Niti zgražati se ne moremo več nad Možino

Težko je pisati o Jožetu Možini in Petru Jambreku; človek je na tem, da začne uporabljati grde, prostaške izraze, kar malo bi psoval in se jezil. A ne gre in ne zaslužita si. Danes je pač zgolj duhamorno gledati ta dva preračunljivca, katerih skupna značilnost je, da jima res nič ni sveto, ne resnica, ne dejstva, ne ta država. Pač vse, kar počneta, počneta le zase, tako kot večina vrhovnih janšistov.

Imamo opravka s patologijo ali zavestno lažjo? Ali Možina, ki že leta dela predvsem malo in slabo, njegovi pogovori so navadno paberkovanje, vedno znova je popolnoma nepripravljen, sledi le svojemu političnemu cilju, res verjame v to, kar govori? Ne bomo se namreč spuščali v ta zlokobni intervju, raje se posvetimo temu, s čimer imamo dejansko opravka. Kaj je Možina? Možina je predvsem slab in len novinar. Njegova formula obstanka je njegova politična profiliranost – s tem zakriva svoje nedelo in neprofesionalnost. In ko kdo opozori, da to ni novinarstvo, ampak da so njegovi prispevki navadne agitke, se seveda Možina nemudoma predstavi kot žrtev političnega obračuna. Seveda Možina ni in nikoli ni bil žrtev, ampak je privilegiranec, je prvorazredni, tako po položaju kot po plači. Zanj novinarski standardi ne obstajajo. In niti se ne trudi, da bi to prikril. Zanj je novinarstvo slediti liku in delu Janeza Janše. Med službo piše knjige, doktorate, lahko dela, kar hoče, dela slabe intervjuje, ti pogovori ne izpolnjujejo nobenega normativa za dobro opravljeno delo, so dejansko le grob material, osnova, na podlagi katere bi se dejansko dalo narediti kakšno dobro oddajo – a on vse objavi. Njegovi Pričevalci bi dejansko lahko bili super oddaja, da bi lažje razumeli ljudi, ki so se odločali za sodelovanje z okupatorjem v času druge svetovne vojne – a so le grozljive zlorabe preprostih duš za politični agitprop.

Ali Možina res verjame v to ali zavestno zavaja? Je res vernik ali le politikant? No, v tem pogledu si velja še enkrat ogledati pogovor z dotičnim Petrom Jambrekom, partijskim sekretarjem na Pravni fakulteti v času Jugoslavije, človekom, ki ga je partija zaradi zvestobe poslala na študij v Chicago, ki mu gre že celo življenje dobro in ki vse, kar počne, počne z javnim denarjem. No, Možina seveda pozna Jambrekovo zgodovino in sedanjost. Že iz spodobnosti bi se lahko ob Jambrekovem potvarjanju dejstev odzval in ga vprašal, kako gre njegov današnji antikomunizem z dejstvom, da je bil tako vpet v bivši režim. A Možina ga tega ne vpraša. Seveda ne. Ker ve, da bi to pokvarilo zgodbo, ki jo prodajata skupaj. In prav to je najhuje pri Možini: ni vernik, ni zaveden, to bi mu lahko še blagohotno oprostili, češ, ta oseba je zavedena. A Možina točno ve, kaj dela, in to počne zavestno.

Ampak imata smolo, oba, Možina in Jambrek. V zgodovini Slovenije ne bo nobenega. Ko bo nekoč janšizma konec, bosta izginila. Ne bo ju omenjala nobena čitanka, nobena resna knjiga. Zgodovina ju bo ob prvi priložnosti odvrgla na smetišče. Prvi pa ju bo zavrgel njun idol.