Zakaj je Janša tako morbiden?

Premier Janez Janša je tvitnil: »Neverjetno za EU v 21. stoletju, da sodelavec pri umoru novinarja še vedno vodi STA in zato mesečno pokasira 8500 evrov. Več kot predsednik republike.« Sliši se neverjetno, pa vendar: Janša je Bojana Veselinoviča, direktorja Slovenske tiskovne agencije, obtožil sodelovanja pri umoru.

Ko je koprsko sodišče izničilo kazen oglobljeni osebi, ki ni nosila maske, je minister Aleš Hojs na TV Slovenija oznanil: »Predvidevam, da bo ta (sodba), tako kot so v preteklosti sodbe sodišč, prispevala k večji umrljivosti Slovencev zaradi koronavirusa. Ne verjamem pa, da bi kdorkoli s sodišča kadarkoli prevzel za to odgovornost.« Tudi to se sliši neverjetno, pa vendar: Hojs je koprsko sodišče obtožil sodelovanja pri »večji umrljivosti«. Nič novega – sodišča so že tudi v preteklosti sodelovala pri »večji umrljivosti«.

Ko se je 27. aprila na protestnem shodu v Ljubljani zbralo več kot 10.000 ljudi, je Janša tvitnil: »Ob preko 10.000 aktivnih okužbah #COVID19 v državi in epidemiološki omejitvi zbiranja do 10 ljudi bo tole današnje množično širjenje virusa v naslednjih tednih povzročilo na stotine resno bolnih in mrtvih. #zločin.« Ja, tudi to se sliši neverjetno, pa vendar: Janša je protestnike obtožil sodelovanja pri povzročanju »na stotine resno bolnih in mrtvih«. Protest pa je tako rekoč razglasil za »zločin«.

Veselinovič je torej morilec. Koprsko sodišče je morilec. Protestniki so morilci. Zakaj? Odgovor je na dlani: ker se ne strinjajo z Janšo in njegovo vlado? Kdor je kritičen do Janše in njegove vlade, je morilec. A da so Veselinovič, koprsko sodišče in protestniki dobili »morilski« pečat, ne preseneča: Janša in njegovi imajo največje težave prav z mediji, sodišči in protestniki. Doživljajo jih kot »morilce«. Kar je morbidno. Bolestno. Janša je pesnik – to je njegova poezija grobov in noči.

A kot rečeno: Janša tako morbidno doživlja vse, ki mu nasprotujejo. Navsezadnje, tako doživlja svet – nasprotuje mu namreč ves svet. Samo zavrtite čas za dobro leto nazaj, v lanski april, ko je predsednik Evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin v intervjuju za športni dnevnik EkipaSN kritiziral delovanje Janševe vlade: »Ne morem več gledati te vsakodnevne črnogledosti v javnih nastopih vodilnih, ne morem več gledati te apokaliptičnosti.« Janša je na novinarski konferenci takoj odvrnil: »S koncertov in nogometnih spektaklov v Italiji in Španiji se je virus pospešeno razširil po vsej Evropi in na deset tisoče ljudi je in bo še umrlo zaradi tega. Nekateri koncerti in nogometne tekme zaradi pohlepa po denarju niso bili odpovedani niti po tem, ko je svetovna zdravstvena organizacija sicer z veliko zamudo razglasila pandemijo.« Ja, Čeferina je obtožil sodelovanja pri pospešenem razširjanju virusa in pri smrti »na deset tisoče ljudi«.

Ker pa je Janša tako prisrčno in vdano navijal za Trumpa, ne preseneča, da ga je tu in tam tudi imitiral.

Kamor se ozreš – morilci. Kamor nese pogled – morilci. Za vsakim vogalom – morilci. Nekoč – Udba. Zdaj – morilci. Zato niti ne preseneča, da je nekje vmes oznanil, da je »razdiralna levičarska opozicija naredila vse, da bi bilo okužb in mrtvih zaradi epidemije čim več in da bi prek trupel prišla nazaj na oblast«.

Slovenija je očitno polna morilcev. Dežela morilcev. Morilska dežela.

Ekonomijo znamo vrniti v življenje, mrtvih pa ne

Res nenavadno in presenetljivo in ošabno in sprevrženo in po malem že kar alarmantno je, da vse te ljudi »sodelovanja pri umoru«, »večji umrljivosti«, »okužbah in mrtvih«, »na stotinah resno bolnih in mrtvih«, »zločinu« in pospešenem razširjanju virusa obtožuje predsednik vlade, pod katero je v času koronavirusa umrlo več kot štiri tisoč Slovencev ... vlade, ki se je sredi morilske pandemije odpovedovala skoraj milijonu odmerkov cepiva Pfizer-BioNTech in Moderna ... vlade, v kateri je ministrstvo za zdravje sredi morilske pandemije vodil kar Janša ... vlade, ki sredi morilske pandemije s cepljenjem tako nerodno in tako kaotično zamuja, kot da je parkirana v 19. stoletju ... vlade, ki se je sredi morilske pandemije povsem odkrito igrala z javnim zdravjem (spomnite se le, kaj se je dogajalo v domovih za starejše občane) ... vlade, ki se je sredi morilske pandemije vojskovala z mediji, Slovensko tiskovno agencijo, nevladnimi organizacijami, pravosodjem in kulturnimi delavci ... vlade, ki je sredi morilske pandemije zlorabljala oblast in demokracijo ... vlade, ki je sredi morilske pandemije, kot pravi Ali Žerdin v knjigi MMXX: Leto nevarne bližine, sejala nezaupanje v epidemiologe, stroko (politiki, ki uživajo najnižjo stopnjo zaupanja, so sejali nezaupanje v znanstvenike, ki uživajo najvišjo stopnjo zaupanja), tako da nas o stanju in ukrepih niso obveščali tisti, ki jim najbolj zaupamo (epidemiologi, infektologi, mikrobiologi, pulmologi, zdravniki, znanstveniki), temveč tisti, ki so jim Slovenci tedaj najmanj zaupali (dva obramboslovca, gradbeni inženir, politologinja). Da Janša že desetletja dela vse, da bi čim bolj porušil zaupanje v javne institucije (in skupno dobro), je le še dodatna ironija, ki je boj s pandemijo otežila. Vse to je bilo neumno, kot je bil neumen Stalinov pogrom nad Rdečo armado tik pred začetkom II. svetovne vojne.

Je pa to, da Janša druge obtožuje sodelovanja pri umorih, večji umrljivosti in pospešenem razširjanju virusa, še toliko huje, če pomislimo, da je med ameriško predvolilno kampanjo tako ganljivo navijal za Donalda Trumpa – in mu čestital za zmago. Trumpu! Temu istemu Trumpu, ki je Ameriko prelevil v mrtvašnico in ground zero pandemije, ki je s svojim odzivom oz. neodzivom tako zavozil, da je umrlo več kot pol milijona ljudi, ki je ljudem odsvetoval maske in varnostno razdaljo, ki je v imenu ponovne izvolitve ogrozil na milijone in milijone življenj, ki je lagal, da je covid-19 kot gripa (»To je gripa, to je kot gripa«), nič hujšega, in da bo kmalu vsega konec (»Virus bo čudežno izginil«), ki je Američane prepričeval, da se nimajo česa bati, ki je prirejal masovne, stadionske predvolilne shode, na katerih niso ne nosili mask ne upoštevali varnostne razdalje, ki je trdil, da se ne dogaja nič hudega, da je v Ameriki toliko primerov covid-19 le zato, ker opravijo toliko testov (manj testov, pa bo manjše število okužb!), in da zdravniki o številu okužb in mrtvih lažejo, da bi dobili višje plače (stimulacije, bonuse), ki je neprestano žalil, poniževal, šikaniral in demoniziral Anthonyja Faucija, direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (ta je potem dobil toliko smrtnih groženj, da mu je FBI dodelil telesne stražarje), ki je sprožal lunatične teorije zarote (pandemijo so si izmislili demokrati, da bi lažje dobili volitve!), ki je ljudi pozival, naj se takoj vrnejo v tovarne in naj odprejo ekonomijo, in ki je priporočal, naj okuženim vbrizgajo dezinfekcijsko sredstvo, vsi ostali pa naj jemljejo »čudežni« hidroksiklorokin, zdravilo proti malariji.

Trump je v hudi zdravstveni krizi videl priložnost za politizacijo. Kar je bilo kakopak fatalno, pogubno, smrtonosno – ja, morilsko. Res čudno in nenavadno, da je Janša, ki druge obtožuje sodelovanja pri umorih, večji umrljivosti in pospešenem razširjanju virusa, tako prisrčno in vdano navijal za predsednika, ki je izgledal kot dr. Strangelove, potemtakem za predsednika, ki je svoje ljudstvo hladno, cinično in preračunljivo poganjal v smrt – brez mask, brez varnostne razdalje, brez nacionalne strategije.

Ker pa je Janša tako prisrčno in vdano navijal za Trumpa, ne preseneča, da ga je tu in tam tudi imitiral. Trump je Američane prepričeval, da ni nič hudega in da bo virus zdaj zdaj »čudežno« izginil – Američane je navdal z iluzijo varnosti. Mar ni nekaj takega storil tudi Janša, ko je lani 1. junija že slavil zmago nad virusom in v čast tej mogočni in čudežni zmagi priredil celo letalsko reaktivno-turbopropelersko parado? Trump je diskreditiral in marginaliziral Anthonyja Faucija – mar ni nekaj takega storil tudi Janša, ko je za Maria Fafangla, zelo cenjenega predstojnika Centra za nalezljive bolezni na NIJZ, ki je nekatere vladne ukrepe z epidemiološkega vidika razglasil za nesmiselne, rekel: »Treba je slišati mnenje tudi druge stroke. Fafangel je le vršilec dolžnosti, v svetovalni skupini so drugi epidemiologi in drugi strokovnjaki.« Trump je rekel, da zdravniki lažejo o številu okužb in mrtvih – in mar ni nekaj takega počel tudi najzvestejši Janšev surogat, minister Hojs, ko je lani decembra v Tarči zagotavljal: »Vsakemu, ki danes umre, ali 95 odstotkov tistih, ki danes umrejo, ne glede na to, da umre tudi morda zaradi posledic raka, pa je imel zraven covid, se pripiše, da je umrl zaradi covida. Slovenska statistika je preveč poštena v primerjavi z drugimi državami.« Janša in njegovi sicer niso agitirali proti maskam in varnostni razdalji (kot Trump), toda ko so se Janševi ministri brez mask in brez varnostne razdalje sprehajali ob Kolpi, je bilo vsega konec – storjena je bila brezmejna škoda. Nihče jim ni več zares verjel. Sami so spodkopali vero v maske in varnostno razdaljo. Obnašali so se kot Trump.

Da Janša že desetletja dela vse, da bi čim bolj porušil zaupanje v javne institucije (in skupno dobro), je le še dodatna ironija, ki je boj s pandemijo otežila.

In ko rečemo, da je Trump v zdravstveni krizi videl le priložnost za politizacijo, prav tako zelo hitro trčimo ob Janšo: mar se ni za vse velike ukrepe, ki naj bi jih predlagala stroka (zaprtje šol tudi do petega razreda, ukinitev omejitve gibanja na regije in občine, policijska ura ipd.), izkazalo, da so bili uvedeni na zahtevo Janše, ne pa stroke? Trump je lansiral teorije zarote, recimo: covid-19 in pandemijo so s pomočjo kitajske Komunistične partije lansirali demokrati, da bi mi ukradli volitve! In kaj drugega kot teorija zarote je Janšev dictum, da je »razdiralna levičarska opozicija naredila vse, da bi bilo okužb in mrtvih zaradi epidemije čim več in da bi prek trupel prišla nazaj na oblast«? Trump ni hotel zaprtij javnega življenja, ker bi s tem zaprli tudi ekonomijo, zaradi slabe ekonomije pa bi izgubil volitve. Psoval je guvernerje (in župane), ki so razglasili lockdowne – in pozival k »osvoboditvi«. Žrtvovati je treba ljudi, ne pa ekonomije. Na Peti aveniji lahko ustrelim človeka, pa zaradi tega ne bom izgubil niti enega volivca, je rekel. Tudi Janša se je bal, da bi zaradi slabe ekonomije izgubil volitve, zato je uprizarjal lažna zaprtja javnega življenja – podjetja je puščal odprta, ljudje so hodili delat. Pa naj stane, kar hoče. Pravega lockdowna v času drugega vala nismo imeli. In Slovenci so umirali na Peti aveniji.

Obema, Janši in Trumpu, bi veljalo citirati ganskega predsednika Nanaja Akufo-Addoja: »Ekonomijo znamo vrniti v življenje, mrtvih ljudi pa ne.« Zaradi epidemije covid-19 je umrlo le 783 Gancev, petkrat, šestkrat manj kot Slovencev – Gana ima 31 milijonov prebivalcev.

Kužne dežele

V Ameriki je umrlo več Američanov kot v vietnamski vojni, v Sloveniji, ki je covidu napovedala novo osamosvojitveno vojno, pa je umrlo precej več Slovencev kot v osamosvojitveni vojni. V kužnih deželah, ki jih vodijo Trumpovi imitatorji, je smrtnost zelo visoka. Brazilski predsednik Jair Bolsonaro, fanatični populist in Trumpov kopist, je takoj prevzel vso Trumpovo toksično »covidsko« retoriko: covid-19 je le gripa, vsega bo hitro konec, lockdown ne pride v poštev, pozabite na maske, uživajte hidroksiklorokin. Ni se hotel cepiti, sredi najhujše pandemije je prirejal masovne predvolilne shode, psoval je guvernerje (in župane), ki so zapirali javno življenje, in se mastil z aroganco. »Nehajte že sitnariti in jadikovati. Koliko časa se boste še cmerili,« je rekel, ko so intenzivni oddelki pokali po šivih, ko je število okužb strmo naraščalo, ko se kaotično cepljenje ni nikamor premaknilo, ko je umrlo že 260.000 ljudi in ko jih je umrlo po 2000 dnevno. Kmalu po njegovem pozivu, naj se nehajo cmeriti, je šlo le še na slabše – umrlo je po 4000 Brazilcev dnevno. In več. Brazilija lovi Ameriko (do poletja bo pol milijona mrtvih).

Bolsonara razglašajo za »grobarja Brazilije«, »neozdravljivega sociopata«, »brazilskega Idija Amina« ipd., Brazilci pa imajo občutek, pravi Eliane Brum (El Pais), da so del političnega eksperimenta, »poskusni zajci«, ujetniki »Bolsonarovega laboratorija perverznosti«, žrtve njegove »politike smrti«. Ko so mu očitali, da je »genociden«, je le skomignil. Pa kaj? »Rekli so, da sem homofob, rasist, fašist, mučitelj – in zdaj pravijo, da sem nekdo, ki pobija veliko ljudi. Genocidnež. Po novem sem torej še genocidnež.« Tako rekoč.

Nekaj podobnega se je, kot vidimo, zgodilo v Indiji, ki jo vodi premier Narendra Modi, avtokratski populist, Trumpov fen, nekdanji član skrajnodesničarske Nacionalne prostovoljske organizacije (Rashtriya Swayamsevak Sangh), ki jo razglašajo za »indijsko verzijo fašizma«. Ja, pohodil je opozicijo, medije, univerze, nevladnike, protestnike in demokracijo, si podredil pravosodje, napihnil nacionalizem, obračunal z manjšinami, polariziral ter sejal sovraštvo in paranojo, preganjal begunce (Rohinge), svoje kritike razglasil za izdajalce, vso oblast koncentriral v svojih rokah, se norčeval iz znanosti in stroke, obenem pa oznanjal, da se Indiji ne more zgoditi nič hudega in da ji noben virus ne more do živega, toda drugi val je Indijo prelevil v krematorij – mrtvih je toliko (po 3000 dnevno), da jih ne morejo sproti sežigati. Vlada je odpovedala, zdravil in ventilatorjev ni, bolnišnice so polne – ljudje prodajajo svoja imetja, da bi jih sprejeli v privatne bolnišnice. Tri četrtine bolnišnic je itak privatiziranih. Vsi smo videli ogenj, dim in množična grobišča. »Krematorijem v Delhiju je zmanjkalo drv. Gozdarska uprava je morala izdati dovoljenje za sečnjo mestnih dreves. Ljudje za trske uporabljajo, kar jim pride pod roke. Parki in parkirišča so se spremenili v zemljišča za sežiganje. Zdi se, kot da je na nebu parkiran nevidni NLP, ki nam iz pljuč sesa zrak,« pravi indijska pisateljica Arundhati Roy (The Guardian), ki ne pušča nobenega dvoma: »Priča smo zločinu proti človeštvu.« Očitno. »Modijeva patologija je nalezljiva.« To poznamo, ne.

V sami Ameriki pa v oči še najbolj bode Južna Dakota, ki je orjaška, sedemnajsta največja zvezna država, prebivalcev pa ima le 880.000, kar seveda pomeni, da bi morala biti naravno imuna na viruse in pandemije – varnostno razdaljo ima vgrajeno, pravi Stephen Rodrick (Rolling Stone). Redko naseljena, ljudje skorajda ne uporabljajo javnega prevoza, nimajo prav dosti množičnih shodov. Toda Južna Dakota nima sreče – guvernerka je Kristi Noem, nekdanja Kraljica snega, Trumpova fenica in imitatorka. Pozabite na maske, lockdown ne pride v poštev, nič hudega se ne bo zgodilo, uživajte hidroksiklorokin, covid-19 je le zarota, s katero se skušajo demokrati – zanjo »komunisti« – dokopati do oblasti. Jasno, prek trupel. Lani avgusta je celo dovolila, da je Južna Dakota gostila največji motoristični shod na svetu – pripeljalo se je 366.000 motoristov. Brez mask. Brez varnostne razdalje. »Fuck that Covid shit!« Število okužb je eksplodiralo, smrtnost je poletela v nebo. A logično: Kristi Noem, »trumpistka s kavbojskim obrazom«, je pro-life. Vse šole je dala opremiti z napisom »In God We Trust«.

Še nekaj so med pandemijo počeli vsi ti avtokrati: namesto da bi vse sile in vso energijo usmerili v boj proti pandemiji, so utrjevali in centralizirali oblast, zategovali demokracijo, minirali pravno državo, strupeno polarizirali (in kužili), sejali sovraštvo.

Bogati bodo lažje dihali

Modi je »človek brez čustev, človek s praznimi očmi in žalostnim nasmehom,« pravi Arundhati Roy. Ne, empatije ni tu niti za vzorec. Tako kot je ni pri Trumpu in Bolsonaru. In tako kot je ni pri Kristi Noem. Pri Janši, zgodnjem posvojitelju nogometne superlige (ki jo je ustvaril pohlep, a »pohlep je dober«, bi dahnil Gordon Gekko, neoliberalec iz Wall Streeta), prav tako ne – glejte le, kako že ves čas napada in žali svoje sodržavljane. Ne da je ta nespoštljivost in brezčutnost nelogična. Au contraire: ta odsotnost empatije je prav tipično neoliberalno »čustvo«. In glej, no: kaj so počeli vsi ti avtokrati med pandemijo? Tole: namesto da bi vse sile in vso energijo usmerili v boj proti pandemiji, so vsi po vrsti forsirali in implementirali neoliberalne reforme. Razdavčevali so bogate in kapital, deregulirali zakonodajo – tudi okoljsko. Kot pri nas (voda). Deregulaciji pri nas populistično pravijo »debirokratizacija« – in združevanje agencij, ki zaenkrat ni uspelo, je le delček te velike deregulacije, ki bo privatnemu kapitalu omogočila, da bo zgazil skupno dobro. In da bo to lažje počel, bo dobil celo subvencije in posebne zagonske spodbude. Kot bi rekla Arundhati Roy: »Bogati bodo lažje dihali.« A do zdravstvenih katastrof, ki so se končale z visoko smrtnostjo (tudi Slovenija se je nenadoma znašla med državami z največjo smrtnostjo v Evropi), je prišlo prav zato, ker so neoliberalne politike tako nalezljive in tako kužne in tako pogubne, da sodobni politiki – avtokratski populisti še toliko bolj – preprosto sploh ne znajo več upravljati z javnim dobrim, ali bolje rečeno, ne znajo več vladati v korist ljudstva, temveč le še v korist elit. Njihovo prvo vprašanje je: kako bi čim bolj razdavčili bogate? In kako bi jim posle čim bolj deregulirali? Dobro nam gre, ko gre dobro elitam, ne pa, ko gre dobro vsem.

Da je minister Hojs te dni izvedel tipični neoliberalni outsourcing, ko je varovanje slovenske meje s Hrvaško prepustil tujim – estonskim, litovskim in poljskim – policistom, ni naključje. A ne pozabite, da je boj s covidom itak spremljal tipični neoliberalni poziv: Vsak naj pazi nase! Ja, pozivali so k »osebni« odgovornosti. Kar je bilo tako, kot bi rekli: Bodite direktorji svojega jaza! Bodite produktivni! Ne bodite paraziti! Od ljudi so pričakovali, da se bodo obnašali kot podjetniki. Najmočnejši bodo itak preživeli, je bila tiha predpostavka te nove edicije socialnega darvinizma. Podjetniki se pri nas radi važijo, da so samostojni in neodvisni (vse sem ustvaril sam, nihče mi ni ničesar dal ipd.), medtem ko vse ostale razglašajo za »parazite« – lahko je biti samostojen in neodvisen, če te neoliberalna država zasuva z razdavčitvami, deregulacijami in »debirokratizacijami«, subvencijami in posebnimi spodbudami.

A še nekaj so med pandemijo počeli vsi ti avtokrati, od Trumpa in Bolsonara do Modija in Janše: namesto da bi vse sile in vso energijo usmerili v boj proti pandemiji, so utrjevali in centralizirali oblast, zategovali demokracijo (ki je itak le orodje trga), minirali pravno državo, strupeno polarizirali (in kužili), sejali sovraštvo, podžigali resentiment, svoje kritike razglašali za zarotnike in izdajalce (in morilce, če hočete), sami sebe pa za žrtve, spreminjali preteklost (in ustvarjali nove mite, okej, nove mitomanske teorije zarote), spodkopavali prihodnost (zadolževanje), napihovali kult osebnosti – in kult patriarhalne hipermožatosti. Izživljanju simptomov njihove neadekvatnosti – in simptomov njihovega zavedanja svoje neadekvatnosti – ni bilo ne konca ne kraja. SDS je, pravijo, postala »stranka enega človeka«, vlada pa »vlada enega človeka«.

Ne, vsi ti avtokrati med pandemijo niso demonstrirali dobrega vladanja – niso jih odlikovali ne odgovorno vodstvo, ne utemeljene politike, ne jasna komunikacija. In ne, vsi ti avtokrati se med pandemijo niso obnašali odraslo, temveč infantilno, pač v slogu svojih populističnih, fantazijskih, nezrelih politik, s katerimi skušajo infantilizirati ljudstvo. Z otroki se lažje igraš. Bolj so vodljivi. In ubogljivi.

Vsi ostali so morilci.