Blaginja za bogate

Finančnemu ministru Andreju Širclju, ki želi z novo davčno reformo že petič zapored v zadnjih 15 letih znižati davke najpremožnejšim, ni lahko. Odkar v Sloveniji po letu 2006 znižujemo davke tistim z najvišjimi dohodki, recimo 17 tisoč prebivalcem, ki večino dohodkov dobijo iz dividend, ali tistim, ki živijo predvsem od nepremičninskih rent, je bil za snovalce teh zamisli vedno največji izziv, kako te poteze upravičiti pred širšo javnostjo. Seveda ni mogoče reči, najbogatejšim bomo dali še več. Pri tem je treba biti ustvarjalen. Vse bolj ustvarjalen.

Leta 2006, ko se je ta trend začel s prvo vlado Janeza Janše, so bili politiki pri propagandi še precej okorni. Tisti, ki veliko zaslužijo, recimo menedžerji ali bančniki, so tudi za družbo največ vredni, so najproduktivnejši in jih je treba najbolj nagraditi, je recimo trdil tedanji finančni minister Andrej Bajuk. Tako so odpravili najvišjo, 50-odstotno dohodninsko stopnjo za najbogatejše, za podjetja pa so odpravili davek na izplačane plače. Država – proračun – je sicer izgubila okoli 500 milijonov evrov na leto, a brez panike, nič ne de, so ponavljali: te olajšave se bodo prelile v nove naložbe, v nove raziskave in nasploh v razvoj. Od znižanja davkov bomo imeli vsi veliko koristi, so ponavljali.

Figo smo jih imeli. Zgodilo se je ravno nasprotno. Kot so pravilno napovedali kritiki, so bili odpustki bogatašem porabljeni za njihov neproduktivni luksuz. Oziroma če navedemo uradno ugotovitev službe vlade za razvoj iz leta 2011: »Ukrep se ni odrazil v povečanem produktivnem vlaganju poslovnega sektorja.« Dve tretjini olajšav, so izračunali ekonomisti, so si menedžerji izplačali v svoj žep, namesto da bi vlagali v »konkurenčnost«, raziskave in razvoj. Namesto o razvojnem preboju smo mediji poročali o eksploziji nakupov športnih vozil SUV, luksuznih potovanj in seveda menedžerskih prevzemov, hkrati pa tudi o povečanju tako imenovanega strukturnega primanjkljaja države, torej razliki med davki in zakonskimi obveznostmi. A namesto da bi se iz tistega prvega eksperimenta vsi česa naučili, smo vajo ponovili še štirikrat.

Ista zgodba se je v malce drugačni embalaži in z novimi floskulami vrnila leta 2012. Ko je druga Janševa vlada spet predlagala davčne odpustke najbogatejšim, so tedaj osovražene finančnike in menedžerje v argumentaciji nadomestili »strokovnjaki«. Visoki davki delujejo »nespodbudno na zaposlovanje strokovnjakov, ki dosegajo višjo dodano vrednost in prispevajo k večji storilnosti,« so trdili. Še večjo evolucijo je nato isti tip reforme doživel po finančni krizi, ko so delodajalci prevzeli sindikalno govorico. Ne, ni več težava v nizkih menedžerskih dohodkih, »delo«, so začeli ponavljati, naj bi bilo v Sloveniji »v davčnem primežu«.

Tako je počasi začel nastajati mit o nekakšnem slovenskem inženirju, ki ima ogromno praktične inteligence, a ga mačehovska država z davki tako stiska, da želi pobegniti v Avstrijo. Ko je vlada Mira Cerarja najbogatejšim, to je tistim z neto mesečno plačo več kot 2500 evrov, med katerimi seveda ni inženirjev, odpustila približno 80 milijonov evrov davkov s tako imenovano mini davčno reformo, je ukrepe upravičila po sindikalno: vlada naj bi razbremenjevala delo, vlada pomaga inženirjem, tehnični inteligenci, tistim, ki dosegajo višjo dodano vrednost. Potem je prišla vlada Marjana Šarca – vmes smo dobili še akcijo iskanja inženirke leta – in vajo v celoti ponovila. Spet je razbremenila najbogatejše, recimo tiste, ki zaslužijo več kot 70 tisoč evrov bruto na leto – vse v imenu pomoči srednjemu sloju.

Kako bodo uradniki na finančnem ministrstvu tokrat, leta 2021, upravičili visoko davčno obremenitev dela – če pa so to obremenitev že porezali leta 2006 pa leta 2012 pa 2017 in 2019?

In kaj je konkretni rezultat teh davčnih akrobacij? Največ so od vsega tega odnesli tisti, ki največ že imajo. Če ste leta 2004 zaslužili 67 odstotkov povprečnega mesečnega dohodka, ste leta 2019 imeli v žepu tri odstotke več neto. Če ste prejemali povprečno plačo, imate po 15 letih reform šest odstotkov razpoložljivega dohodka več. Kdor pa ima nadpovprečne dohodke, recimo 167 odstotkov povprečne plače, ima danes 11 odstotkov več razpoložljivega dohodka. In tako naprej: več ko imate, več vam država odpusti. V sosednji Italiji se je davčni sistem premikal v nasprotni smeri, v Avstriji se v zadnjih 15 letih davčna obremenitev bogatejših ni spremenila, v Sloveniji pa so davčne reforme v zadnjem obdobju brez izjeme pisane na kožo premožnejšim.

Obdavčitev osebnih dohodkov je le en primer, a so še drugi: najbogatejši pretežnega dela dohodkov ne prejmejo v obliki plač, ampak v obliki dohodkov iz kapitala, kot so dividende ali najemnine. V zadnjih 15 letih se je v Sloveniji delež davkov na kapital v malhi pobranih davkov zmanjšal za 20 odstotkov. Na lestvici obdavčitve kapitala smo na 21. mestu v EU. In še primer z nepremičninskega področja: v različnih državah ljudje varčujejo na različne načine, eni v delnicah, drugi v depozitih. V Sloveniji smo sodeč po poročilih Evropske centralne banke (ECB) prvi v EU po nalaganju sredstev v nepremičnine. A v Sloveniji smo po obremenitvi nepremičnin na 23. mestu v EU. Tudi po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) se država v zadnjem obdobju pospešeno razslojuje prav na nepremičninskem področju.

In zdaj najnovejši primer. Minuli teden je novo davčno reformo predstavila tretja Janševa vlada. Nič kaj presenetljivo je ponovno zaigrala na isto vižo. Vsebina ali usmeritev je jasna, recimo: v antibirokratskem zakonu predlaga uvedbo tako imenovane socialne kapice, to pomeni, da tistim s plačami, višjimi od 6000 evrov bruto, nad tem zneskom ne bo več treba plačevati socialnih prispevkov. Jasno je, da bo ukrep koristil vrhnjemu odstotku tistih, ki imajo najvišje dohodke, več kot sto milijonov evrov na leto pa bo izgubila predvsem zdravstvena blagajna.

Potem predlagajo znižanje najvišje davčne stopnje s 50 odstotkov na 45, kar bo ponovno koristilo najbogatejšim 4323 oziroma tistim, katerih dohodki so višji od 8077 evrov bruto na mesec. Zvišanje splošne olajšave s sedanjih 3500 evrov na 7500 evrov leta 2025 bo sicer povprečnemu državljanu prineslo kakšnih 50 evrov na mesec več, a še enkrat več bo v žep prejel njegov direktor. Jasno je tudi, kdo bo čutil znižanje obdavčitve dohodkov od kapitala (npr. dividend) s 27,5 odstotka na 25 odstotkov ali znižanje davka na oddajanje nepremičnin s 27,5 odstotka na 15 odstotkov. Tega se lahko razveseli predvsem prvi odstotek najbogatejših, torej tisti, katerih večine dohodkov ne sestavlja plača, ampak najemnine in dividende.

Pa še obdavčitev dobička podjetij: po tem merilu smo že zdaj v EU na 23. mestu. Davek na dobičke je sicer vlada Marjana Šarca sramežljivo zvišala z 19 odstotkov na 20 ter uvedla minimalno stopnjo obdavčitve v višini sedem odstotkov, dejansko pa so ob rekordni rasti dobičkov leta 2019 podjetja zaradi uveljavljanja olajšav plačala le 13 odstotkov tega davka. Šircljevi zdaj dodajajo še nove olajšave za naložbe v zeleni prehod in digitalizacijo, pa tudi za recimo reprezentanco ali prihodke nadzornih svetov.

Tako kot leta 2006 pa leta 2012 in leta 2017 in spet leta 2019 v uradnih dokumentih finančnega ministrstva seveda ne piše, da s tem pomaga najbogatejšim. Ampak če navedemo utemeljitev, z reformo želi »povečati razpoložljivi dohodek delavcev, predvsem najbolj perspektivnega in najproduktivnejšega kadra, za povečanje produktivnosti in gospodarske rasti,« želi ( jasno) »zmanjšati davčne obremenitve dela« in (seveda) povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva, saj se ocenjuje, »da je obremenitev dela tisti dejavnik, ki negativno vpliva na konkurenčnost, kar nam dokazujejo tudi študije OECD«.

Zanimivo vprašanje je, kako bodo uradniki na finančnem ministrstvu tokrat, leta 2021, upravičili visoko davčno obremenitev dela, če pa so to obremenitev že porezali leta 2006 pa leta 2012 pa 2017 in 2019? Iz podatkov OECD je jasno, da je delo v Sloveniji obdavčeno popolnoma povprečno, če že ne podpovprečno. Vzemimo za primer povprečno štiričlansko družino, v kateri prvi partner prejema povprečni dohodek, drugi pa 67 odstotkov povprečnega dohodka. V Sloveniji so dohodki takšne družine obdavčeni s 35 odstotki po podatkih iz leta 2019, torej celo brez upoštevanja zadnje reforme. Slovenija je po tem merilu med državami OECD na povprečnem 13. mestu. Kakšen bogve kolikšen uspeh to sicer ni, saj so na prvih mestih najrazvitejše države. V Belgiji je takšna družina obdavčena s 44,5 odstotka, v Nemčiji z 42 odstotki, v Italiji z 41,2 odstotka. Ampak recimo, da sledimo logiki finančnega ministrstva, po kateri so nizki davki, kakršne imajo sicer v Čilu in Mehiki, dokaz kakovosti države.

Kako lahko torej na finančnem ministrstvu še vedno trdijo, da je v Sloveniji obremenitev dela tisti »dejavnik, ki negativno vpliva na konkurenčnost«? Kot izhaja iz utemeljitve ministrstva za finance, so si uradniki tokrat že pomagali z malce ustvarjalnim, akrobatskim računovodstvom. Iz podatkov OECD niso vzeli primera povprečne družine, ampak položaj samske osebe. Na podlagi tega so ugotovili, da je davčni primež v Sloveniji izredno velik. Dohodek takšne osebe je seveda brez dodatnih olajšav res obdavčen 43,6-odstotno in Slovenija je tukaj res na osmem mestu na lestvici OECD – ampak to seveda ni reprezentativen primer. Po podatkih statističnega urada v Sloveniji v tako imenovanih enočlanskih gospodinjstvih živi 13 odstotkov prebivalstva, večina, 65 odstotkov, ga živi v štiričlanskih družinah.

Toliko o propagandi. Ki pa je zgolj ponazoritev, kako absurdno je že peto zapovrstno zniževanje davkov najbogatejšim. Ker največja težava nove davčne reforme seveda ni, da bo ta koristila bogatim – kakšnih tisoč evrov dodatnega razpoložljivega neto dohodka bo nekdo s 70 tisoč evri bruto dohodka na leto komajda opazil –, največja težava, kot jo opažamo po letu 2006, je, kako takšne reforme škodijo večini: tudi v Sloveniji je zniževanje davkov vodilo k povečevanju družbene neenakosti, k povečevanju javnega dolga, krčenju državne porabe in s tem zmanjševanju socialnih pravic. Zaradi nove reforme naj bi že prihodnje leto prišlo do izpada 248 milijonov evrov, leta 2023 bo strošek 439 milijonov evrov in tako naprej do leta 2025, ko se bo skupni strošek še z uvedbo socialne kapice približal milijardi evrov. Spomnimo se: 500-milijonski izpad leta 2006 je bil dejansko saniran s privatizacijo in uvedbo višjega DDV leta 2013. Kako bodo, če bo ta reforma uspešna, prihodnje vlade sanirale izpad milijarde evrov, si je težko predstavljati.

500-milijonski izpad leta 2006 smo sanirali s privatizacijo in uvedbo višjega DDV leta 2013. Kako bodo prihodnje vlade sanirale izpad milijarde evrov, si je težko predstavljati.

Smo pa lahko zaskrbljeni. Še posebej zato, ker fiskalni svet že zdaj, ob neupoštevanju tega Šircljevega predloga, svari, da so prihodnji proračuni načrtovani preveč optimistično. Zaskrbljeni smo lahko tudi zato, ker na več področjih v prihodnosti marsikdo računa na veliko večje prihodke iz proračuna. Nujno potrebna uvedba dolgotrajne oskrbe naj bi recimo v prihodnjih letih proračun obremenila za dodatnih 300–600 milijonov evrov. Večajo se tudi transferji za zdravstvo in pokojnine. Na finančnem ministrstvu se sicer sklicujejo na podatke organizacije OECD, a OECD Sloveniji zaradi v tem odstavku naštetih razlogov dejansko svetuje zvišanje davkov.

OECD je naši državi dejansko že pred leti predlagal, naj dohodke iz kapitala in dobičke podjetij zviša. Predlagal je »progresivno obdavčitev« dohodkov iz kapitala na način, ki ga v Sloveniji poznamo pri dohodnini. In celo, naj Slovenija po zgledu Francije na dohodke iz kapitala obračuna še socialne prispevke. Raven, na katero se zdaj spušča Šircljeva vlada, je celo nižja od tistega, kar so imeli pred očmi strokovnjaki OECD, ki so leta 2018 zapisali: »Ker je povprečna davčna stopnja na dohodke iz kapitala v Sloveniji razmeroma nizka, bi bilo mogoče enotno davčno stopnjo v višini 25 odstotkov na dividende, obresti in najemnine zmerno dvigniti,« in sicer za pet, deset ali 15 odstotnih točk. Zaradi hitrega staranja prebivalstva v Sloveniji, ki utegne v prihodnosti ogroziti vzdržnost pokojninskega in zdravstvenega sistema, OECD predlaga, naj Slovenija financiranje pokojnin in zdravstva deloma prenese s socialnih prispevkov na višje davke. OECD predlaga širitev osnove za dohodnino z na primer prehrano, prevoznimi stroški, odpravo nekaterih olajšav. Seveda pa vlado poziva tudi k uvedbi nepremičninskega davka.

A za vse to so, kot vemo, potrebni pogum, znanje, strokovnost. Vse to znajo izpeljati državniki. Najlaže je državo rezati.

POVEZANI ČLANKI:

• Ljudstvo naj se upre