Skrivnost antitotalitarizma

»Hočemo trge za svoje presežne produkte,,« je vzkliknil William McKinley, še preden je postal ameriški predsednik. Ko je leta 1897 postal predsednik, je najprej očistil in »civiliziral« Filipine. Brutalno – v času ameriške okupacije Filipinov je umrlo več kot 200 tisoč ljudi. Amerika je dobila kolonijo – in trg.

Ameriški predsednik William H. Taft pa je leta 1912 – kot da bi kanaliziral Simona Bolivarja, ki je rekel, da je božja previdnost Združene države Amerike izbrala za to, da Latinsko Ameriko v imenu svobode okužijo z bedo – rekel: »Vsa celina, ki je zaradi večvrednosti naše rase moralno že naša, bo naša tudi zares.« Brutalno – kajti v Latinski Ameriki, ki ni imela pravice do lastnega življenja (le do gnilih pljuč, kot pravi Eduardo Galeano v knjigi Odprte žile Latinske Amerike), so odkrili še orjaške zaloge naravnih virov, železa, boksita, mangana, cinka, svinca, niklja, solitra, kositra, joda, bakra in kakopak nafte, motorjev moderniziranega kapitalizma, ki so si jih razdelile ameriške korporacije, recimo Anaconda, U. S. Steel, Betlehem Steel, Aluminium Company, Hanna Mining in Standard Oil, velike, mrzlične, osvajalske urejevalke globalnih trgov, prežvekovalke blaginje, spodbujevalke militarizacije kapitalizma in ameriškega kolonializma.

Zato niti ne preseneča, da je ameriški general Smedley D. Butler leta 1935, tedaj že v pokoju, zapisal: »Triintrideset let in štiri mesece sem preživel v aktivni službi kot član najokretnejše vojaške sile te države: v enotah mornariške pehote. Služil sem na vseh hierarhičnih položajih, od poročnika do generala divizije. V vsem tem obdobju sem večino časa preživel v vlogi prvorazrednega revolveraša za Velike posle, za Wall Street in bankirje. Skratka, bil sem revolveraš kapitalizma. Tako sem na primer leta 1914 pomagal doseči, da sta Mehika in še zlasti

Tampico postala lahek plen severnoameriških naftnih interesov. Pomagal sem doseči, da sta Kuba in Haiti postala spodobna kraja, kjer je National City Bank lahko kovala dobičke. Od leta 1909 do 1912 sem pomagal počistiti Nikaragvo za mednarodno banko Brown Brothers. Leta 1916 sem v imenu severnoameriških sladkornih interesov ponesel luč v Dominikansko republiko. Leta 1903 sem pomagal ‘vzpostaviti mir’ v Hondurasu v korist severnoameriških sadjarskih družb.«

Izgradnja ameriškega imperija je bila ozaljšana z invazijami, intervencijami, vojnami in okupacijami. Ameriška vojska je ameriške interese tedaj, na prelomu stoletja, zaščitila v Argentini, Čilu, Nikaragvi, Koreji, Panami, Hondurasu, Dominikanski republiki, Mehiki, Portoriku, Gvatemali in Salvadorju pa na Haitiju, Havajih, Kitajskem, Kubi, Guamu in Samoi. Jasno, v vsaki izmed teh držav je vajo ponovila – in jo ponavljala toliko časa, dokler druga stran ni kapitulirala.

Po II. svetovni vojni je prišlo do usodne spremembe: fašizem in nacizem sta bila poražena, komunizem, še malo prej zaveznik Zahoda, pa je nenadoma postal ultimativni sovražnik – totalno zlo.

In kot vemo, je tudi po II. svetovni vojni nadaljevala svoje vojaške intervencije in kolonizacijo – v Urugvaju in Grčiji, Portoriku in Albaniji, Koreji in Iranu, Vietnamu in Gvatemali, Kongu in Laosu, Gvajani in Braziliji, Dominikanski republiki in Gvatemali, Boliviji in Kambodži, Omanu in Čilu, Angoli in Afganistanu, Siriji in Pakistanu, Libiji in Salvadorju, Nikaragvi in Hondurasu, Indiji in Egiptu, Libanonu in Iraku, Panami in Indoneziji, Liberiji in Kuvajtu, Somaliji in Jugoslaviji, v Grenadi in na Deviških otokih – oh, in na Filipinih. Večkrat. Med temi intervencijami je umrlo na milijone ljudi. In Amerika je bila vedno na »pravi« strani – na strani diktatorjev, kot so bili Sukarno, Suharto in Pinochet.

Strahote bele zore

Strašne stvari so v kolonijah počele tudi druge zahodne dežele, še posebej Britanija in Francija. Britanci so se v Keniji – svoji koloniji – od leta 1952 do 1960, v času vojne proti antikolonialnemu osvobodilnemu gibanju KLFA, alias Mau Mau (operacija »Kenya Emergency«), itak prelevili v Rdeče Kmere. Za začetek, v tem času so pobili na desettisoče Kenijcev, morda 50 tisoč, morda še bistveno več, celo od 130 tisoč do 300 tisoč, ocenjuje Caroline Elkins, profesorica zgodovine s Harvarda, dobitnica Pulitzerjeve nagrade za knjigo Imperialni obračun – Zamolčana zgodba o britanskem gulagu v Keniji (2005). A to še ni vse: 1090 so jih uradno obsodili na smrt in usmrtili, več kot milijon so jih – proti njihovi volji – zbasali v »varovane« vasi (villagisation), obdane z bodečo žico in jarki, od 320 tisoč do 450 tisoč pa so jih deportirali v raznorazne zbirne centre, rezervate, relokacijska, rehabilitacijska in delovna taborišča, »britanske gulage«, kjer so bili izpostavljeni prisilnemu delu, ki naj bi jih »prevzgojilo« in »civiliziralo« (z bičanjem, če ne gre drugače), kolektivnemu kaznovanju (zaplemba zemlje, premoženja ipd.), katastrofalnim življenjskim in higienskim razmeram (lakota, kužne bolezni) ter brutalni torturi, alias »posebnemu tretmaju«, alias »screeningu«, ki je vključeval kastracijo, mendranje mod, rezanje ušes, iztikanje oči, prebadanje bobniča in nohtov, bičanje, tepež s palicami, parafiniranje in zažiganje ljudi, elektrokucijo in tako dalje.

Zahodni liberalizem se je začel ovijati v antikomunizem, toda ne spontano – njegovo prevzemanje antikomunizma, njegovo enačenje komunizma in fašizma je namreč podžigala, usmerjala in financirala CIA.

Nič, Britanci so bili Rdeči Kmeri pred Rdečimi Kmeri, ki so veljali za totalitarne, za kar so veljali tudi Kitajci. V času »kulturne revolucije« (1966–1976), ko so skušali s terorjem obnoviti revolucionarne procese ter jih očistiti »štirih starin« (starih idej, stare kulture, starih šeg, starih navad) in ko je umrlo ogromno ljudi (od 400 tisoč do milijon, pravi Črna knjiga komunizma), so se rdeči gardisti – dijaki in študenti, »prikrajšani za heroizem« svojih staršev, otroci »junaške generacije«, »mali rdeči roboti«, gnani z »versko gorečnostjo« in Maovimi slogani (»Človek ima zmeraj razlog, da se upira«, »Nočemo prijaznosti, hočemo vojno«, »Kapitalistični razred je koža, intelektualci so dlake, ki rastejo iz kože, kadar pa koža umre, ni več dlak«) – s popolno imuniteto sadistično znašali nad »sovražniki ljudstva«. Črna knjiga komunizma pravi: »Sovražniki ljudstva, našemljeni s transparenti, klobuki in v smešnih starih oblekah (zlasti ženske), ki so jih silili v groteskno in mučno ravnanje, z obrazi, namazanimi s črnilom, prisiljeni lajati kot psi na vseh štirih, so morali izgubiti svoje dostojanstvo«, »zemljiškega posestnika so vpregli v plug brez koles in ga z bičem prisilili, da ga je vlekel«, »profesor Ma (‘konj’) je moral jesti travo«, »stari pisatelji so po cele ure do izčrpanosti ’delali avione’ vpričo mladih, ki so jih zasramovali«. Torturi ni bilo ne konca ne kraja. »Šanghajskega župana so pretepli in obesili na kavelj žerjava na vozilu za popravilo tramvajev.« Številni profesorji so od vsega hudega delali samomore – skakali so skozi okna, eden izmed njih se je celo vrgel »v izvir vrele vode in v njem umrl prekuhan«.

A tudi Francozi, nekdanji kolonialni »lastniki« Kambodže, ki so jo potem »podedovali« Rdeči Kmeri, so grizlijevsko mučili. Mučili so v Alžiriji, kjer so samo v enem takem zasliševalnem centru, kot je bil zloglasni kmerovski S-21, pobili 5000 Alžircev. In mučili so v Indokini, kamor so prinesli tudi mučenje z vodo, alias »baignoire«, danes bi temu rekli »waterboarding«, ki so ga najprej – na začetku petdesetih let – prakticirali v Vietnamu. Okovi, v katere so Rdeči Kmeri v S-21 vklepali jetnike, so bili francoski.

Ameriška vojska pa je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ves Južni Vietnam prelevila v S-21. V knjigi Pogovori z Američani, ki jo je leta 1970 izdal ameriški odvetnik in aktivist Mark Lane, vietnamski veterani razkrivajo, kakšne grozote so počeli. Recimo: ženskam so elektriko spuščali v bradavice in vagine. Neko vietnamsko dekle so mučili počasi. »Trajalo je približno tri dni, da je umrla. Slekli so ji vsa oblačila. Nato so ji zabodli kavlje zadaj za gležnje. Potem so jo razkrečili ter obesili na drevo, kakor mesar obesi prašiča. Obesili so jo s kavlji in jo na ta način odprli. Potem so vzeli kos bambusa, dolgega okrog tri čevlje in debelega približno kot zapestje in z njim žokali vanjo – v njeno vagino. Potem so ji skozi prsi in v vse mehke dele telesa zabadali bambusove trske. Pod pazduhe, v želodec.« Zradirali so vasi in mesta. Brez milosti.

Kako nastane totalitarni režim

To, kar so počele zahodne sile in velesile v tretjem svetu, je značilno za totalitarne režime. Saj veste: takšne reči so počeli fašisti, nacisti in stalinisti, ki veljajo za totalitarne.

Kako to, da to, kar so počele zahodne dežele, ne velja za nekaj totalitarnega? Kako to, da te dežele ne veljajo za totalitarne? Kako to, da je to, kar so počele v tretjem svetu, veljalo za nekaj sprejemljivega in samoumevnega, nespornega in normalnega, celo pravičnega in humanitarnega? Zakaj so vsi ob njihovih grozodejstvih le skomignili? Zakaj to na Zahodu ni nikogar vznemirjalo? Zakaj so vsi bolj ko ne gledali stran?

Iz preprostega razloga: zaradi reinterpretacije pojma totalitarizem. Po II. svetovni vojni – v času hladne vojne – so zahodni antikomunisti totalitarizem tako redefinirali, da je ob fašizmu in nacizmu zaobsegal še komunizem. Ne le stalinizem, temveč celoten vzhodni blok. Ali bolje rečeno: pojem totalitarizma so redefinirali tako, da je postal sinonim za komunizem. Tega pa niso storili brez razloga: s tako redefiniranim pojmom totalitarizma so lahko pokrili vsa imperialna in kolonialna grozodejstva, ki jih je Zahod zagrešil v tretjem svetu. Totalitarizem je postal krinka – in izgovor. Bolj ko se je ta redefinirani pojem totalitarizma prijel, bolj proste roke je imel Zahod v tretjem svetu. Ali bolje rečeno: ta novi, redefinirani, hladnovojni pojem totalitarizma, s katerim še vedno rožljajo Janša in njegovi, je legitimiral imperialne in kolonialne poboje in pokole v tretjem svetu. Od Vietnama do Kenije. In od Čila do Iraka.

Tako pravi Enzo Traverso, avtor knjige Totalitarizem, ki je v prevodu Maje Breznik nedavno izšla tudi pri nas. Zanimivo je opazovati, kako je do te redefinicije totalitarizma prišlo in kako je ta redefinirani totalitarizem prišel k nam, v 21. stoletje, obenem pa je tudi zanimivo opazovati, kako je po I. svetovni vojni v Evropi nastajal tisti izvirni totalitarizem, še toliko bolj, ker po Evropi vstajajo režimi in voditelji, ki svoje prijeme – »kot tatovi v noči,« bi morda rekel Slavoj Žižek – pobirajo prav pri totalitarizmu. Vzporednice so neizbežne. In niti malo naključne.

Totalitarizmi, ki so vstali v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, so bili obsedeni s »kolektivnim telesom«, bodisi ljudstvom, nacijo ali raso, mahali so s simboli (svastikami, panterji ipd.), utrjevali vero, ki jo je utelešal veliki, absolutni, nezmotljivi, karizmatični vodja (utelešenje »splošne volje«), gojili obredni kult osebnosti, oznanjali novo »organizacijo entuziazma«, obnavljali »politični red, ki temelji na razlikovanju med prijateljem in sovražnikom«, poveličevali »kri in zemljo«, »zoološki humanizem krvi in rase« in »mistično enotnost nacije«, monopolizirali nasilje, oživljali »rituale preganjanja, sojenja in kaznovanja, povsem vredne inkvizicije«, razpuščali civilno družbo, si podrejali medije in šolstvo (in film), kulturo spreminjali v propagando, sovraštvo v krepost, centralizirali administracijo (in agencije), militarizirali družbo, svoje kolonialne politike »znanstveno« utemeljevali, mite postavljali nasproti razumu, ropotali s populistično nacionalistično retoriko, politiko prikazovali kot totalno vojno (naravo in obliko države določata narava in oblika te totalne vojne, je rekel Carl Schmitt, uradni pravnik nacističnega rajha), sanjali o tisočletnih rajhih in mitskih arijskih kraljestvih, v državi videli rasni biološki laboratorij, prezirali liberalno demokracijo in »prakse demokratičnega organiziranja«, »uničevali demokracijo na politični, pravni in institucionalni ravni«, mešali »Leviatana in Behemota, nezakonitost in oblast«, slavili red, hierarhijo, zvestobo, podložnost, žrtvovanje, avtoriteto (»Befehl ist Befehl!«) in divjo totalitarno voljo (»Vse za državo, nič mimo države, nič proti državi,« kot je rekel Mussolini), intonirali »prihod kriminalne države«, se igrali z življenjem ljudi, ubijali »političnost kot mesto, kjer se srečujejo pluralnosti in človeške raznoličnosti«, težili z nenehno mobilizacijo, ljudstvo preoblikovali v skupnost vernikov.

»Država je strla, vsrkavala vase in odpravila individuum, prikazovala se je za čvrsto enotnost, v kateri je bila odpravljena singularnost, in ljudje so postali masa.« Totalitarni režimi so maso sakralizirali, obenem pa so z njo manipulirali. Je danes kaj drugače? Ljubili so koncentracijska taborišča. Tudi dandanes jih, le da vanje tlačijo begunce in migrante. Zakoni niso bili nič drugega kot »pravni prevodi firerjeve volje«. Na kaj vas to spominja? Totalitarna država je bila »država ukrepov«. Mar nam danes ne vsiljujejo ravno nečesa takega? Totalitarni režimi so hitro pokazali svojo »kriminalno razsežnost«. Ja, tudi danes so jih hitro spregledali. »Danes desnice obljubljajo revolucije,« je leta 1937 vzkliknil španski filozof José Ortega y Gasset – to bi lahko vzklikal tudi danes, ko »revolucionarno« delujejo desnice.

Totalitarizem je bil »avtentični proizvod modernosti,« pravi Traverso. Vsekakor – tako kot je sodobni populizem avtentični proizvod digitalne modernosti (družabnih omrežij, algoritmov, spletne postresničnosti, tvitersko-forumskega »iracionalnega« poveličevanja nasilja ipd.).

Vzpon totalitarnih režimov je omogočila »globoka kriza liberalnih institucij, ki so se izčrpale in omajale po prvi svetovni vojni, ki jih je razmah nacionalizmov spodkopal, predvsem pa niso bile zmožne, da se resno zoperstavijo fašizmu.« Mar ni tudi vzpona sodobnega populizma omogočila kriza liberalne demokracije in liberalnih institucij, ki jih je izčrpalo in omajalo dolgo divjanje neoliberalnih politik? In mar ni tudi danes situacija enaka – liberalne institucije se ne morejo postaviti po robu populizmu totalitarnih prijemov. Stari liberalni red se ne more boriti proti sodobnim fašizmom. Tradicionalne sile liberalizma so odpovedale – tako nekoč kot danes. Še več – liberalne elite so oblast kar same prepustile Hitlerju in Mussoliniju. V Evropi ni tedaj moglo »nastati nobeno množično gibanje, noben učinkovit odpor proti nacizmu pod vodstvom starih liberalnih strank«. Mar nimajo stare liberalne stranke takega problema tudi danes?

Odgovor na vzpon totalitarnih režimov je bil antifašizem, ki pa »ni bil politika nekega režima ali neke partije«, temveč »kolektivni državljanski ethos vseh, ki so menili, da se je nujno treba boriti proti diktaturam Mussolinija, Hitlerja in Franca«. Današnji odgovor na vzpon totalitarno obarvanih populističnih režimov je prav tako antifašizem, ki ni poganjek kake stranke, ampak kolektivni državljanski ethos vseh, ki menijo, da se je treba nujno upreti fašizaciji družbe.

Totalitarizem se je rodil iz krize kapitalizma – tako kot sodobni populizem (finančna kriza). Fašizem je bil nova različica kapitalizma, višja oblika kapitalizma – totalnega, učinkovitega, tiranskega, avtoritarnega, fašiziranega, nadzorovalnega, panoptičnega, kaznovalnega. Fašisti so antikapitalizem, ki je prežemal množice, pregnetli v nacionalizem, od vladajočih finančnih elit pa niso terjali, da se svojim privilegijem odpovejo, ampak da se prilagodijo novemu režimu. To je bilo. Kapitalizem je lahko mirno deloval naprej.

Desnica je dobila propagandno ideološko orodje, s katerim legitimira svojo demonizacijo nekdanjega »totalitarnega režima«. Pa relativizacijo kolaboracije. Pa marginalizacijo partizanstva.

Zato fašizem ni bil moteč: številni tedanji stebri – od Winstona Churchilla do pesnika Thomasa S. Eliota – so priznavali, da jim je fašizem ljubši od komunizma. Richard Coudenhove-Kalergi, ustanovitelj panevropskega gibanja, pa je fašizem itak razumel kot nekaj homeopatskega – »kot strup, ki bi z uživanjem v majhnih količinah ozdravil zahodno kulturo, ne bi pa je ubil«.

Antitotalitarizem legitimira fašizem

Po II. svetovni vojni – v času hladne vojne – pa je prišlo do usodne spremembe: fašizem in nacizem sta bila poražena (če verjamete), komunizem, še malo prej zaveznik Zahoda, pa je nenadoma postal ultimativni sovražnik – totalno zlo. »Komunizem je stopil na mesto fašizma.« Tudi zahodni liberalizem se je začel ovijati v antikomunizem, toda ne spontano – njegovo prevzemanje antikomunizma, njegovo enačenje komunizma in fašizma ter njegovo zvajanje komunizma na edini totalitarizem je namreč podžigala, usmerjala, režirala in financirala CIA, ki je pod okriljem tajne operacije »Mockingbird« vse tja od začetka petdesetih let kooptirala ugledne liberalne mnenjske voditelje in skrbela, da so – v okviru Kongresa za kulturno svobodo in revij (Encounter ipd.), ki jih je skrivaj ustanavljala (in financirala) – razširjali njena »mnenja«. Njeno »mnenje« pa je bilo, da je totalitarizem sinonim za komunizem in da med fašizmom, nacizmom in komunizmom ni nobene razlike. Refleksija totalitarizma ni bila več v domeni antifašistične levice, temveč se je preselila v domeno antikomunističnega liberalizma.

Ko je pojem totalitarizma »oblila svetloba antikomunizma«, je opravljal dvojno politično funkcijo: na eni strani je »pomagal k ’imunizaciji’ zahodnega sistema, s tem da ga je osvobodil vsake kritike«, na drugi pa je »v boju proti komunizmu relativiziral in celo zmanjšal pomen nacistične preteklosti«. Antitotalitarizem je napihnil pošastnost komunizma, obenem pa relativiziral in celo prikril nacistične zločine. Boj proti totalitarizmu je bil, pravi francoski filozof Claude Lefort, »obvod«, s katerim so kameleonsko prikrili grozodejstva zahodnega imperializma in obenem utišali in razorožili kritiko kapitalističnega sistema, navsezadnje, antitotalitaristi – in antitotalitarni Zahod – so se predstavljali za »edine branilce svobode«. Mi smo svoboda – komunisti so totalitarni! Totalitarizem je postal »antikomunistično geslo, s katerim se je opisoval sovražnik ’svobodnega’ sveta«.

Kar je bila le dimna zavesa, ki je skrbela za imunizacijo zahodnega kolonializma, ali natančneje: ko so totalitarizem pripisali izključno komunizmu, so prikrili, da je bil prav kolonializem »nenadomestljiv laboratorij za genocide 20. stoletja«. Stranski učinek »civilizacijskega poslanstva«, ki so ga opravljale zahodne kolonialne sile, so bili zverinski pokoli in poboji, ki pa so jih prikazovali »kot legitimno politiko do ’inferiornih ras’«. S tem so kakopak prikrili, da je »nacizem naredil samo to, da je to politiko uvozil v Evropo«.

Simetrija »komunizem = fašizem«, ki so jo oznanjali novi antitotalitaristi, je bila za lase privlečena, toda redefinirani pojem totalitarizma, ki je zaobsegal le še komunizem (in ki je komunizem zanazajsko izenačil s fašizmom in nacizmom), je bil nadvse priročen in koristen, saj je legitimiral ameriško zunanjo politiko, njene vojaške posege (vietnamsko vojno ipd.), njeno jedrsko oboroževanje, njeno bratenje z diktatorji in huntami, njeno podpiranje brutalnih, krvoločnih, grizlijevskih represivnih diktatur, ki so veljale za antikomunistične (indonezijska, številne latinskoameriške). Vse to je bilo v službi antitotalitarnosti. Ergo: ta hladnovojni antitotalitarizem je bil le »oblika ideološke propagande« in »pretveza, da se legitimira imperialni in neokolonialni red, ne obramba svobode«. Postal je apologet zahodnega kolonialnega in neokolonialnega kriminala.

Relativizacija kolaboracije

Po letu 1989, padcu Berlinskega zida, so oznanili »konec zgodovine«: totalitarnega komunizma ni več, zmagali sta liberalna demokracija in tržna ekonomija! Neoliberalci, novi vladarji sveta, so oznanili, da le trg jamči svobodo in demokracijo. No, v fašizmu in nacizmu je trg krasno deloval. In v tem krasnem novem svetu – neoliberalnem kapitalizmu – je osvajanje kolonij zamenjalo osvajanje trgov. Neoliberalni svet gre torej po isti poti, po kateri je pred I. svetovno vojno šel liberalni svet – in ta pot se je končala z zmago totalitarnih režimov.

Antitotalitarizem, ki se je po padcu Berlinskega zidu in slovenski osamosvojitvi razglašal za velikega zmagovalca, je kakopak prikril, da sta bila imperializem in kolonializem – sicer produkta zahodne liberalne države – zločinska, genocidna ipd., da se nacizem »ni toliko zgledoval po boljševizmu, temveč bolj po dolgi zahodni tradiciji, ki so jo zaznamovale evgenika, prakse koncentracijskih taborišč, kolonialne morije in prve oblike množičnega iztrebljanja, preizkušene med prvo svetovno vojno«, da so bili I. svetovna vojna, fašizem in nacizem posledice krize liberalnega reda 19. stoletja in da so bile liberalne elite v dvajsetih in tridesetih letih zelo prizanesljive do fašizma in nacizma. Še več: oblast so kar same prepustile fašistom in nacistom.

Ker se je pomen nacistične preteklosti zmanjšal, se je zmanjšal tudi pomen kolaboracije. Ker se je relativizirala zločinskost nacističnih zločinov, se je relativizirala tudi zločinskost kolaboracije.

Po letu 1989 je ta hladnovojni pojem totalitarizma – oziroma antitotalitarizem – bušnil tudi k nam. Za slovensko desnico je bil nadvse priročen. Iz več razlogov. Za začetek: ker je komunizem razglašal za zločinski pojav, totalitarizem pa prikazoval kot sinonim za komunizem, ni zabrisal, prikril in relativiziral le razlike med nacizmom in socializmom, prejšnjim sistemom, v katerem so živeli Slovenci, ampak je prikril tudi same nacistične zločine in relativiziral nacistično preteklost ( jasno, prikril je tudi zgodovinsko posebnost nacizma – rasno iztrebljanje Judov, Romov, Slovencev). Ker se je pomen nacistične preteklosti zmanjšal, se je zmanjšal tudi pomen kolaboracije. Ker se je relativizirala zločinskost nacističnih zločinov, se je relativizirala tudi zločinskost kolaboracije.

In tako je desnica dobila propagandno ideološko orodje, s katerim lahko legitimira svojo demonizacijo nekdanjega »totalitarnega režima«. Pa svojo relativizacijo kolaboracije. Pa svojo marginalizacijo partizanstva, narodnoosvobodilnega boja in Osvobodilne fronte. Pa svoje izenačevanje fašizma in komunizma. Pa svojo demonizacijo antifašizma. Pa svoj koncept »sprave«, ki temelji na predpostavki, da so bili med II. svetovno vojno na pravi strani. Pa svojo konspirologijo – Nemci so Slovenijo okupirali zato, da bi preprečili povojne poboje! Pa svojo državno proslavo na Mali gori. In vladin praznični tvit: »Fašisti, nacisti, komunisti, za Slovence isti.« Še dve takšni proslavi, pa bodo tigrovce prelevili v profašiste in predhodnike kolaboracije. To, da so bili antifašisti, bo slej ko prej postalo moteče.

Toda pojem totalitarizma je slovenski desnici prišel prav še iz enega razloga. Enzo Traverso pravi, da je ta pojem totalitarizma odrešil Nemce – zanazajsko jih je opral vse krivde in odgovornosti, saj totalitarna vladavina preprečuje »vsako obliko odpora«. Četudi bi se Nemci uprli, bi bilo to nesmiselno, saj se totalitarizmu ni mogoče upreti – takoj te zlomi. Nemci niso mogli nič. Sami so bili žrtve in talci totalitarnega režima.

In tudi slovenski desničarji, nekdanji sodelavci režima (socializma), ki ga zdaj razglašajo za totalitarnega, so se morali po prihodu »svobode« oprati in razbremeniti, zato so začeli oznanjati: komunizem je bil totalitaren, zato se mu je bilo nemogoče upreti! S totalitarnim režimom so sodelovali, toda le zato, ker je bil totalitaren in se mu je bilo nemogoče upreti. Reči so hoteli: v resnici sploh nismo sodelovali s totalitarnim režimom – bili smo njegove žrtve, njegovi talci! Hladnovojni pojem totalitarizma jim je omogočil, da so se razbremenili kakršnekoli krivde in odgovornosti.

Prejšnjemu režimu očitajo zločine, toda sami so razbremenjeni vsake krivde in odgovornosti, ker je bil režim totalitaren, zato se jim tudi ni treba opravičevati, da so v socializmu poleti – lepo v senčki, s pirčkom v roki in z dalmatinskimi šlagerji na ustih – letovali nedaleč od Golega otoka, na katerem so ječali in trpeli politični zaporniki.