»V nedostojnih časih je nedostojno, če ostaneš tiho«

Dr. Sandra Bašić Hrvatin je redna profesorica, znanstvena svetnica, na primorski univerzi poučuje medijske študije. Je tudi aktivistka, udeležuje se protestov, 27. aprila je pred vladno palačo dejala, da upora ni mogoče niti utišati niti zatreti. »Politične elite imajo v rokah denar, policijo, vojsko, banke, ki jih nenehno polnijo z našim denarjem, imajo v rokah trobila, katerih naloga je zastrupljati javni prostor in čistiti njihovo umazano politično podobo. Tisto, česar nimajo, mi pa imamo v izobilju, so vztrajnost, srčnost in pogum.«

Sam se je spomnim še iz študentskih časov, nekoč davno je bila moja profesorica, takrat je še poučevala na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Tisto stavbo in predavanja bi lahko obiskoval redneje, a kot bi bilo včeraj, se spomnim nekega dogodka, ob katerem se je, tudi za ceno spora z uglednejšim profesorjem, odločno zavzela za študente. Lahko bi bila molčala, a ni, zavzela se je za šibkejše. Takšna je še danes. »Čut za pravičnost ti govori,« je dejala v intervjuju, »da je nekje meja, da ne moreš sprejeti tega, da je nekdo kaznovan, ker je na Trgu republike bral ustavo. Ne moreš sprejeti tega, da so kaznovani otroci, ki so zahtevali vrnitev v šole. Vse to je povezano s srčnostjo.«

Kolesarite, pišete, govorite, protestirate. Zakaj? Je protest za vas državljanska dolžnost? 

Victor Klemperer je v knjigi LTI – Lingua Tertii Imperii, Govorica tretjega rajha uporabil izraz balansirka. V trenutkih, ko je doživljal najsurovejše napade – čas nacizma je preživel le zato, ker je bila njegova žena arijka –, je pisal dnevnike, podrobno raziskoval jezik in si s tem delom v nenormalnih časih pričaral občutek normalnosti. Zame je protest zelo pomemben, z njim ne sprejmem, da nenormalno postaja normalno. V nedostojnih časih je nedostojno, če ostaneš tiho. Človek mora javno izražati svoje nestrinjanje glede nečesa, za kar misli, da je napad na temeljne človekove pravice, na vrednote, ki jih spoštuje.

Kako razumete državo, v kateri živimo? Kaj je vzrok, da nam vlada politika, ki je, bodiva natančna, vedno bolj nasilna? 

Ljudje se motijo, ko mislijo, da se zadeve zgodijo kar čez noč, kot nekakšen cunami, ki naenkrat poruši vse institucije demokratične države. Ne, razgradnja poteka počasi. To je enako, kot če bi se prerekali, kdaj človek postane plešast, kateri je torej tisti zadnji las, ki je padel z glave. Enako je s potjo v totalitarizem, stvari se počasi kopičijo, iz dneva v dan, in potem kar naenkrat spoznaš, da ni več prostora za državljansko delovanje, za državljansko nepokorščino, da ni več svobode. Vse skupaj ni povezano le s politično opcijo, ki vlada Sloveniji, povezano je tudi z desetletji političnega delovanja, ki je zaničevalo ljudstvo, državljane. Politična elita že dolgo deluje po načelu, da je politika le trenutek oddaje volilnega glasu. To pač ne drži – politika je veliko več in tudi ljudje bi se morali zavedati, da volilna pravica ni nekaj, kar imaš le tisto minuto, ko oddaš svoj glas. Volilna pravica pomeni tudi, da oblasti vseskozi gledaš pod prste. Vse to počneš ravno zato, da v nekem trenutku ne boš spoznal, da svojega volilnega glasu ne moreš več oddati ali da si kaznovan, če izraziš politično mnenje.

Ta vlada zelo natančno, eksaktno, sistematično zatira kritične glasove. A hkrati trdi, da to ni res, za novinarje denimo pravi, da smo sovražno razpoloženi do oblasti, da lažemo in da bo zdaj zdaj prišel čas, ko bo konec naših laži.

Vse to razkriva globoko nerazumevanje, kaj novinarstvo sploh pomeni, kašna je vloga novinarjev v družbi. Razlika med novinarstvom in propagando je, da propaganda promovira ideje tistega, ki jo plačuje, namenjena je temu, da upravičuje sedanjo družbeno ureditev. Novinarstvo pa v osnovi vseskozi zagovarja javni interes. Novinarji morajo torej opazovati, kaj se dogaja v družbi, na to opozarjati javnost, hkrati pa spoštovati vrednote novinarskega poklica, preverjati dejstva in podobno. Ideja, da je vsaka kritika fake news in da je razlog zanjo sovraštvo do nekega dela politike ali oblasti, je tipičen primer totalitarnega refleksa.

»Protest je zelo pomemben, z njim ne sprejmem tega, da nenormalno postaja normalno. V nedostojnih časih je nedostojno, če ostaneš tiho.«

Sedemindvajsetega aprila ste med protestom, v govoru pred stavbo vlade, dejali, da totalitarizmu vrata na stežaj odpirajo tisti, »ki molčijo, ko se drugim okrog njih godi krivica. Zgodi se tudi zaradi tistih, ki samo izvršujejo ukaze in opravljajo svoje delo.« Kdo molči? Kdo tiho izvršuje ukaze? 

Nekateri preprosto molčijo, obračajo glavo, delajo se, da to, kar se dogaja z družbo ali pa z drugimi, ni njihov problem. Drugi izvršujejo ukaze, čeprav se zavedajo, da so ti ukazi nepravični in da bodo nazadnje prizadeli tudi njih same. Totalitarizem deluje tako, da nikoli ne veš, kdaj bodo prišli pote, kdaj bo tudi tvoje dejanje oblast označila za upor in ga sankcionirala. Molčeča večina živi svoje življenje in misli, da bo nekdo drug namesto nje opravljal državljansko dolžnost.

To je res velik problem, to je tudi posledica nedelujoče demokracije. Ljudje demokracije ne razumejo kot aktivno državljansko držo, pač pa kot nekaj, kar se tiče nekoga drugega. Ne, demokracija se osebno tiče vsakega izmed nas.

Govorite o totalitarizmu. Ali Slovenija ni demokratična republika? 

Mogoče je republika, ni pa demokratična. Dajmo, premislimo o vseh teh pojmih, o vseh evfemizmih, ki jih uporabljamo zgolj za to, da zakrijemo, kar želimo povedati. Radi govorimo o alternativni desnici, namesto da bi govorili o totalitarnih združbah, ki ne priznavajo obstoja manjšinam, drugače mislečim in podobno. Radi govorimo o iliberalnih demokracijah, namesto da bi govorili o nedemokratičnih družbah. Negacija demokracije je zame totalitarizem. Družba, ki demokratični proces vidi kot sovražno dejanje, ki ljudstvo vidi kot nekaj, kar je treba nadzirati in brzdati, ni demokratična.

Kaj pa je potem? Kako bi opisali politiko, ki nam vlada? 

Kot totalitarno, nič drugače, kot totalitarno. Poglejte njena dejanja. Omejujejo se kakršnakoli kritika, civilna družba, mediji, kritični intelektualci, kdorkoli se vsaj malo upre vladi, dobi etiketo njenega sovražnika. Znašli smo se v položaju, da ni več pomembno, kaj govorijo ljudje, pomembna so dejanja. Če si torej proti, te nihče ne posluša, zakaj si proti, na kaj opozarjaš, nihče se ne ukvarja s tvojimi argumenti, pač pa si takoj označen za nekoga, ki ga je treba utišati. Nemudoma in zelo grobo.

Kritika pomeni tudi svobodomiselnost. In brez kritike hitro zaidemo v enoumje. 

Da, živimo v nekem monokulturnem medijskem svetu, v katerem tisti, ki kričijo, preplavljajo javni prostor, hitro dobiš občutek, da obstajajo samo oni. Vendar to ni res.

Kaj mislite z izrazom monokulturni medijski svet? Ravno ta vlada govori, da bo razgradila medijske monopole. 

Vlada res veliko operira s pojmom medijskega pluralizma, pri čemer pluralizem razume v popolnoma napačnem pomenu, kot da bi lahko medijski svet prosto delili na levo ali desno, na vladno ali protivladno stran. Yochai Benkler je skupaj s sodelavci leta 2017 objavil knjigo Network Propaganda, v kateri analizira manipulacije, dezinformacije in radikalizacijo ameriške politike. V njej je zapisano, da je treba miselnost, da obstaja simetrični medijski ekosistem, preseči. Ne, obstaja asimetrični medijski sistem, obstajajo desni mediji in množica drugih medijev s popolnoma drugačno publiko in načinom delovanja. Kaj torej počne slovenska vlada? Govori, kako pluralizirati drugi medijski svet, o svojem pa ne pove nič. Če torej od javne televizije zahtevaš, da v vsako javno razpravo na silo tlači leve in desne politike, potem bi moral biti dosleden in enako početi v svojih medijih. Pluralizacija bi morala biti veliko več kot zgolj pluralizacija strankarskih mnenj, biti bi morala tudi pluralizacija lastništva, pluralizacija vsebin, pluralizacija glasov, odpiranje medijskega prostora tudi za tiste, ki v njem ne nastopajo, če pa že, posredno, ker namesto njih na paternalističen način kot o problemu govorijo drugi. Ljudi ne moreš obravnavati kot probleme, ne, ljudje niso problem, problem je politika, ki je te ljudi potisnila v težaven položaj.

Ste bili presenečeni, ko se je vlada tako grobo spravila na Slovensko tiskovno agencijo? STA goji, pa rečem to z veliko naklonjenosti, neko dolgočasno, agencijsko novinarstvo, ki mu je zelo težko očitati pristranskost. 

Ne, to finančno izčrpavanje sem pričakovala. Gre za globoke osebne zamere nekaterih, ki sežejo desetletja v preteklost, in te zamere nikoli ne bodo pozabljene. Obstoj Slovenske tiskovne agencije je izjemno pomemben znotraj slovenskega medijskega ekosistema. V vsakem ekosistemu obstajajo različni elementi, ki drug drugega dopolnjujejo, vsak ima svojo vlogo, vsak ima svoj pomen. Kaj pa ostane, če STA v resnici izgine? Nas bo obveščala vladna služba za komuniciranje? Ne, napad na STA sem pričakovala, presenečena sem bila zaradi nečesa drugega. Slovenski novinarji so kot cehovska skupnost mislili, da so močni in pomembni, da jih je skratka dovolj, da se bodo lahko ognili političnemu pritisku. Zdaj je politika pokazala, da niso pomembni in da jih želi zlomiti. Novinarski ceh je že po naravi individualiziran, razdeljen je po zelo perfidnem kastnem sistemu, obstajajo novinarji z dobrimi plačami in rednimi službami ter množica prekarcev. Šele zdaj, ko je eksistenčno ogrožena STA, so novinarji ugotovili, da je ogrožen ves njihov ceh. A ti protesti, pomoč STA, žal, ne bodo dovolj. Manjka razredna zavest. Manjka močen element upora. Manjka pripravljenost na stavko.

Če bi novinarji obmolknili, bi storili natančno to, kar si želi vlada. Ne bi več nadzirali njenega dela. 

Če bi novinarji stavkali, bi bila ta stavka smiselna le zato, da utrdi zavezništvo z javnostjo. Ob novinarski stavki bi se tudi javnost zavedela, kaj pomeni, če ostaneš v tišini, v oglušujoči tišini, v kateri ni nobenega glasu, ki bi te prisilil, da razmišljaš. Gotovo se ljudje ne strinjajo z vsem, kar počno novinarji, a tudi nestrinjanje je temelj razmišljanja. In ta vlada želi natančno to. Ta vlada želi ukiniti mišljenje. Želi si ljudi, ki ubogajo, ne pa ljudi, ki razmišljajo.

»Sovraštvo, ki se širi v javnem prostoru, ni problem anonimnih trolov. Ne, politika je tista, ki je sovraštvo najprej normalizirala, zdaj pa ga uporablja kot legitimno politično sredstvo za utišanje nasprotnikov.«

Ta vlada, predvsem pa stranka SDS, je ustanovila svoj medijski svet, spletne portale, televizijo. Dejali ste, da to niso mediji, pač pa »trobila, ki zastrupljajo javni prostor«. Zakaj?

Zame je novinarstvo le tisto delovanje, ki je absolutno zavezano javnemu interesu. Kadarkoli se novinarstvo postavi na stran nekega zasebnega, partikularnega interesa, postane koruptivno. Ne opravlja svoje temeljne naloge. Medijski ekosistem stranke SDS je namenjen zgolj temu, da kaznuje. Njegova primarna naloga je, da vsakemu, ki si upa pomisliti, da bi izrazil katerokoli kritiko, takoj pokaže, kaj pomeni, če si preglasen, kaj pomeni, da si predmet sovraštva in napadov. Poznam ogromno ljudi, ki so jih očrnili na teh portalih, najprej so bili šokirani, potem so se preplašili, veliko jih je obmolknilo. Sovraštvo je postalo nekaj povsem vsakdanjega – da se razumemo, te stvari se počno z dovoljenjem politike –, deluje po načelu rakavih celic, razširja se po družbi in razen s hudimi posegi ga ne moreš več omejiti.

Širi se z vrha oblasti.

Seveda. Sovraštvo, ki se širi v javnem prostoru, ni težava anonimnih trolov, ki sedijo za računalnikom ali pred telefonom in besno napadajo kogarkoli. Ne, politika je tista, ki je sovraštvo najprej normalizirala, zdaj pa ga uporablja kot legitimno politično sredstvo za utišanje nasprotnikov.

Veliko je hipokrizije. Ko začneš govoriti o sovražnem govoru, začnejo pleteničiti o cenzuri, ko govoriš o njegovem omejevanju, ti navržejo, da se omejuje svoboda govora. 

Od kdaj je svoboda govora izenačena s širjenjem sovraštva? Ne, svoboda izražanja ni nikoli vključevala pravice do širjenja sovraštva. Vsi dobro vemo, da sovražni govor ni samo sovražni govor. Vsi dobro vemo, da obstaja neposredna povezava med sovražnim govorom in sovražnimi dejanji.

Bodiva malo optimistična. Bo slovenska vlada, ki v družbenih medijih, v Facebooku, Twitterju in drugje, vidi predvsem svobodo, ne pa tudi njihove temne plati, podprla prizadevanja evropske komisije, da se delovanje teh tehnoloških gigantov zakonsko in davčno uredi? Bo denimo ravnala kot Avstralija, ki je Facebooku zaukazala, naj plačuje nadomestilo za objavo novic … 

… ali pa kot igralci angleške nogometne lige in Uefa, ki so za nekaj časa utišali vsa družabna omrežja in s tem protestirali zaradi širjenja rasizma.

Naj si odgovorim kar sam. Kaj takega vladi verjetno ne bo padlo na pamet. 

Daleč v preteklosti, ko so se pojavile prve  avdio- in videokasete, je obstajal manjši finančni sklad, ki se je financiral iz prodaje teh praznih kaset, namenjen je bil spodbujanju domače produkcije. Podobno je danes s fotokopiranjem. Zdaj, v času, ko so se pojavili ogromni tehnološki giganti, ki nadzorujejo tako rekoč celotno komunikacijo, naj bi bilo urejanje tega trga in nadzor nad njim cenzura. Vseskozi govorijo, mi nismo producenti vsebin, mi smo samo poti, žice, ne morete regulirati cest, kar se dogaja na cesti, ni naš problem. Če vzamemo samo to metaforo, je celo pri njej jasno, da je tudi po cestah treba voziti po pravilih. Že dolgo zagovarjam tezo, da morajo velika tehnološka podjetja delež zaslužka vrniti neposredno v okolje, kjer so ga ustvarila.

Je internet, njegov razvoj, njegov vpliv pripomogel k širjenju znanja, k širjenju razuma, k večji izobraženosti? 

Seveda je. A ni storil samo tega. Težave, ki jih imajo mediji in novinarstvo, niso povezane le z internetom. Povezane so s sistemskimi težavami medijskega sektorja, ki se vlečejo že od nastanka medijev, ki se vlečejo od trenutka, ko je medijska industrija ustanovila tovarno za produkcijo novic, katere namen je bil na eni strani doseči čim več ljudi, na drugi pa je bila naloga medija, kot pravi Tim Wu, predvsem »žetev pozornosti«. V trenutku, ko se je razvezala zaveza med medijem in bralcem, se je pojavila resna težava. In resna težava je tudi, da je zrasla že prva generacija ljudi, ki je prepričana, da je na internetu vse brezplačno. Seveda ni, nič ni brezplačno. Najbolj bizarno pa je, da se ustanovitveni očetje interneta umikajo in govorijo, da niso ustvarili te pošasti. Ne, ravno oni so tisti, ki bi morali dejavno poseči v regulacijo interneta in braniti njegovo izvorno idejo, torej da je prostor, ki omogoča komuniciranje vsem ljudem.

»Novinarstvo po svoji naravi teži k temu, da varuje demokracijo, da varuje pravice ljudi, novinarstvo ne more biti tako neodgovorno, da podaja le dejstva. Dejstva sama po sebi ne pomenijo ničesar.«

Od kod se je v slovensko novinarstvo privlekla fama o objektivnosti in uravnoteženosti? Od kod se je pojavil ta pojem, ki je zdaj temeljni gradnik medijske zakonodaje? 

Zgodovinski izvor tega pojma je nastajanje tiskovnih agencij. Tisti, ki so želeli na trgu prodajati novice, so morali te zapakirati tako, da jih bo kupil kdorkoli, ne glede na politično prepričanje. To pomeni, da veljajo le dejstva, da je čim manj komentarjev, čim manj interpretacij. Iz tega je nastala zamisel, da je mogoče prek novic, ki pa so »vedenje o svetu«, na svet gledati kot na nekakšno razmerje med polom in protipolom, in potem bo z neko fantastično alkimijo ustvarjen objektiven pogled.

To seveda ne drži, novice ali pa dejstva sama po sebi brez konteksta ne pomenijo ničesar. 

Preberite dela ljudi, ki ne veljajo za novinarje, pa to v bistvu so. Preberite Georgea Orwella in njegov Poklon Kataloniji, berite Rudyarda Kiplinga, Uptona Sinclairja. Tudi Karl Marx je bil nekaj časa prekarni novinar, ki je sedel v knjižnici, pisal analize dogajanja v svetu in se pritoževal, da si s honorarjem, ki ga dobi, ne more plačati niti naročnine za časopise, iz katerih naj bi bral. Če prebiraš vse te avtorje, vsa ta njihova dela, hitro opaziš, da gre za izjemno družbeno angažirane ljudi. Upton Sinclair je nekaj časa kot navaden delavec delal v mesnopredelovalni industriji in grozljive razmere popisal v knjigi Džungla, kar je nazadnje pripomoglo, da je nastala prva zakonodaja, ki je v ZDA varovala delavce. Novinarstvo po svoji naravi teži k temu, da varuje demokracijo, da varuje pravice ljudi, novinarstvo pač ne more biti tako neodgovorno, da podaja le dejstva. Dejstva sama po sebi, kot ste že dejali, ne pomenijo ničesar. Za bralca so vprašanja, kdo, kje, kaj povsem enako pomembna kot vprašanje, zakaj. In ta zakaj je pravo novinarstvo. Pravi novinarji so torej odgovorni do svojih bralcev in hkrati do lastne vesti.

Prišla sva natančno do točke, na kateri je slovenska politika zgradila mit o dobrem novinarju. Ne, dobri novinarji niso objektivni in uravnoteženi. Dobri novinarji so zavezniki javnosti in s tem nujno politični. 

Seveda, natančno to. In to morajo jasno pokazati. Berem veliko časopisov, tudi konservativnih, z marsičim se ne strinjam, a vseeno jih prebiram.

Javna televizija ima s tem velike težave, kajne? 

Ja, ima jih. A javna televizija je postala talec politike, ker niti večina zaposlenih, še manj pa to velja za vodstvo, ne razume, kaj je naloga javnega servisa. Njegova naloga je veliko več kot politika. Stvar je v resnici absurdna, majhen segment programov, ki jih ustvarja RTV Slovenija, je informativni program. Hkrati ista medijska hiša ustvarja kopico drugih vsebin za skupine, ki jih drugi mediji prezrejo. Javno televizijo vseskozi napadajo zaradi informativnega programa, res bi lahko bil boljši, a vendar je le del celotne produkcije.

Ena izmed težav je tudi, da v organih upravljanja tega medija sedijo posamezniki, ki so sovražni do njega. 

To je res ena od najhujših stvari, ljudje, ki sedijo v teh organih, o medijih sploh ne vedo veliko, hkrati nimajo občutka odgovornosti, ne razmišljajo, ne delajo, njihov cilj ni, da bi bila javna medijska hiša boljša, pač pa jo želijo razstaviti, odrezati, ji zmanjšati finančna sredstva.

Kdo je te ljudi imenoval? Politika? 

Sama zagovarjam zelo radikalno zamisel o imenovanju članov programskega sveta RTV. To je z neposrednimi volitvami državljanov in državljank.

Vladni agitatorji trdijo, da je teza o političnem pritisku na slovenske medije prevara. Njihov argument je preprost: ker vlada ne nadzira niti RTV Slovenija, niti POP TV, niti največjih tiskanih medijev, že ne more pritiskati na novinarje, torej ne more uničevati slovenskega novinarstva. 

Vladi ni treba, da v resnici prevzame slovenske medije. V rokah ima veliko drugih mehanizmov podrejanja, sprejema zakone ali pa jih ne sprejema, imenuje ljudi, ki sedijo v nadzornih svetih. Obstajajo državna podjetja, ki bi jih nekdo enkrat res moral izprašati o ekonomski logiki plasiranja sredstev v medije, ki so morda blizu vladi, a oglaševanje v njih zaradi minimalnega dosega pač ni ekonomsko učinkovito. V Sloveniji nimamo resnega oglaševalskega trga, ampak korporativno odločanje o tem, kam gre denar po političnih preferencah.

Za vse to seveda ni kriva le ta vlada, saj so tudi prejšnje sprejemale nove zakone o RTV, o medijih, pripravljale so reforme, vendar so te obležale v predalih. 

Ves čas opozarjam, da težave slovenskega medijskega sveta niso nastale marca lani, ko je prišla tretja Janševa vlada. Te težave imajo svojo zgodovino. Zadnja resna sprememba medijske zakonodaje, zadnja strateško premišljena sprememba se je zgodila pred 20 let. Bilo je, še preden je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Edina politična opcija, ki je imela v tem medijskem svetu vizijo, pa je bila opcija stranke SDS. In vseskozi jo uresničuje.

»Laž je laž. Laž se nikoli ne bo spremenila v resnico, dokler bodo obstajali ljudje, ki bodo to resnico branili.«

V času vlade Boruta Pahorja je bil sprejet zakon o STA, ki je skušal omejiti moč politike v navezavi na tiskovno agencijo. 

Res je bil, a v istem svežnju je bilo še nekaj drugih zakonov, ki jih je politika pozabila. Za to pač ni bilo dovolj politične volje, in to politične volje tistih poslancev in tistih političnih strank, ki danes v opoziciji s prstom kažejo na Janeza Janšo, četudi so za sedanje stanje sami neposredno odgovorni.

Se vam zdi nenavadno, da čeprav ste visokošolska učiteljica, profesorica, znanstvenica, hodite po ljudskih zborovanjih in nagovarjate množice? Zelo malo vas je takšnih. Kako razumete molk visokošolskega prostora, inteligence? 

V resnici me to res najbolj boli. Resno boli. Boli me tudi, da so bile fakultete poleg šol prve, ki so jih zaprli, in zdaj bodo očitno zadnje, ki jih bodo odprli. Boli me tudi, da veliko kolegov in kolegic ne vidi, da študentje živijo v nepredstavljivih stiskah. Ne morem razumeti, kako lahko nekateri predavajo na daljavo in hkrati od študentov pričakujejo, da so kritični in dejavni, sami pa sočasno niso pripravljeni tvegati in javno zagovarjati svojih mnenj. Če se vse življenje ukvarjaš z nekimi vprašanji, če razumeš in veš, kaj se dogaja, če prepoznaš, kaj je na kocki, se potem pač moraš oglasiti. Demokracija ni razkošje, demokracija je nekaj, za kar so se ljudje borili, zanjo so tvegali tudi življenje. Nedopustno je, da se nekateri delajo, da je to, kar se dogaja s Slovenijo, težava nekoga drugega. Na protestih srečujem ljudi, ki so v res težkem položaju, marsikdo je izgubil službo, premoženje, slišim pretresljive zgodbe. Edino, kar lahko narediš, je, da svoje mnenje jasno izoblikuješ in ga tudi javno poveš. Vedno znova. Če tega ne bi počela, ne bi mogla predavati študentom. Če ne bi imela tega poguma, da tisto, kar razlagam v predavalnici, tudi javno povem in stojim za svojimi besedami, potem ne bi mogla predavati. Ja, včasih se je težko izpostaviti, napadajo te, ampak to je moja dolžnost. To je tudi moje delo. Morda sem naivna, sodim v generacijo, ki je brezplačno študirala in dobila vrhunsko izobrazbo, in edini način, da družbi nekaj vrnem, je, da svoje znanje delim tudi s tistimi, ki potrebujejo mojo pomoč.

So protesti dovolj? 

Dovolj mi je političnega kiča, kjer ljudje sedijo doma in govorijo, kaj vse bi morali storiti in kako bi lahko bili boljši. Naj pridejo, naj naredijo. Seveda s političnega vidika protesti niso dovolj, a protesti vsak teden kažejo, da nismo pozabili. Nismo pozabili, kaj se je zgodilo v parlamentu, kaj se je zgodilo s starejšimi ljudmi v domovih za ostarele, kaj se je zgodilo z delavkami in delavci, ki so bili v času epidemije prisiljeni delati, četudi so bili bolni, nismo pozabili, kaj se dogaja s kulturo.

In to ponavljamo iz tedna v teden. Enkrat bo dovolj ljudi, ki bodo razumeli, da se nobena sprememba ne zgodi sama od sebe. Nihče nam demokracije ne bo podaril, vrnila se bo, če se bomo zanjo zavzemali.

Se vam zdi, da se v javnosti kopiči jeza? 

Rebecca Solnit je napisala knjigo, v kateri je zagovarjala tezo, da so si v času velikih naravnih nesreč ljudje sposobni pomagati in da težava nastane v trenutku, ko se država loti organiziranja ljudi. Spomnite se lanske pomladi, kako so si ljudje pomagali, svojim bližnjim, sosedom, neznancem, ljudje so bili na začetku zelo solidarni. Potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da so nas kljub vsemu, kar smo storili, tisti, ki nas vodijo, na milost in nemilost prepustili naključnim dogodkom. Obravnavali so nas, kot da bi bili potencialni raznašalci virusa. Po letu dni je večina res neskončno utrujena, neskončno. Pri nekaterih ljudeh se pojavlja jeza, ta jeza pa mora biti kanalizirana skozi dejanja, ki lahko prinesejo spremembe. Jeza je čuden občutek, lahko prinese tudi veliko slabega.

Ne samo jeza, zelo nenavadno je, da so v demokratični državi tisti, ki se izpostavijo, pogumni. Pogumni so zato, ker le izrazijo svoje mnenje. 

Nihče ti ne more ukazati, bodi aktiven, protestiraj. To se zgodi v tebi, sam moraš opaziti, da se v tej družbi dogajajo krivice. In čut za pravičnosti ti pač govori, da je nekje meja, da ne moreš sprejeti tega, da je nekdo kaznovan, ker je na Trgu republike bral ustavo. Ne moreš sprejeti tega, da so kaznovani otroci, ki so zahtevali vrnitev v šole. Vse to je povezano s srčnostjo. Za sodelovanje na protestih ni potreben pogum, to je nekaj samoumevnega. Politično delovanje, aktivno življenje pomeni, da moraš nasprotovati stvarem, za katere misliš, da so napačne. Če je zraven več ljudi, se razvija tudi vez med njimi. Protestniki ne bodo delali političnih programov. To je prava odpoved politike. Politiki so tisti, ki morajo razmišljati, kako olajšati življenje državljanom. Protestniki govorijo, opozarjajo, da so stvari napačne, nenormalne. Na svetu ni sile, ki bi nenormalnost naredila normalno. V Sloveniji smo že tako daleč, da moramo braniti tudi zgodovinska dejstva. A laž je laž. Laž se nikoli ne bo spremenila v resnico, dokler bodo obstajali ljudje, ki bodo to resnico branili.