30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura
France Štiglic, feminist
Zakaj so filmi enega najpomembnejših slovenskih filmskih režiserjev še danes izzivalno izhodišče za razprave o spolnih identitetah
Lojze Rozman, Majda Potokar (Magda oziroma Kapetan Brina) in Bert Sotlar v filmu Ne joči, Peter
© Arhiv Slovenske kinoteke
France Štiglic, feminist. Trditev ne bi smela biti presenetljiva: prva generacija filmskih umetnikov, posebej režiserjev po drugi svetovni vojni, je skladno s političnim programom komunistične partije in ideološko usmerjenostjo nove ureditve v emancipaciji žena videla visok družbeni cilj, enega od najpomembnejših. Ženske so bile najprepoznavnejši vizualni simbol revolucije – prisotne povsod, na plakatih, v časopisih, v prvih vrstah na sestankih in manifestacijah, v novicah, kot udarna sila obnove razrušenega sveta. AFŽ, Antifašistična fronta žena, je bila vsaj tisočkrat številnejša od jugoslovanske komunistične partije. Zato jo je bilo po razkolu z Zvezo sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) in Stalinom treba razpustiti – članice bi se lahko opredelile tudi za drugo stran. Ni pa se s tem ustavil trend emancipacije in povzdigovanja žensk.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.