#JazTudi in spolna vzgoja

Kim Jiyoung je ženska, rojena leta 1982. Njena zgodba je iz Južne Koreje, a bi lahko bila iz katerekoli države na svetu. Ko je hodila v osnovno šolo, je imela nadležnega sošolca. V klopi je sedel zraven nje in jo, kadarkoli je vstal ali pa se usedel, »pomotoma« sunil s komolcem. Od nje si je izposojal šolske potrebščine in jih namenoma izgubljal; ko jo je videl na hodniku, se je zaletel vanjo. Ko mu ni hotela več posojati stvari, se je začel norčevati iz njenih oblačil, načina govorjenja. Po incidentu, ko ji je čevelj zabrisal na drugi konec razreda, se je Kim pritožila učiteljici in prosila za novega soseda v klopi. Učiteljica se je poskušala z njo »razumno« pogovoriti. »Veš kaj, Kim Jiyoung, naj ti povem nekaj, za kar se mi že nekaj časa zdi, da tega sploh ne opaziš: temu fantu si všeč.« Kim je vztrajala, da je to nemogoče, ko pa je fant tako nesramen in so njeni šolski dnevi zaradi njega pravi pekel. Toda učiteljica je bila prepričana o svojem prav. »Fantje so takšni. Vedno so bolj nesramni do deklet, ki so jim všeč. Pogovorila se bom z njim, ampak zakaj ne izkoristiš tega pripetljaja kot priložnost, da postaneta prijatelja, ne da se kar presedeš v drugo klop?«

Prizor je iz romana Kim Jiyoung, rojena leta 1982 Cho Nam-Joo, ki je pred kratkim obveljal za južnokorejski literarni fenomen – nekaj let za Vegetarijanko Han Kang, ki je prejela tudi mednarodnega bookerja. Že v romanu Han Kang je na več mestih poudarjeno, kako se morajo ženske v Južni Koreji obnašati v skladu s patriarhalnimi pravili, če ne želijo izstopati (mož glavne junakinje denimo opazi, da je z njo nekaj narobe, samo zato, ker ga ob vrnitvi iz službe ne čaka več okusno kosilo), Cho Nam-Joo pa gre še dlje, saj subtilni seksizem postavi v središče pripovedi. Slehernica Kim Jiyoung od rojstva do odraslosti dobesedno na vsakem koraku trči ob drobne neenakosti in krivice. Knjiga je tako pretresljiva in učinkovita, ker jih popisuje povsem neprizadeto, kot da so nekaj normalnega. In res marsičesa, kar se dogaja Kim Jiyoung in njenim vrstnicam povsod po svetu, niti ne zaznamo kot neenakost. Seveda je logično, da bo Kim Jiyoung tista, ki se bo po rojstvu otroka odpovedala karieri, čeprav ima službo rada in ji je mož obljubil, da si bosta enakovredno razdelila delo, ko zanosi. Da po porodu postane depresivna, je povsem njena krivda. Sama je kriva tudi, ker jo je, ko je bila najstnica, neki tip nadlegoval in zasledoval do doma, kaj se je pa pogovarjala z njim – in nosila kratko krilo. In seveda je logično, da ji sošolec v klopi nagaja, če mu je pa všeč! Učiteljičine besede, naj incident izkoristi za to, da se poskuša s sošolcem spoprijateljiti, spominjajo na besede režiserja Janeza Pipana, ki je v kolumni o spolnem nadlegovanju igralke Mie Skrbinac zapisal, da bi bilo lepo, če bi žrtev in storilec nekega dne zgladila nesporazum, postala prijatelja. To so stavki, ki jih dekleta poslušamo od malega. Pogovorita se, mogoče bo pa pomagalo. Ne obtožuj ga spolnega nadlegovanja, saj ni mislil resno. Ne jezi se nanj, saj si mu samo všeč. Fantje so pač taki. Ko začenjamo razpravo o spolnem nadlegovanju, ne moremo mimo zavedanja, da se vpisovanje v spolne vloge začne že v otroštvu – in premisliti velja, kako to začeti spreminjati.

To so stavki, ki jih dekleta poslušamo od malega. Pogovorita se, mogoče bo pa pomagalo. Ne obtožuj ga spolnega nadlegovanja, saj ni mislil resno. Ne jezi se nanj, saj si mu samo všeč.

Govorimo jezik, ki smo se ga naučili

Letos je bila za bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo leta nominirana tudi izjava pravnika Mihe Šepca, da se, če pride za sankcioniranje posilstev v veljavo model Ja pomeni ja, boji »spremenjene spolne igre, predvsem za moške«. »Spolna igra« dejansko že od malega temelji na neenakosti. Dekleta so nas učili, da smo všeč tistim fantom, ki nas brez razloga zafrkavajo ali celo tepejo. »To dekletom pozneje, v intimnih odnosih, posreduje zelo nevarno sporočilo: ostani, tudi če se ti dogaja nasilje, kajti gre za izraz naklonjenosti,« pravi dr. Vesna Leskošek, ki na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani med drugim poučuje predmet Spol in nasilje. A na to se deklice v otroštvu ne smejo negativno odzvati, ker pomeni, da so zaželene. Če se fantje ne ukvarjajo s tabo (deklice, ki so tarča zlobnih fantovskih pripomb zaradi hib, presežka kilogramov in podobnega, ne spadajo v to kategorijo), pa si odrinjena, nepriljubljena, grda. Fantje so naučeni, da lahko, celo morajo, vdirati v osebni prostor deklet, morajo dominirati, saj bodo deklice le tako vedele, da so jim všeč. To je lahko tudi zanje zelo frustrirajoče. Osebno izkušnjo je v eseju Pripis v podporo gibanju #MeToo – z moške perspektive razgrnil pesnik in publicist mlajše generacije Muanis Sinanović (1989). »Ključni pritisk, ki skozi čas prizadene moško duševnost, je pritisk po dominaciji nad ženskami. Bodimo pozorni na besede. Že ideja osvajanja vsebuje neko predatorsko implikacijo. Vojske osvajajo mesta s triki, to je z manipulacijo nasprotnika. In ideja osvajanja ženske je utemeljena prav na nabiranju trikov, s katerimi je treba žensko zmanipulirati, jo zapeljati,« piše Sinanović. »Ženska je tu razumljena kot neki tuji objekt, ki ga je treba pridobiti z določenimi veščinami. Očetje in strici jih sprašujejo, ali so kaj upecali. Včasih jih peljejo k prostitutki, ki je objekt za dokazovanje zrelosti. Igraš videoigre? Moral bi se igrati z deli ženskega telesa. Ko sem hodil v osnovno šolo, je bilo povsem sprejeto, da so se fantje petelinili s ploskanjem po ženskih ritih. To nikoli ni naletelo na kakšen poseben odpor, še najmanj na odpor pri avtoritetah, učiteljih in ravnateljih. Nikoli ni v šolo prišel nobeden od staršev zaradi hčerine pritožbe.« Razlikujejo se na primer tudi odzivi staršev in okolice na vstope v spolnost: fantje so frajerji, ker so – spet – končno osvojili, upecali punco, postali »pravi moški«, dekleta je treba čuvati kot trdnjave, očetje se na primer šalijo, da bodo njihove fante pričakali s puško.

»To so stereotipni vzorci dvorjenja, ki temeljijo na preživetih obrazcih,« pravi psiholog dr. Aleksander Zadel. »Način, kako se starši obnašamo do otrok, jih pripravljamo na odraslost, prepogosto temelji na vzorcih iz prejšnje generacije. Govorimo jezik, ki smo se ga naučili. Iskanje spolne vloge in mesta v družbi je že tako ali tako zahtevno početje, spolni stereotipi pa ga še dramatizirajo, naredijo veliko zahtevnejšega. Zato si želim, da bi starši učili sinove: zanimaj se za dekle, ki ti je všeč. Ne zafrkavaj je, ne hvali se in ne govori o sebi, ampak poizvedi, kaj ji je všeč, kaj jo zanima, kaj skrbi, kako doživlja to in ono. Hčere pa bi naučili prepoznati, kateri fant izraža zanimanje zanje kot za osebe, ne za pričesko, superge, zadnjico, prsi, šminko. Bistveno je, da se počutijo sprejete zaradi sebe. Temelj je medsebojni spoštljiv odnos, v katerem se obe strani počutita varno.«

Tudi Vesni Leskošek se zdi bistveno, da se otroci in mladi zgodaj naučijo medsebojnega spoštovanja in tega, kako pomembna je pravica vsakega človeka, da obvladuje svoje telo in samega sebe. »Če otroci dojamejo, da ni hierarhije med moškimi in ženskami, da smo enakopravni, z enakimi sposobnostmi in da imamo vsi pravico obvladovati svoj življenjski potek, to samodejno spremeni vse naše prakse: osebna razmerja, hierarhijo v gospodinjstvu in partnerstvu, ne nazadnje tudi spolnost.« Če pa dečke učimo, da morajo dominirati in biti glava družine, hkrati pa jim vbijamo v glavo, da ne smejo nadlegovati in zlorabljati žensk, je to nekakšno dvojno sporočilo, dodaja. »Treba je biti konsistenten v celotnem paketu. To je zanka, ki se je morajo zavedati učitelji, vzgojitelji in vsi drugi v učnem procesu.« Oba, Vesna Leskošek in Aleksander Zadel, sicer že opažata napredek. »Prepričan sem, da bo ta strogo stereotipni pogled na odnose med spoloma sčasoma izumrl. Pravi moški, prave ženske ... to je nesmisel. Prava oseba, ne zanima me, ali je to moški ali ženska, je zrela, odgovorna, odločna, asertivna, hkrati pa čuteča, strpna in ljubeča do sogovornika. Taka oseba lahko naseka kubik drv ali pa pestuje dojenčka. Moškost ni povezana z grobostjo, aroganco, cinizmom, s tem, da si vzameš to, kar hočeš,« pravi Zadel. Tega se po njegovem mnenju zaveda vse več ljudi. »V medsebojnih odnosih smo vedno bolj opolnomočeni. Drži, trenutno spremljamo porast nasilja in druge posledice sobivanja v karanteni, a hkrati je vse več osveščenih oseb, ki se zavedajo, kaj narediti, ko so soočene z nasiljem, kot očividci ali žrtve. To žal nič ne pomeni nekomu, ki bo danes pretepen ali posiljen, vseeno pa menim, da živimo v družbi, ki napreduje in se razvija, tudi z neprijetnimi, strašljivimi obvodi, pa vendarle.« Vesna Leskošek se strinja, da se je zmanjšalo število moških s težnjami po prevladi. »Predvsem mlajše generacije moških že vedo, da zaljubljanje in nasilje nista povezana, in se zavedajo, da dobri odnosi pomenijo medsebojno spoštovanje, egalitarnost. Ti moški z družbenimi spremembami na področju spola nimajo težav. Težave imajo moški, ki se zaradi osamosvajanja žensk počutijo ogrožene, saj se jim zdi, da nekaj izgubljajo. Nimajo več stare pozicije, nove pa ne znajo vzpostaviti, zato se ne počutijo varne.«

Telo, ki si ga prilašča moški

Vseeno nam globoka ukoreninjenost spolnih stereotipov preprečuje, da bi zdravo okolje za vse mlade na področju intimnih odnosov vzpostavili čez noč – poleg tega smo kljub vztrajnim prizadevanjem za večjo enakopravnost spolov ponekod priča retradicionalizaciji. Tudi Muanis Sinanović v svojem besedilu poudari, da je, da bi takšno mišljenje izkoreninili, »treba iti proti celotni družbeni ureditvi, zavreči praktično vse, kar nas je oblikovalo« – in za to je potreben neverjeten trud. Nekatera mlada dekleta zaradi tega še vedno odraščajo v prepričanju, da je odraz njihove vrednosti količina moške pozornosti, ki so je deležna, če se uspešno prezentirajo kot spolni objekti. »Znak retradicionalizacije je, da dekleta tekmujejo za pozornost moških, ker vedo, da ti dominirajo,« pravi Vesna Leskošek. Včasih so se pri tem zgledovale predvsem po hollywoodskih zvezdnicah, ki so morale privoliti v seksualizacijo, da so sploh lahko naredile kariero (kako toksično okolje je bil Hollywood v devetdesetih letih in na začetku tega tisočletja za ženske, je nedavno pokazal dokumentarni film Framing Britney Spears), danes se po vplivnicah, ki so zvezde omrežij instagram, tiktok in onlyfans, kjer cveti amaterska personalizirana pornografija. »V svetu družabnih omrežij je ženska še vedno to, kar si lahko moški vzame, telo, ki si ga lahko prilašča,« dodaja Vesna Leskošek. »Telo mora biti podrejeno, mora biti moškim na voljo, da ga lahko upravljajo. To je seveda odraz tipične tradicionalnosti patriarhata.« Že rosno mlada dekleta, stara 13 ali 14 let, se na teh omrežjih predstavljajo v skladu z moško željo. Na instagramu pozirajo skoraj gola, na tiktoku pa se snemajo med zapeljivimi plesi in gibi, celo med obscenimi, denimo simuliranjem oralnega seksa. »To je na neki način pornografizacija otroštva,« nadaljuje Vesna Leskošek. »Kar je bila včasih klasična pornografija, nekakšna skrivnost daleč od otrok, revije, ki so jih očetje skrivali pod blazinami in posteljami, da niso bile na dosegu vseh članov družine, otroci pa so brskali za njimi in jih gledali na skrivaj, zdaj vstopa naravnost v otroštvo. Pornografija, seksualizacija je naenkrat dostopna vsem, po svoje normalizirana – ni več le skrivnost odraslih, temveč se postopoma legalizira.« Težava je tudi peer pressure, vrstniška prisila. »Prvi dim za večino ni prijeten, a ti da status. Podobno se mi zdi, da ni najprijetneje oponašati spolnih gibov pred kamero in to obesiti na splet – toda sledi zadovoljstvo, odzivi in všečki. To sladostrastje privlači najstnike in mlade: malo vem, da ni prav, hkrati pa dobim takšno potrditev. Tako začarani krog zgrabi mladostnika, ki ne ve čisto dobro, kaj se mu dogaja,« meni Aleksander Zadel, ki to pripisuje tudi neustrezni obveščenosti otrok in mladih o rabi družabnih omrežij – in pomanjkanju spolne vzgoje v šolah. »Zame bi bila resnična prenova šolskega sistema v vključevanju vsebin, ki otroka opremijo za življenje v sedanjosti. Kako iščemo informacije, o fenomenih komunikacije, kakšne posledice imajo stvari, ki jih objavljamo na spletu ... družba ne zna dati primernih povratnih informacij za uporabo vseh teh vsebin. Da o spolni vzgoji sploh ne govorim: ko sem v šolo hodil sam, smo imeli v osmem razredu samo eno uro spolne vzgoje, pri kateri je učiteljica v zadregi povedala, da imajo punce menstruacijo. Dvomim, da je zdaj kaj boljše.« Skrb zbujajoče se mu zdi, da otrokom nihče ne pove, da imajo v spolnosti pravico pričakovati, da jim je prijetno, in da se morajo pri vsem, kar počnejo, počutiti varno. To še posebej velja za ženske – o ženskem užitku in orgazmu pri spolni vzgoji skorajda ni govora. »To bi morali učiti otroke! Dokler imaš občutek, da ti nadziraš položaj, odkrivaj, spoznavaj, božaj se, poljubi prijatelja ali prijateljico, če si radoveden in če se on ali ona strinja ... samo pazi, da bo varno in prijetno.«

Znak retradicionalizacije je, da dekleta tekmujejo za pozornost moških, ker vedo, da ti dominirajo.

»O spolnosti in užitku bi morali na otroku prilagojen način govoriti že v vrtcu, spolnosti ne bi smeli zavijati v skrivnost,« pritrjuje Vesna Leskošek. »Spomnim se francoske knjižice za majhne otroke o dovoljenih in nedovoljenih dotikih, ki mi je prišla v roke, ko sem v študentskih letih varovala deklico iz francosko-slovenske družine. Otroke so s ptičjim peresom žgečkali po vsem telesu in se pogovarjali o tem, kaj je užitek in kaj je fino doživljati, kdaj pa se prestopi meja in to postane nedovoljen stik, zloraba. Ta knjižica je zame dokaz, da je to mogoče približati tudi najmlajšim. Seksualnost je nekaj normalnega, pri otrocih so običajni tudi prvi užitki, do katerih pridejo s samozadovoljevanjem in dotikanjem svojega telesa. A tu je treba strogo postaviti mejo in jih naučiti tudi, kdaj gre za telesno zlorabo.« Ko te kdo žali, te sili v vedenje, pri katerem se počutiš neugodno, je prav, da veš, kaj so primerni odgovori, poudarja tudi Aleksander Zadel.

Kulturno pogojenih vzorcev razmišljanja in obnašanja najverjetneje ne bomo mogli odpraviti v eni generaciji, morda tudi v dveh ne. A da je sprememba mogoča, dokazuje naš odnos do nekaterih drugih ključnih vprašanj naše dobe, denimo ekologije. »Še pred 15 leti skoraj nihče ni recikliral odpadkov, ljudje so na tla metali cigaretne ogorke in smeti, danes je – tudi v šolah – skrb za okolje samoumevna,« spomni Zadel. »Pa ne le to, še več: mladi pripravljajo okoljske proteste, zavračajo uporabo plastike in tako dalje. To se mi zdi res dobra analogija za primerjavo, kako bi se lahko lotili tudi odnosa mladih do intimnosti, spolnosti in družabnih omrežij, ki spodbujajo odkrito izražanje spolnih vedenj.«