Užaljeni za vsako figo

Letošnji maturanti bodo esej pri slovenščini pisali o romanu Gorana Vojnovića, Figi. Gre za osebno zgodbo o Jadranu Dizdarju in njegovi družini in hkrati za pripoved o zgodovini, razpadu nekdanje skupne države, problematiki izbrisanih ... Figa je tudi roman o ljubezni: v univerzalnosti intimnih odnosov, ki jih spletajo tri generacije v njej, se bo gotovo našlo veliko maturantov. Dr. Igor Saksida, strokovnjak za mladinsko književnost, meni, da je Vojnović izvrsten pisatelj tudi ali prav zato, ker v svojih delih odpira vprašanje oblikovanja in izražanja identitet, in da se mu zato zdi prava izbira za maturante. »Uporništvo, iskanje smisla in premislek o medosebnih odnosih so brez dvoma idejne prvine, ki mlade vznemirjajo.«

Figa je drugačen roman kot Vojnovićev Čefurji raus!, težko bi mu očitali kontroverznost ali vulgarnost. Zato preseneča zapis o njem, ki se je pojavil na literarnem portalu Kud Kdo, Figa od fige. Napisal ga je Denis Poniž, književnik, katerega časi so očitno minili, zato poskuša nase opozoriti s ksenofobnimi traktati – največ prahu je dvignil Rekviem za Ljubljano, v katerem se zgraža, da so Ljubljano uničili južnjaki. V omenjenem eseju o Figi pa se Poniž, ki je užaljen za vsako figo, ponovno jezi, da je bila »ob desetinah kvalitetnih antologijskih romanov, ki so jih od Josipa Jurčiča naprej napisali slovenski pisatelji in pisateljice«, za letošnjo maturo izbrana prav Figa, »napisana v lepem jugoslovanskem zbornem jeziku«. Vojnoviću očita tudi, da v svoji literaturi objokuje Jugoslavijo.

Če bi Poniž Figo prebral, bi seveda vedel, da v njej ni nikakršne jugoslovanščine oziroma fužinščine, tako kot na primer v Čefurjih raus!, Jugoslavije pa pisatelj ne objokuje, temveč le slika njene dobre in slabe plati, ustvarja zgodovinski spomin, ki bralcu pušča prostor za lastno sodbo. »O tem, ali pisatelj ’zagovarja Jugoslavijo’, ne bi izgubljal besed, zlasti ker ne verjamem, da ima katerikoli roman, sploh dandanes, možnost in moč, da razstavi ali sestavi kako državo. In ne verjamem, da kritični bralec posnema avtorjeva idejna sporočila, kakršnakoli ta že so – z njimi se lahko strinja ali ne,« pojasnjuje Igor Saksida.

Vendar Poniž knjige ni prebral. To celo prizna. Prebral je Čefurje raus! in Jugoslavijo, mojo deželo, drugi Vojnovićev roman, in to je za ustvarjanje sodbe o letošnjem maturitetnem branju po njegovem povsem dovolj. Konec koncev ga je napisal južnjak, in če ti niso dobrodošli v Ljubljani, tudi na seznamu maturitetnega branja nimajo kaj iskati.

Ni toliko sporno, če svoje mnenje izraža Denis Poniž, ki se je že deklariral kot ksenofob. Sporneje postane, ko njegov esej poobjavljajo in retvitajo poslanci SDS denimo Alenka Jeraj in Marijan Pojbič, pod njihovimi objavami pa se zbirajo komentarji, kot denimo ta, naj učenci raje berejo Jančarja.

Jančar je vrhunski pisatelj in njegova dela so že bila v izboru za maturitetni esej, v šolskem kurikulu je prisoten bolj kot Vojnović. Toda povzdigovati enega in zaničevati drugega zaradi politične usmerjenosti ali narodnosti je pritlehnost, ki ne spada na polje književnosti in bi se je morali vzdržati vsaj politiki, če tega že Denis Poniž ne zmore.