Obglavljena država

Kemijski inštitut je v Sloveniji utelešenje stroke, ena od elitnih znanstveno-raziskovalnih institucij. Organizacijo s skoraj štiristo zaposlenimi vodi biokemik Gregor Anderluh, ki je hkrati vodja koordinacije raziskovalnih inštitutov Slovenije (KOsRIS). Kemijski inštitut je trenutno najpomembnejša slovenska raziskovalna institucija v boju proti epidemiji. Če bi vse ostalo v Evropi in na svetu odpovedalo, bi še vedno imeli Kemijski inštitut, kjer so tudi začeli razvoj lastnega cepiva proti covidu in lastnih testov. S takšnimi institucijami, to bi zdaj že morali vedeti, se ne gre šaliti. Včasih na njih stoji ali pade suverenost vse države.

Kako zrastejo takšne institucije? So plod mnogih sinergij in seštevek truda številnih generacij; so težje kot Titanik, krmilo pa v rokah drži kolektivni organ, ki je v tem primeru upravni odbor inštituta. To je bila doslej kolektivna organizacija priznanih doktorjev s področja kemije. Upravni odbor je ključni organ – ali kot pravi članica odbora dr. Nataša Zabukovec Logar, vodja oddelka za anorgansko kemijo na inštitutu: »Ne le da odbor potrjuje direktorja, določa tudi vizijo razvoja. V njem morajo sedeti kompetentni ljudje, ki zelo dobro razumejo delo institucije, ki točno vedo, zakaj se odločamo za določene raziskave in zakaj potrebujemo določene aparature.« Razumljivo. A ker je razvoj tako pomembne znanstvene institucije odvisen še od številnih drugih dejavnikov – poleg raziskovalne skupnosti mora biti vpeta v gospodarstvo in mora hkrati imeti še svoje mesto v državnih politikah –, v petčlanskem upravnem odboru sedita tudi predstavnika ministrstva za gospodarstvo in ministrstva za šolstvo. Doslej sta to bila znanstvenika. Prvi je bil dr. Aleš Mihelič, ki zadnjih sedem let v Gorenju vodi glavni razvojni oddelek. Šolsko ministrstvo pa je pred leti v odbor imenovalo dr. Meto Dobnikar, strokovnjakinjo za kristalografijo in bivšo vodjo direktorata za znanost na ministrstvu za šolstvo. Zdaj pa je prišel čas, da ju zamenja novi kader vlade Janeza Janše.

Vlada je minuli mesec na predlog gospodarskega ministrstva v upravni odbor Kemijskega inštituta imenovala Renato Martinčič, diplomirano pravnico, zdaj vodjo njihovega pravnega oddelka. Iz gospodarskega ministrstva so nam sporočili, da je Martinčičeva za funkcijo primerna, ker ima pravosodni izpit, dolgoletne izkušnje iz gospodarstva – bila je članica in predsednica več nadzornih svetov in upravnih odborov – in je zato ustrezna zveza med gospodarstvom in raziskovalci. A njen življenjepis razkriva, da je Martinčičeva predvsem strokovnjakinja za turizem: 27 let je delala v Termah Čatež. Je poznavanje turizma res primerna podlaga za vodenje Kemijskega inštituta?

Niti pri kadrovanju na vrh znanstveno-raziskovalnih institucij, kot je univerza, ni več nobenega sramu: talent ali znanje tudi tam ne štejeta več.

Še bolj zanimiva je utemeljitev ministrstva za izobraževanje, zakaj so v upravni odbor Kemijskega inštituta predlagali dr. Bojana Rotarja. Kdo je dr. Bojan Rotar? Je sicer doktor, a je letos marca doktoriral kot študent doktorskega programa »Tekstilstvo, grafika in tekstilno oblikovanje«, zaposlen pa je kot analitik v učnem centru Urada za zaščito in reševanje na Igu. Rotar je grafik. Na Kemijskem inštitutu, kjer smo o njem povprašali, ga nihče ne pozna, na telefon se nam ni javil. Kaj natančno je Rotar počel do sedaj, ni znano. V zadnjih letih nastopa kot tehnični urednik različnih publikacij, ki jih izdaja ministrstvo za obrambo.

Zakaj so torej na ministrstvu za šolstvo v upravni odbor Kemijskega inštituta izbrali Rotarja? Odgovora na to vprašanje z ministrstva za šolstvo kljub več poskusom nismo uspeli dobiti. Na ministrstvu niso niti vedeli, kje Rotar dela, kaj šele da bi nam pojasnili, zakaj so ga predlagali. Pozneje smo neuradno vendarle izvedeli, da Rotar ni bil njihova prva izbira in da pravzaprav ne vedo, kako se je znašel v postopku. Ker so njegove kompetence nezadostne za vodenje Kemijskega inštituta, je pri Rotarju očitno pomemben neki drug element: je lojalen član stranke SDS. Ni najpomembnejši, a očitno dovolj za Kemijski inštitut. Zadnjič je denimo leta 2018 kandidiral za svetnika v četrtni skupnosti Bežigrad v Ljubljani. Zato ga je mimo ministrstva za šolstvo na to mesto imenovala SDS.

Skoraj 1000 menjav

Zgornji primer kaže, kako daleč je v zadnjem letu dni prodrla kadrovska politizacija. Naslednji nedavni, ravno tako tragikomičen, nepotističen primer političnega kadrovanja so zamenjave v upravnem odboru univerze v Mariboru. Tudi ta institucija naj bi nudila dom vrhunskemu znanju. Naključno ali ne so tudi tam najpomembnejša mesta prevzeli turistični strokovnjaki. Upravni odbor univerze v Mariboru od aprila vodi Mitja Gorenak, sin Vinka Gorenaka, zdaj državnega sekretarja, zaposlenega v kabinetu Janeza Janše. Gorenak prihaja s Fakultete za turizem, za mesto predsednika upravnega odbora pa ga je predlagala Natalia Kaloh Vid, žena poslanca SDS Dejana Kaloha, ki jo je v odbor imenovala vlada Janeza Janše. Tudi v tem primeru je imela strankarska lojalnost prednost.

Področje izobraževanja in še posebej univerza bi morala biti ločena od politike. Politična propaganda na univerzi nima mesta. A člani in simpatizerji stranke SDS, ki so letos prevzeli ključna mesta pri vodenju mariborske univerze, tega ne razumejo. Natalia Kaloh Vid je denimo prodekanka mariborske filozofske Fakultete za promocijo. Letos januarja je fakulteta izdala svoje »Filoglasilo«. Glasilo, namenjeno študentom, je izšlo z nagovorom evropskega poslanca iz vrst SDS Milana Zvera, katerega prevod v angleščino je uredila Kalohova. Očitno tudi pri kadrovanju na vrh znanstveno-raziskovalnih institucij, kakršna je univerza, ni nobenega sramu. V SMC so v upravni odbor univerze sprva imenovali svojo sekretarko Ivanko Grgić, ker pa je ta skupaj z Janjo Sluga odšla iz poslanske skupine SMC k neodvisnim, so jo konec aprila na hitro zamenjali s Ksenijo Flegar.

Flegarjeva vodi direktorat za turizem na gospodarskem ministrstvu. Ali torej upravni odbor Univerze v Mariboru poleg turističnega strokovnjaka iz vrst SDS potrebuje še turističnega strokovnjaka iz vrst stranke SMC? Flegarjeva v zadnjem času dobiva funkcije predvsem zato, ker je članica izvršilnega odbora SMC, kjer podpira predsednika Zdravka Počivalška. Tako je tudi članica nadzornega sveta nuklearke (Gen Energija), čeprav je hkrati politična funkcionarka, kar je v nasprotju s slovenskimi pravili korporativnega upravljanja.

Vlada je v zadnjem letu na ta način opravila skoraj 1000 zamenjav na področju državne uprave, zdravstvenih in izobraževalnih ustanov ter v policiji. Na področju zdravstva je tipičen primer ustoličenje Janeza Lavreta na čelo bolnišnice v Slovenj Gradcu. Lavre je sprva z direktorskega mesta odstopil zaradi neprimernih javnih nastopov. Svojim kritikom je grozil, da v primeru okužbe ne bodo dobili ventilatorja. »Končno!« se je veselil ob smrti dolgoletnega predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika. »Golazen,« je žalil novinarske organizacije. »Drkal je ali pa cuzal,« je komentiral novico o obisku Milana Kučana pri Marjanu Šarcu. Vrnitev na položaj direktorja SB Slovenj Gradec mu je nato omogočil glas člana SDS Štefana Šumaha, ki ga je posebej za to v svet zavoda imenovala Janševa vlada.

Ob novici o Lavretovi vrnitvi sta takoj odstopila strokovna direktorica bolnišnice Jana Makuc in predsednik sveta zavoda Simon Jevšinek. A nič ne de, če je stroka ogorčena, pomembno je, da je prave politične barve.

Ta primer ni osamljen. Februarja je vlada v svet bolnišnice Izola imenovala Borisa Marzija, ki je bil nekoč član uprave Roberta Časarja (SDS), bivšega predsednika Luke Koper, obsojenega korupcije. Tudi Marzi hodi na sodišče, saj ga Luka odškodninsko toži zaradi preteklih poslov – kar pa vlade ni oviralo, da ga ne bi imenovala v svet bolnišnice. Ker je Marzi strokovnjak za notranjo logistiko v Luki Koper, se spet postavlja vprašanje, kako bo s svojim znanjem pomagal bolnišnici in ali njegova kariera ni posledica izkazovanja politične lojalnosti.

Desne vlade so vsakič znova poskrbele za plaz kadrovskih zamenjav, vmesne vlade pa so v imenu višjih standardov zamenjane večinoma pustile pri miru.

V zadnjem letu so bile razvpite zamenjave na čelu kulturnih ustanov v Ljubljani. Muzej za arhitekturo, Etnografski muzej, Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine in Moderna galerija so dobili vodstva po meri SDS in nemalokrat s prikrajanjem formalnih postopkov. Zadnje sporno kadrovanje je najverjetnejše imenovanje večnega, za vse funkcije primernega Dimitrija Rupla na čelo Javne agencije za knjigo. Ko so Rupla vprašali, zakaj bi se poskusil tudi v tej vlogi, je prostodušno odgovoril: »Jaz relativno vendarle nekaj vem o knjigah, nisem pa strokovnjak za te urade, ki se s knjigami ukvarjajo pri nas.« Nimam torej veliko pojma, nisem strokovnjak, rad pa berem in pišem.

Samo da je naš

Najdražje bodo verjetno politične zamenjave na področju gospodarstva, kjer smo znova priča odsotnosti talenta in znanja.

Trenutno so napovedane tri skupščine družb, kjer ima država prevladujoč delež. V pozavarovalnico Savo Re je za novega člana nadzornega sveta predlagan Matej Gomboši, župan občine Beltinci iz SDS – ki je med zavarovalničarji neznan. V Zavarovalnico Triglav bo zelo verjetno imenovan Branko Bračko, član SDS. Bračko je bil lani imenovan za nadzornika Petrola, a je odstopil, saj je prikrival, da je dolgoletni član izvršilnega odbora SDS in vodja njene celjske regijske koordinacije. Telekom pa od konca marca vodi Cvetko Seršen, ki ne skriva, da je član SDS in pravi, da članstvo v stranki ne bo vplivalo na njegovo delo. A problem ni članstvo v stranki, ampak dejstvo, da nima izkušenj: ni iz Telekoma, Telekoma ne pozna, pred tem je vodil Pošto v Novem mestu in se potegoval za položaj župana v Krškem.

Omenjeni primeri seveda niso osamljeni: na čelo Pošte Slovenije je bil aprila kot vršilec dolžnosti, potem ko je vlada z vseh položajev bliskovito razrešila Borisa Novaka, imenovan 33-letni Tomaž Kokot. Kokot ne pozna Pošte, pred tem je delal v svojem manjšem, družinskem podjetju, je pa, seveda, svetnik SDS iz Poljčan, kjer je na zadnjih lokalnih volitvah neuspešno kandidiral za župana.

V opozicijskih strankah zdaj napovedujejo prevetritev vseh političnih imenovanj aktualne vlade: »Žalostno je, da šteje samo strankarska izkaznica SDS. Tak kader brez izkušenj in referenc bo treba zamenjati,« napoveduje Alenka Bratušek. Bratuškova omenja predvsem parlamentarno preiskovalno komisijo, ki preučuje zlorabe v policiji in jo vodi poslanec LMŠ Rudi Medved. Ugotovitve te preiskovalne komisije, napoveduje, bi lahko bile podlaga za povrnitev kadrovskega stanja v policiji.

Ves politično nastavljeni kader, ki je v valovih prišel na najpomembnejše položaje v institucijah države, ostaja na svojem mestu. Priča smo dvajsetim letom negativne selekcije.

Tudi Tanja Fajon, predsednica SD, nam je dejala, da se nagiba k bolj odločnemu pregledu vseh spornih političnih imenovanj: »Tudi sama slišim, predvsem iz policije in pravosodja, o brutalnih kadrovskih spremembah. Zato se mi zdi bistveno, da ta trend obrnemo, in sicer v smeri strokovnosti. Mislim, da bomo morali biti bolj pozorni, da se funkcije vrnejo nazaj v roke strokovnjakov.« Še bolj oster je Marjan Šarec: »Zadeve bo treba vrniti v prvotno stanje,« odgovarja na naša vprašanja, »nima smisla iti z molitvijo nad mitraljez,« dodaja. Šarec pravi, da v stranki dnevno spremljajo politične zamenjave: »Kar vidimo, je grozno. In če ne bomo tega spremenili, ne bomo spremenili nič,« napoveduje.

Doslej smo bili priče drugačnemu vzorcu. V zadnjih dvajsetih letih so štiri desne vlade, začenši z vlado Andreja Bajuka leta 2000, ki so ji sledile tri Janševe vlade, poskrbele za široke kadrovske cunamije. Po drugi strani pa so bolj liberalne vlade s političnimi nameščenci ravnale v rokavicah. Dotaknili se niso niti najhujših primerov neprimernega političnega kadrovanja. Med prvimi in tipičnimi je bilo denimo imenovanje nekdanjega in sedanjega predsednika SLS Marjana Podobnika na čelo Telekoma Slovenije, kar je pospremilo široko zgražanje javnosti, a naslednja vlada Janeza Drnovška je s Podobnikom ravnala pazljivo. Na tem položaju je ostal celih 10 mesecev, službo je izgubil šele zaradi statusnega preoblikovanja Telekoma, dobil pa je tudi odpravnino.

Ta vzorec se je potem ponovil še večkrat. Desne vlade so vedno znova izvedle kadrovske spremembe, vlade, ki so jim sledile, pa so v imenu višjih standardov zamenjane večinoma puščale pri miru. Za vlado Antona Ropa je prišla prva Janševa, ki se je v zgodovino vpisala z najbolj grobimi menjavami: nikoli poprej se ni zgodilo, da bi vlada zamenjala vse vodje direktoratov, vse generalne sekretarje in vse mogoče vodstvene pozicije v gospodarstvu. A vlada Boruta Pahorja, ki je začela z delom leta 2008, je večino pustila pri miru, češ da »njihovih« ne bo nadomestila z »našimi«: »Če bo naša stranka kdaj imela večji vpliv v slovenski politiki in če bomo lahko odločali o kadrovanju v nadzorne svete in upravne odbore javnih družb, potem zagotavljam, da ne bomo zamenjali nikogar, četudi bodo vsi desni, če ne bo dovolj jasno ugotovljeno, da slabo vodi podjetje,« je tedaj dejal Pahor.

Alenka Bratušek, ki je prišla po drugi vladi Janeza Janše, je v prehodnem obdobju sicer pozvala vse politično nameščene, naj sami odstopijo, priznava pa, da kadrovskim zamenjavam kasneje ni posvečala pozornosti: »Mi jih vedno pustimo pri miru, kar je narobe, in po tej vladi moramo narediti red.« V primeru Alenke Bratušek je tipični primer takšnega ravnanja neizvršni direktor slabe banke in tedanji poslanec SDS Andrej Šircelj, ki je danes na položaju finančnega ministra. Šircelj je položaj zasedel v času, ko se je drugi vladi Janeza Janše iztekal mandat.

Po odstopu ministra Janeza Šušteršiča je njegovo mesto zasedel Janša sam, za sekretarja je imenoval Širclja in ga potem februarja 2013 imenoval tudi za neizvršnega direktorja DUTB. Ko je nato marca vodenje vlade prevzela Bratuškova, je Širclja pustila na položaju. Odstopiti je moral šele septembra. A spet ne zaradi sklepa vlade: Komisija za preprečevanje korupcije je namreč sporočila, da sta funkciji poslanca SDS in direktorja slabe banke nezdružljivi. Za primerjavo: aktualna Janševa vlada je brez pojasnil že junija zamenjala dva neizvršna direktorja slabe banke.

Ko je Drnovškova vlada z rokavicami odstavljala Marjana Podobnika, se je morda želela izogniti nadaljevanju revanšizma. A je prva vlada Janeza Janše dokazala, da je bil tak pristop neuspešen. Ko je po njej Borut Pahor hotel vpeljati višje standarde, ravno tako ni vplival na kadrovsko slo naslednjih vlad. V primeru aktualne vlade Janeza Janše smo priča brezsramni politizaciji kadrovanja na najbolj občutljivih področjih, kakršno je recimo področje policije. Ves politično nastavljeni kader, ki je v valovih prišel na najpomembnejše položaje v institucijah države, ostaja na svojem mestu. Priča smo dvajsetim letom negativne selekcije.

Parafrazirajo, kar je ob nastopu prve vlade Janeza Janše leta 2006 o pohodu ljudi skozi institucije zapisal sociolog Tomaž Mastnak: »Ti ljudje, ki snujejo in izvršujejo pohode skozi institucije, so ljudje brez posebnosti. In ravno zato, ker so ljudje brez posebnosti, lahko uspejo in korakajo skozi institucije le, če so združeni v imenu politike … Nekateri so malo bolj premeteni od drugih, nekateri malo bolj maščevalni, nekateri bolj grabežljivi, nekateri za spoznanje bolj pokvarjeni, nekateri nekoliko bolj malenkostni, nekateri malo bolj zagrenjeni, nekateri spet nasilnejši in bolj stremuški od povprečja, nekateri arogantnejši, nekateri imajo malenkost boljši spomin za nekatere reči od tistih okrog sebe, nekateri malo več vzdržljivosti, nekateri debelejšo kožo, močnejši želodec in krajšo pamet od drugih in tako naprej, ampak vse to je še vedno sivo povprečje ali še kaj manj.«

Smo po 20 letih takšnih pohodov skozi državne institucije že prišli do točke, ko vsa ključna mesta zasedajo ljudje brez talenta? Ljudje, ki imajo strankarsko izkaznico, a nič več? Ni važno, da je pismen, važno je, da je naš.

POVEZANI ČLANKI:

• Seznam njihovih
• »Nekaj vem o knjigah, nisem pa strokovnjak za te urade«