bi sama ob taki priložnosti raje izbirala med slovenskimi oblikovalci in ustvarjalci. »To bi bil eden izmed načinov izkazovanja ponosa na svojo državo, ki bi mi bil bliže.«

Ko so fotografije s sprejema prišle v javnost, je v slovenski tvitosferi završalo. Nismo navajeni, da vidimo slovensko narodno nošo sredi snežno bele, razvestljene in z marmorjem obložene dvorane.

Krivico, ki naj bi se zgodila veleposlanici, so opazili na desnici in sklenili, da ji morajo priskočiti na pomoč. »Daleč smo prišli, da celotna leva struja politike dojema tradicijo, nacionalnost in domovinsko držo kot nekaj negativnega, celo privzeto zlobnega,« je pripomnil svetovalec za odnose z javnostmi pri ministrstvu za kulturo Mitja Iršič. Poslanec SDS Franc Breznik pa si je v podporo veleposlanici nadel moško narodno nošo, k fotografiji pa dopisal, da »narodna noša Slovenije, kot jo poznamo danes, izvira iz 19. stoletja«, iz časa taborskih gibanj in programa Zedinjene Slovenije. Veleposlanici je v bran stopilo tudi ministrstvo za zunanje zadeve rekoč, da je bila njena odločitev »hvalevredna in tudi dokaz zavedanja naše zgodovine in običajev«.

»Stvar zagotovo ni bila vezana samo na tabore in program Zedinjene Slovenije, je pa bila del nacionalnih gibanj – gre za kostum, ki je vezan na nacionalno identiteto,« dodaja etnolog in kulturni antropolog Tomaž Simetinger. »Zelo zgodaj je obleka Gorenjcev postala obleka, ki je simbolizirala slovenstvo, a razlogi za to niso popolnoma jasni.«

»Težava, ki jo imamo tukaj, je sodobni politični diskurz, ki poskuša kompleksen pojem razvoja oblačila zreducirati na nekaj, kar je namenjeno propagandi.« Z uzurpacijo simbolov slovenstva, ki jo izvaja desnica, se izgublja tudi slovenska kultura. »Reduciranje zgolj na nacionalizem folkloro oropa ključne sporočilnosti.«

Pri tem se spomnimo črne avbe, ki si jo je ob cenzuri proslave ob Prešernovem dnevu leta 2016 nadela igralka Katarina Stegnar, igralcev Roka Kravanje in Daniela Petkovića, ki sta v narodni noši protestirala pred ministrstvom za kulturo, in navsezadnje kraljic preobleke Babsi Adler in Plastike Dynasty v videospotu benda SBO. V vseh teh primerih je desnica govorila o izrabi simbola – ker je šlo za upor proti tistim, ki si ga že leta lastijo.