Vlada bi prepovedala stranko Levica

Će bi vas vprašali, katero slovensko politično stranko bi bilo treba prepovedati, bi verjetno večina odgovorila, da nobene. Med preostalimi bi največ glasov dobile stranke, ki so najbolj podobne skrajno desnim političnim strukturam po Evropi, ki jim grozijo sankcije ali celo prepovedi. Mednje pa bi težko uvrstili stranko Levica, a prav njo zdaj preiskuje policija. Preverjajo, ali bi bilo mogoče vodstvo stranke preganjati za »kaznivo dejanje ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve«, ki ima lahko kot končno posledico tudi prepoved politične stranke, kar bi se v demokratični Sloveniji zgodilo prvič.

Zgodba se začne kot katerakoli druga afera z anonimko. Od neznano kod se je pojavil že na prvi pogled ponarejen dokument, ki političnega nasprotnika, najsi bo to posameznik ali skupina, prikazuje v negativni luči. Vse to so potem kot dejstvo objavili mediji iz kroga SDS in njihovi spletni portali.

Tokrat se je to zgodilo na spletnem portalu »V fokusu«. Oziroma točneje na enem od dveh istoimenskih portalov – vfokusu.si, ki je pred kakšnega pol leta nastal zaradi spora na izvornem spletnem portalu vfokusu.com, kjer je mesto odgovornega urednika prevzel Srečko Hvauc, nekdanji poslanec SDS. Oba portala imata podobno vsebino, objavljata prispevke, ki jih prej objavijo mediji v neposredni ali posredni lasti SDS, Nove24TV, Demokracije in podobno.

Tokrat so ekskluzivno novico o domnevnem manifestu Levice razkrili na portalu vfokusu.si, nato pa so jo objavili še ostali mediji iz kroga SDS. Gre za domnevni tajni dokument Levice, nekakšen prevod in priredbo »planetarnega manifesta za aktiviste«, ki naj bi januarja letos nastal na »planetarni skupščini Antifa« v New Orleansu. Manifest med drugim predvideva infiltracijo v različne državne in družbene organe, da bi tako prevzeli oblast, ter posebne odrede, ki bi na ulicah povzročali nasilje.

Do tu lepo in prav, četudi gre očitno za ponarejanje in podtikanje dokumentov. Težava nastane, ko se v to vplete država, državni organi, še posebej, če gre za policijo. In ne tako, da bi preiskovali izvor ponarejenega dokumenta in identiteto njegovih avtorjev, pač pa je njihov namen preiskovanje stranke Levica in njenega vodstva, ker naj bi ščuvala k nasilni spremembi ustavne ureditve. Na policiji so namreč potrdili, da počnejo točno to. Niso niti skrivali, da tega ne počnejo po uradni dolžnosti, pač pa na izrecen predlog generalnega direktorja policije Antona Olaja, ki ga je vlada na ta položaj imenovala neposredno z druge najmočnejše funkcije na ravni izvršilne oblasti – funkcije državnega sekretarja na notranjem ministrstvu.

Policijska preiskava stranke Levica, češ da gre za skrajno in demokraciji nevarno stranko, je nov, jasen primer zlorabe policije v politične namene.

Olaj ni prvi generalni direktor, ki ga je »nastavila« oblast. Prav vsaka vlada doslej je imenovala novega prvega moža policije, nekatere vlade celo več. A vse doslej ni šlo za tako očitno strankarske kadre, ki bi zvestobo stranki postavljali pred zavezanostjo zakonodaji in strokovnosti. Največ, kar so dosedanji generalni direktorji policije počeli ustrežljivega do vladnih strank, je bilo igranje vloge mediatorja v bitkah s sindikati, zagotavljanje »miru v hiši«, kadar vlada ni bila naklonjena vlaganju v materialna sredstva ali plače. Nobena vlada doslej pa od »svojega« generalnega direktorja ni zahtevala tako neposredne zlorabe položaja za potrebe stranke.

V zadnjih desetletjih ni bilo prav veliko primerov aktivne zlorabe policije v politične namene, vsaj takšnih ne, kot se kažejo sedaj. Tako smo priča povečani represiji do vseh, ki javno izrazijo kritiko vlade. Ta zloraba se konkretno kaže tudi v poskusih pregona posameznikov zaradi gesla »Smrt janšizmu«, češ da gre za grožnjo s smrtjo predsedniku vlade in njegovim volivcem, pa četudi je bilo jasno, da to ni kaznivo dejanje in ga kot takega kasneje tožilstvo tudi ni preganjalo. Najbolj svež in najlepši primer aktivnega ravnanja vodstva policije je torej pregon stranke Levica.

Tudi tokrat (kot v primeru spornega slogana) je policija preiskavo izvajala, ne da bi o njej obvestila tožilstvo, čeprav je po zakonu zavezana, da to stori takoj, ko začne preiskovati kaznivo dejanje, ki nima majhne teže. Tožilstvo so o tem obvestili šele prejšnji petek, šele po tem, ko je bila njihova preiskava stranke Levica medijsko razkrita in jim kaj drugega tudi ni preostalo. Na vsebinsko odločitev tožilstva bo zdaj treba še malo počakati.

V evropskih državah so se prve prepovedi strank zgodile po drugi svetovni vojni, šlo je za prepoved nacističnih strank. Sledile so prepovedi komunističnih strank v nekaterih vzhodnoevropskih državah v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Odtlej pa so se med prepovedanimi strankami znašli skorajda izključno skrajni neonacisti in separatisti. V zadnjem desetletju prepovedi političnih strank v evropskih državah ni bilo. Glavni razlog za to je, da so se zaostrili pogoji za prepoved politične stranke, in sicer s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice in s sodbami najvišjih nacionalnih sodišč.

Danes za prepoved politične stranke ni več dovolj zgolj njen domnevni protiustavni program, temveč mora stranka aktivno izvajati boj proti demokratični ureditvi, hkrati pa mora stranka imeti dejanske možnosti za uresničitev svojega programa, torej podporo med ljudmi.

Obračunavanje z anonimkami in ponarejenimi dokumenti ni nič novega. Nov pa je angažma policije, ki temu početju daje kredibilnost.

V Sloveniji obstaja politična stranka, ki ima tudi formalno v programu protiustavne cilje, to je stranka Zedinjena Slovenija, ki se zavzema za odcepitev Štajerske. A celo prepoved te stranke se zdi nemogoča. Res izpolnjuje pogoj agresivnosti, saj ima svoje »vojaško« krilo v podobi Štajerske varde, a podpora volivk in volivcev stranki je tako majhna, da ne izpolnjuje tretjega pogoja za prepoved stranke, torej dejanske možnosti za uresničitev svojega (protiustavnega) programa.

Realnih pravnih možnosti za prepoved stranke Levica torej ni. Tudi zato, ker vlada oziroma SDS (še) nima sistematičnega nadzora nad tožilstvom in sodstvom. A to gotovo ni bil glavni namen piscev manifesta, ki je bil podtaknjen Levici. Ta je bil dosežen že z ustvarjanjem dodatne plasti lažne realnosti. Zdaj namreč v javnosti poteka razprava o tem, ali se stranka Levica zavzema za protiustavne cilje ali ne in ali je stranka storila nekaj, kar je v nasprotju z veljavnim političnim sistemom, za kar je predvidena sankcija prepovedi stranke. Nadgradnjo dosedanjega obračunavanja z anonimkami ali ponarejenimi dokumenti pa, kot zapisano, omogoča angažma policije. V očeh neobremenjenega opazovalca, volivca, ki politike redno ne spremlja, pa informacija, da policija preiskuje neke, četudi ponarejene dokumente Levice, dobi povsem drugačen pomen.

Da se je policija (po navodilu vlade) odločila okrepiti pritisk na Levico, kaže primer Lucije Plavčak, predsednice lokalnega odbora Levice Maribor, ki je pred dnevi od policije prejela odločbo o prekršku z globo, ki je visoka kar 2000 evrov. Globo sestavljajo trije prekrški. Za prvega je prejela kazen za 400 evrov, in sicer za udeležbo na javnem shodu, ki jo je policija izrekla kljub temu, da je takšno prepoved za nedopustno označilo tako ustavno sodišče kot tudi redno sodišče v primeru mariborskih dijakov, ki so na shodu zahtevali odprtje šol. V vseh treh primerih mladoletnih dijakov je sodišče namreč prekrškovne postopke ustavilo. Dodatno kazen 400 evrov je Plavčakovi policija izrekla zaradi neuporabe obrazne zaščitne maske. Tudi to je v neposrednem nasprotju s sodbo upravnega sodišča, ki je zapoved obvezne uporabe mask na prostem označilo za nezakonito. In ne nazadnje – policija ji je izrekla tudi kazen v višini 1200 evrov kot domnevni organizatorki javnega shoda. In to zato, ker je na svojem profilu na Facebooku zapisala, da se bo udeležila protesta pred sodiščem ob začetku sojenja mladoletnim dijakom in k udeležbi pozvala tudi druge.