Naša igra, naš molk, naša slepota

Na poti v Evropsko unijo obstajata dva zidova, ki ju je s svojim denarjem ali dejanji ta postavila sama. Prvi je v Turčiji in tega Evropska unija plačuje z milijardami evrov ter molkom, torej tiho podporo diktatorju Recepu Erdoganu in njegovi politiki – v zameno pa slednji zadržuje begunce v taboriščih. Kakšne so metode, ki jih uporablja Erdogan pri odvračanju beguncev, da bi nadaljevali pot proti Evropski uniji ali bi to sploh hoteli, lahko le slutimo. A Erdoganov zid je prepusten, vsak dan ga peščici beguncev uspe obiti. Zato je nastalo tudi drugo sito, ki stoji na višji meji Evropske unije, zanj pa sta neformalno odgovorni Slovenija in Hrvaška, ki izigravajoč lastno in evropsko humanitarno zakonodajo skrbita, da migranti ne morejo vstopiti v unijo. Podobno neformalno je v to igro vključena tudi obubožana Bosna in Hercegovina. Tako ni le zdaj. Ta igra se je začela že za časa premiera Mira Cerarja.

Vse to vemo. Vemo, kaj se dogaja. Vemo, kako živijo begunci na hrvaško-bosanski meji. In vemo, da vsak dan begunci igrajo igro, kot so sami poimenovali poskus prečenja najprej Hrvaške in nato Slovenije. Ko zapustiš ti dve državi, med begunci velja, da si na varnem.

Novinarka TV Slovenija Vanja Kovač je naredila novinarski dosje o Igri. Forma je preprosta, novinarska, dejansko ne gre za klasični dokumentarec, ampak res za novinarski dosje dolžine dokumentarca. Odšla je v Bosno in Hercegovino ter nam pokazala – ljudi. Ljudi, za katere ta igra in begunsko življenje nista neki izjemen dogodek v življenju, ampak ju živijo že leta. O igri begunci govorijo sprijaznjeno, to ni nekaj, kar traja en teden, en mesec. Med njimi so otroci, ki poznajo samo to življenje. Vanja Kovač gre in nam pokaže njihov vsakdan, stoji z njimi ob kuriščih sredi polj, v ruševinah vojne se pogovarja z mladoletnimi migranti, pokaže nam ljudi, ki jim pomagajo, zgodbe so neverjetne, tu je učitelj, ki begunce, ki upajo, da bodo nekoč živeli v Sloveniji, uči slovenščine, prikaže nam rasizem bivših bosanskih beguncev, posredno pa stisko Bosne in Hercegovine, ki tiho izvaja evropsko protimigrantsko politiko, a je prešibka država, da bi se sploh lahko odzvala na vlogo, ki ji jo je naložila bogata in domnevno razsvetljenska Evropa, torej mi.

Seveda v skoraj vseh zgodbah nastopa Slovenija. Begunci poznajo Slovenijo. Poznajo slovensko policijo. Vedo, da slovenske oblasti izigravajo mednarodne konvencije in lastno zakonodajo. Vedo, da je igra vse bolj nevarna. Vedo, kje je Koper. Slovenija, Hrvaška, to je ta evropski zid, vseeno jim je, kateri državi ob tem uspeva ohraniti bolj posrečen izraz na svojem domnevno nedolžnem obrazu. Evropske institucije vsake toliko izrazijo malce ogorčenja.

Takoj po oddaji je desna roka ministra za kulturo Vaska Simonitija, njegov piarovec, tvitnil, da bi bila v vsaki državi taka oddaja razlog za odpoved delovnega razmerja novinarki. Njegov tvit je s poobjavo takoj podprl premier Janša.