Kaj pa zdaj, ko beguncev ni več?

Desetega maja je na slovensko-hrvaško mejo prispelo 21 tujih policistov od predvidenih 150, ki bodo slovenskim policistom in vojakom v pomoč v boju z migracijami. Na pomoč jih je poklical notranji minister Aleš Hojs, ker vlada v državnem zboru ni dobila dvotretjinske podpore za dodelitev policijskih pooblastil vojski in pošiljanje še več vojakov na mejo. Policija, pravi minister, sama ne zmore več v zadovoljivem obsegu varovati meje pred begunci, migranti, bodočimi prosilci za azil … Medtem azilni dom zapira izpostave, ker so prostori teh vedno bolj prazni.

V tem času lani, od maja pa vse do septembra, so bile vse tri izpostave ljubljanskega azilnega doma, torej na Viču, na Kotnikovi in v Logatcu, popolnoma zasedene. Skupna zmogljivost teh treh lokacij je 401 stanovalec. Tam je bivalo še precej več ljudi, prosilcev za azil in ljudi, ki so izrazili namero, da oddajo prošnjo, in še čakajo, da jim država to omogoči. Leto kasneje po naših podatkih država zapira izpostavo v Logatcu, ki je v glavnem namenjena namestitvi družin, in tudi izpostavo na Kotnikovi, namenjeno namestitvi moških.

»Logatec smo zaprli, ker je bilo povsem neracionalno, da ga imamo odprtega, saj je bilo tam nameščenih deset ljudi. Te smo preselili na Vič, zato tam trenutno ni nikogar. Ne gre za povsem pravo zaprtje, pač pa začasno zaprtje. Izpostavo v Logatcu bomo spet odprli, če bo po tem potreba,« pojasnjuje direktorica vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj in dodaja, da izpostave na Kotnikovi (še) niso zaprli. V njej zdaj prebiva 30 oseb, to pomeni, da je lokacija le tretjinsko zasedena. V matični enoti azilnega doma biva 115 oseb, torej je azilni dom le 50-odstotno zaseden. Lani ob istem času je bila zasedenost azilnih zmogljivosti precej več kot 100-odstotna, danes je le 36-odstotna.

Še manj je tujcev v centru za tujce v Postojni, dejansko v zaporu za tujce, kamor država namešča tiste, ki jih namerava izgnati, in po novem tudi prosilce za azil, ki jim je omejila gibanje. Veliko večino sicer še vedno sestavljajo prvi, ker večini pridržanih prosilcev za azil na sodišču uspe doseči razveljavitev odločb o omejitvi gibanja, saj jih policija po nareku notranjega ministrstva izreka protizakonito. Lani ob tem času in potem vse poletje in jesen je bil center za tujce napolnjen nekajkrat toliko, kot ima zmogljivosti – ljudi so nameščali kar v bivalne zabojnike, ki so jih v ta namen dovažali v Postojno. Na mesec je bilo tam nameščenih okoli 300 tujcev, največ pa kar 393. Zdaj je tam po podatkih centra za tujce »nameščenih 28 oseb, od navedenih sta dva prosilca za mednarodno zaščito z omejenim gibanjem in 12 je mladoletnih tujcev brez spremstva«.

Lani poleti je bilo v centru za tujce nastanjenih tudi po 400 tujcev, danes jih je le 28.

Zakaj je tako? Ukrepi zoper epidemijo koronavirusne bolezni ne bodo mogli biti večen izgovor vlade za zmanjševanje števila migrantov. Pravzaprav je korelacije med lockdowni in še strožje varovanimi mejami v času epidemije ter zmanjšanja števila tujcev na mejah zelo malo, če sploh. Vlada kljub temu ves čas straši s pretečo begunsko nevarnostjo in je v ta namen nedavno ponovno sprejela pred časom na ustavnem sodišču že razveljavljeno ureditev, ki omogoča zaprtje meja in prenehanje sprejemanja prošenj za azil, kadar je migracijski pritisk »premočan«. Poleg tega je uvedla tudi »ustrezne sankcije zaradi oviranja izvedbe postopkov mednarodne zaščite in neupoštevanja dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito« ter otežila vložitev ponovne prošnje za azil in si tudi olajšala izrekanje omejitev gibanja prosilcem za azil.

Na ministrstvu za notranje zadeve sicer kot enega od mogočih razlogov za zmanjšanje števila migrantov na slovenskih mejah omenjajo »delno preusmeritev nezakonitih migracij v severozahodnem delu Afrike in tudi na Balkanu«. Ne povedo pa jasno, da ima prav ta največji vpliv, saj tako imenovano balkansko begunsko pot, ki je (tudi ali predvsem zaradi ravnanja slovenske policije, ki begunce vrača v hrvaško-bosanski pekel) postala neznosna, vse očitneje nadomešča nova pot skozi Romunijo.

Vse to so seveda podatki, ki jih na podlagi mednarodnega sodelovanja slovenska policija pridobiva ažurno, torej vnaprej, in lahko v skladu s tem prilagaja svoje aktivnosti. Da se trend obrača, v vladi vedo že precej časa. Zelo verjetno so to vedeli že, ko so poskušali v državnem zboru izsiliti napotitev več vojakov na mejo. Zagotovo pa so to vedeli, ko so druge evropske policije zaprosili za pomoč pri obvladovanju razmer na meji.

Danes je v Sloveniji okoli 145 prosilcev za azil, torej celo nekaj manj kot tujih policistov, ki bodo na meji pomagali slovenskim varnostnim enotam obvladovati migracijski pritisk. Manj je torej prosilcev za azil iz Afganistana, Pakistana, Sirije, Egipta, Turčije, Iraka, Irana, Maroka in Bangladeša, kot bo na mejah policistov iz Poljske, Litve, Estonije, Madžarske, Romunije, Danske, Avstrije in Nemčije.