30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura
Prva profesorica kiparstva
Pregled petdesetletnega opusa Dragice Čadež, ene naših najpomembnejših kipark
Začetki ustvarjanja Dragice Čadež segajo v zgodnja šestdeseta leta 20. stoletja, ko je postala akterka v gibanju slovenskih neokonstruktivistov.
© Arhiv GBJ
»Moj prvi material je bila glina. Z glino sem začela, tudi na sprejemnem izpitu na akademiji, pravzaprav se je ves študij vrtel okoli gline,« se spominja Dragica Čadež. A kmalu po diplomi na Akademiji za likovno umetnost (1963) jo je na Formi vivi, na mednarodnem kiparskem simpoziju v Kostanjevici na Krki, takrat najpomembnejši kiparski prireditvi v Sloveniji, očaral les. »Dojela sem, kakšne možnosti mi ponuja les. V Kostanjevici sem spoznala tudi tuje avtorje, kiparje in njihove različne pristope k lesu ter orodje, ki ga pri nas ni bilo mogoče niti videti, kaj šele kupiti.« Njen leseni kip, nastal leta 1966, poimenovan T element, v parku skulptur v Kostanjevici vidimo še danes. »Začela sem s polnim zamahom, izziv sem videla v velikopoteznih načinih z motorko in sekiro, to ni več rezljanje v les, ampak so to drugačni postopki, bolj gradbeni.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura
Začetki ustvarjanja Dragice Čadež segajo v zgodnja šestdeseta leta 20. stoletja, ko je postala akterka v gibanju slovenskih neokonstruktivistov.
© Arhiv GBJ
»Moj prvi material je bila glina. Z glino sem začela, tudi na sprejemnem izpitu na akademiji, pravzaprav se je ves študij vrtel okoli gline,« se spominja Dragica Čadež. A kmalu po diplomi na Akademiji za likovno umetnost (1963) jo je na Formi vivi, na mednarodnem kiparskem simpoziju v Kostanjevici na Krki, takrat najpomembnejši kiparski prireditvi v Sloveniji, očaral les. »Dojela sem, kakšne možnosti mi ponuja les. V Kostanjevici sem spoznala tudi tuje avtorje, kiparje in njihove različne pristope k lesu ter orodje, ki ga pri nas ni bilo mogoče niti videti, kaj šele kupiti.« Njen leseni kip, nastal leta 1966, poimenovan T element, v parku skulptur v Kostanjevici vidimo še danes. »Začela sem s polnim zamahom, izziv sem videla v velikopoteznih načinih z motorko in sekiro, to ni več rezljanje v les, ampak so to drugačni postopki, bolj gradbeni.«
Sredi šestdesetih let se je med obiskom velike mednarodne razstave Documenta v Kasslu seznanila z najnovejšimi princip kiparskega metjeja, začela drugače razmišljati o prostorskih razmerjih in drugače dojemati prostor kot tak ter se seznanila z novimi, ne prav klasičnimi kiparskimi materiali. Čadeževa je sprejela ta impulz in izziv in začela eksperimentirati, vendar ostala zvesta lesu. Ukvarjala se je tudi z vlogo znaka v umetnosti, iskala različne možnosti materiala, da bi izrazila njegovo teksturo.
Kmalu je postala dejavna akterka v gibanju slovenskih neokonstruktivistov in se z oblikovanjem enostavnih oblik približala subtilnosti minimalizma. Tudi zato jo danes uvrščamo med najpomembnejše slovenske kiparke, hkrati pa je bila prva univerzitetna profesorica kiparstva; predavati je začela leta 1975, najprej na ljubljanski, nato tudi na mariborski Pedagoški fakulteti, leta 2004 je prejela naziv zaslužne profesorice Univerze v Ljubljani, napisala več knjig o kiparstvu in prejela kar nekaj strokovnih priznanj, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada (1986), Žagarjevo nagrado za življenjsko delo v šolstvu (2003), med zadnjimi pa ji je Društvo slovenskih likovnih umetnikov leta 2020 podelilo nagrado Ivane Kobilce za življenjsko delo.
Pregledna razstava v Kostanjevici na Krki poteka ob 80-letnici te še vedno zelo dejavne in dinamične gospe. Predstavlja presek njenega več kot 50-letnega umetniškega ustvarjanja. Nastala je v sodelovanju z Mestno galerijo Ljubljana (MGML), kjer je bila na ogled to pomlad, vendar je bila zaradi »covidnih omejitev«, ki so se spreminjale iz tedna v teden, bolj zaprta kot odprta. Kostanjeviška razstava je obširnejša od ljubljanske, saj je dopolnjena z deli iz Galerije Božidar Jakac, kjer hranijo največjo zbirko njenih del iz različnih obdobij. Tako si je tam mogoče ogledati različna poglavja iz njenega kiparskega opusa – vse od začetnih neokonstruktivističnih del prek objektov in ženskih figur iz lesa iz obdobja, ko je vihtela motorno žago in ustvarjala po načelu počasnega odvzemanja materiala; odvzemala je le tam, kjer je bilo treba. Rezala je tako, da je gradila ploskev – rez proti rezu, postopek, ki je bil kot nekakšno »risanje s svinčnikom«; pogosto je les žgala, da so figure na površini dobile črne ožganine. Nastale so zanimive skupine podolgovatih ženskih figur, ki so v nekaterih fazah prešle v vertikalne abstrakcije.
© Uroš Abram
V zadnjem obdobju se je vrnila h glini. »Ja, ampak spet ni samo glina, spet je kombinacija z lesom. Zamikale so me lesene gajbice kot element, ki se z letvicami po videzu ujema s tistimi, ki sem jih konstruirala prej s posameznimi lesenimi prostorskimi objekti. Tako sem prav v teh gajbicah našla nasprotje, ki ga dopolnjujem s keramiko.« Črne gajbice, v katere umešča kruh, oblikovan iz gline, ali pa kose gline, potiskane z odtisi rok ali s članki iz časopisov, imajo družbenokritični naboj. Gajbice simbolizirajo na eni strani potrošništvo, na drugi pa bedo vseh tistih, tudi migrantov, ki v Evropi iščejo človeka vredno življenje. Skulptura Zid, del te razstave, nosi težo te zgodbe.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.