»Nekaj vem o knjigah, nisem pa strokovnjak za te urade«

Glede na to, kako nasilnemu nameščanju nestrokovnih ali nekompetentnih direktorjev smo v zadnjem letu priča v najpomembnejših kulturnih institucijah, nas ponedeljkova novica, da se bo na položaj v. d. direktorja Javne agencije RS za knjigo že v kratkem zavihtel Dimitrij Rupel, ne bi smela presenetiti. Pa nas vseeno je. Nekdanji večni zunanji minister Rupel, ki je že nekaj časa upokojen, zdaj pa naj bi se reaktiviral in prihitel na pomoč slovenskemu založništvu, je bil namreč vso svojo dolgo kariero predvsem politik. Sicer je res, da je bil v prejšnji državi tudi urednik nekaj revij in da je avtor kar nekaj knjig, vendar si težko predstavljamo, da pozna sodobne smernice in težave na področju založništva ali da ga te sploh zanimajo. Na to kaže že njegova prostodušna izjava za Radijski dnevnik Radia Slovenija, ko je v isti sapi potrdil, da ga položaj v. d. direktorja zanima, in dejal: »Nekaj vem o knjigah, nisem pa strokovnjak za te urade, ki se s knjigami ukvarjajo pri nas.« Torej: bi, ne znam, ampak bom že nekako.

Ta praksa je zdaj že preverjena: neizkušenost in pomanjkanje kompetenc že dobro leto nista več prepreka pri imenovanjih na pomembne položaje v kulturi. Narodni muzej Slovenije že pol leta vodi direktor, ki je v zgodovino strokovno zašel šele z doktoratom, tega pa je končal tik pred imenovanjem, Slovenski etnografski muzej vodi arhitektka, Moderno galerijo, našo osrednjo institucijo za sodobno vizualno umetnost, komparativist ... in navsezadnje je dosedanji v. d. direktorja JAK Sebastjan Eržen, ki je na položaju od novembra, revizor, ki nima nikakršnih izkušenj z založništvom.

Eržen je lani kljub temu najprej prišel na položaj predsednika sveta JAK (namesto predčasno razrešenega Slavka Pregla) in nato še na čelo te institucije, kjer je nasledil dotedanjo direktorico Renato Zamida, za katero se je vlada v sodelovanju z vplivnim lobijem založnika Mitje Čandra, člana sveta JAK, preprosto odločila, da mora oditi. Razkorak med obema vodjema javne agencije ne bi mogel biti večji: Renata Zamida izhaja iz založništva, strokovna javnost jo je kot vodjo JAK spoštovala, prav ona je bila najbolj zaslužna, da si je Slovenija izborila položaj častne članice na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2023. A ker naj bi imel Čander, nekoč njen nadrejeni v Založbi Beletrina, drugačne poglede na to, kako izpeljati predstavitev Slovenije in kdo bi pri tem sodeloval, se je njen mandat končal predčasno.

Bližajoča se velika izpostavitev Slovenije na pomembnem mednarodnem knjižnem sejmu naj bi, kot vse kaže, najbolj premamila tudi častihlepnega Rupla. Hkrati pa ga je najverjetneje premamilo tudi, da vse od zrušitve Zamidove zadolžitve, ki bi jih moral praviloma opravljati direktor agencije, vse bolj prevzema svet JAK; ta od Erženovega imenovanja za v. d. direktorja sicer sploh nima predsednika in ga kot namestnica predsednika vodi pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka Gabriela Babnik Ouattara. In prav na to očitno računa tudi Rupel – da bo vse resno delo nase prevzel svet JAK, sam pa se bo posvečal predvsem protokolarnim obveznostim.

Ruplov prihod je bil premišljeno načrtovan. Počakali so, da je propadel javni razpis, s katerim so iskali novega direktorja JAK s polnimi pooblastili (edinemu kandidatu, ki je pogoje izpolnjeval, so te dni sporočili, da ni bil izbran), takoj zatem poslali v javnost novico, da Rupla imenovanje zanima, in dan zatem je svet JAK na izredni seji že glasoval o primernosti kandidata za v. d. direktorja. Kot so sporočili po seji, ga je svet podprl »soglasno«, čeprav to ne drži – dveh članov na seji namreč ni bilo (manjkala sta Iztok Ilc in Mitja Ličen). Tako so Rupla kot primernega kandidata podprli »le« štirje: namestnica predsednika sveta Gabriela Babnik Ouattara ter člani Mitja Čander (direktor Založbe Beletrina), Mateja Komel Snoj (nekdanja direktorica Narodne in univerzitetne knjižnice) in Orlando Uršič (direktor Založbe Litera).

Rupel, ki je imel pomembne položaje v vseh režimih, tudi v času Jugoslavije in poosamosvojitvenih levih vlad, na kar danes v javnih nastopih rad namerno pozablja, je iz upokojitve prvič zares pokukal lansko jesen kot kandidat aktualne vlade za predstavnika Ovseja za svobodo medijev. Kandidatura, nekakšna zahvala za pretekle zasluge pri podpiranju SDS, je bila absurdna, saj se je Rupel zlasti kot zunanji minister prve Janševe vlade proslavil z nedopustnimi pritiski na novinarje in urednike, sploh v časopisni hiši Delo, ki je bila tedaj pod vplivom SDS. Dosegel je celo, da so (nezakonito) odpustili takratnega dopisnika Dela iz Avstrije Matijo Graha.

Njegovo imenovanje za v. d. direktorja JAK, ki ga mora sicer potrditi še vlada, je podobno absurdno. Potem ko so zavrgli sposobno direktorico, se je položaj odprl za zaslužni kader, ki vsega ne zmore, a bodo že vskočili drugi, če bo treba.

Vendar je Ruplova izbira pomembnejša, kot se zdi. JAK med drugim razdeljuje sredstva za založništvo, od njegovih potez je odvisno, kaj se bo izdajalo, katere knjige bodo izšle. Za vlado, ki se gre kulturno vojno, je JAK pomembna osvojena trdnjava.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>