»Če premier stavi, da ne zmoremo ponoviti leta 2005, potem usodno podcenjuje sindikate«

Najprej so prišli po nevladnike in kulturnike, nato po medije – kmalu so prišli na vrsto delavci. Aktualna vlada že več mesecev ignorira pripombe delavskih združenj glede ključnih predpisov na področju gospodarstva in sociale; naveličani farse so sindikati nedavno zapustili ekonomsko-socialni svet, prek katerega naj bi tekel socialni dialog. Janez Janša nikoli ni prav dobro skrival simbioze z vplivnimi in bogatimi interesnimi skupinami, še manj se je trudil prikrivati svoj prezir do delavcev in njihovih predstavnikov. Zgodovina napetosti sega že v čas njegove prve vlade, v leto 2005, ko so trume proletarcev s protestnim pohodom skozi zasneženo Ljubljano demonstrirale svojo moč in Janšo prisilile, da je odstopil od katastrofalne zamisli o uvedbi enotne davčne stopnje. Jakob Počivavšek, predsednik Pergama, druge najmočnejše sindikalne centrale v državi, se je tedaj pohoda udeležil kot mlad pravnik v organizaciji, ki jo danes vodi. Danes kot eden ključnih predstavnikov delavskega gibanja oblasti sporoča: Dovolj je!

Ekonomsko-socialni svet je ključni kanal socialnega dialoga, gre za posvetovalno telo, prek katerega predstavniki sindikatov, vlade in delodajalskih združenj iščete konsenz o pomembnih predpisih. Oziroma bolje rečeno, ste iskali, kajti sindikati ste nedavno oznanili, da vlada bodisi ignorira vaše mnenje bodisi preprosto oblikuje zakonske novele, ne da bi jih sploh predstavila na ekonomsko-socialnem svetu. Kateri so ključni predpisi, kjer je tako povozila socialni dialog? 

Teh predpisov je kar nekaj, začelo se je z osmerico interventnih zakonov, tako imenovanih PKP-jev, sprejetih med epidemijo. Ko jih je vlada začela sprejemati, usklajevanja praktično ni bilo, ker ekonomsko-socialni svet tedaj sploh ni deloval. Ko se je končno vzpostavil, je sicer prišlo do nekaterih usklajevanj o nadaljnjih PKP-jih, toda vlada je naknadno spreminjala že dogovorjene rešitve in v zakone vnašala rešitve, ki sploh niso bile predmet usklajevanja. No, pri zadnjem PKP-ju pa spet ni bilo več nobenih usklajevanj oziroma so vladni predstavniki sporočili, da imajo mandat zgolj poslušati predloge, ne pa se o njih tudi usklajevati. Podobno je bilo z vrsto izjemno pomembnih predpisov, ki se sploh ne dotikajo epidemije – zakonom o nacionalnem demografskem skladu, zakonom o debirokratizaciji, pa nazadnje davčni reformi ...

Katere rešitve v protikoronskih svežnjih so za sindikate posebej problematične, pa se glede njih niste mogli izreči? 

Eden najbolj spornih ukrepov je bil zagotovo tako imenovano prisilno upokojevanje, ki smo ga v Pergamu takoj problematizirali skupaj z drugimi sindikalnimi centralami in zahtevali tudi presojo ustavnosti. Pa možnost odloga plačila prispevkov, ki jih delodajalci plačujejo za zaposlene; vlada je delodajalcem to omogočila, četudi je ustavno sodišče že v preteklosti presodilo, da takšen odlog ni skladen z ustavo. Problematična je ureditev dodatkov javnim uslužbencem za čas epidemije, podobno je z dodatki za zaposlene v zasebnem sektorju. Posebej sporna je prepoved stavke za zaposlene v zdravstvu, zaradi katere smo tudi že sprožili postopek ustavne presoje, čeprav ne gre za ukrep iz katerega od vladnih PKP-jev, temveč za interventni ukrep ministrstva za zdravje.

Kakšni bi bili torej protikoronski ukrepi v gospodarstvu, če bi oblast poslušala sindikate? 

Če bi bile rešitve oblikovane v socialnem dialogu, bi bile lahko boljše, bolj konsistentne, bolj celovite in jasne. Zagotovo ne bi bile deležne po petdeset strani pripomb vlade zakonodajno pravne službe in po petdeset strani tolmačenj finančne uprave. Tako pa je v protikoronskih predpisih pristalo precej podtaknjencev, členov, ki nimajo zveze z epidemijo. Po drugi strani vlada recimo ni bila pripravljena zagotoviti stoodstotnega nadomestila plač delavcem, ki so se okužili s koronavirusom – pa čeprav je celo strokovna skupina pri ministrstvu za zdravje poudarila, da bi to moral biti eden pomembnejših ukrepov pri omejevanju epidemije.

Izpada zaradi davčne reforme ni mogoče nadoknaditi s prilivi od napovedane povečane gospodarske rasti in višje potrošnje gospodinjstev. Pač pa bo vlada skoraj gotovo dvignila vsaj del stroškov javnih storitev in transferjev, kar bo znižalo življenjski standard večine ljudi.

Kaj pa ambiciozni zakoni in paketi reform, ki niso bili del interventnih protikoronskih zakonov? Omenili ste, da je vlada mimo ekonomsko-socialnega sveta in mimo sindikatov oblikovala zakona o debirokratizaciji in o demografskem skladu, pa davčno reformo. Zakaj je tako pomembno, da bi se oblast o teh predpisih posvetovala s predstavniki delavcev? 

Vsi ti zakoni so izjemno pomembni, saj bodo imeli velike dolgoročne učinke na celotno družbo. V zakonu o debirokratizaciji je seveda najbolj problematična socialna kapica, ki bo razbremenila plače tistih, ki zaslužijo nad 6000 evrov, kar bo povzročilo znaten izpad v zdravstveni in pokojninski blagajni, okoli 100 milijonov na leto za ZPIZ, za ZZZS pa približno 65 milijonov. Pri čemer sta obe blagajni zaradi starajoče se družbe že tako ali tako pod vse večjim finančnim pritiskom, treba bo zagotoviti tudi vir za financiranje dolgotrajne oskrbe kot nove oblike socialnega zavarovanja. To seveda pomeni novo breme tudi za državni proračun, da niti ne omenjam, da bi uvedba socialne kapice za najbogatejše pomenila konec solidarnosti v pokojninskem in tudi predvsem v zdravstvenem sistemu. Zgodilo bi se namreč to, da nihče ne bi plačeval več od tega, kar se odraža v njegovih pravicah, pri zdravstvenem zavarovanju pa bi bili prispevki omejeni, čeprav so pravice neomejene. Ker morebitnega minusa v zdravstveni blagajni država ne pokriva avtomatično iz proračuna, bi se povečal pritisk na pravice iz košarice osnovnega zavarovanja, njihov nabor, obseg, kakovost, dostopnost ...

Zadnja kaplja čez rob je bila kontroverzna davčna reforma; ko je vlada v parlament poslala njeno besedilo, ne da bi ga tudi poskusila usklajevati z vami na ekonomsko-socialnem svetu, ste vse centrale iz njega družno izstopile. Kaj vas tako moti pri vladnem predlogu nove davčne zakonodaje? 

Sama razmišljanja o davčni razbremenitvi plač za nas niso sporna; sporno pa je, če so te razbremenitve spet nesorazmerno večje za tiste, ki že sedaj zaslužijo največ. Vladni predlog bi prinesel okoli 80 evrov višjo plačo nekomu, ki prejema povprečno plačo, menedžerju z mesečnim zaslužkom 10.000 evrov pa bi se plača povečala za okrog 700 evrov. Pri čemer vlada zraven snuje še nižje obdavčitve njihovih pasivnih prihodkov, na primer dividend in najemnin od nepremičnin, ki jih oddajajo, obenem pa bi bili ti menedžerji, kot rečeno, še dodatno razbremenjeni s socialno kapico in z znižanjem najvišjega dohodninskega razreda. Na drugi strani ni nadomestnih virov v obliki drugih davkov ali povišanja davkov na premoženje in kapital, zato bodo ti odpustki najbogatejšim povzročili veliko luknjo v proračunu.

Kolikšna naj bi bila ta luknja? 

Po naših izračunih okoli milijardo evrov na leto. Tolikšnega izpada ni mogoče nadoknaditi s prilivi od napovedane povečane gospodarske rasti in višje potrošnje gospodinjstev. Pač pa bo vlada skoraj gotovo dvignila vsaj del stroškov javnih storitev in transferjev, kar bo znižalo življenjski standard večine ljudi. To so pravi razlogi, zaradi katerih nasprotujemo takšni reformi. Očitki, da smo sindikati proti višjim plačam, pa so seveda popolna neumnost.

Edina alternativa socialnemu dialogu, ki ga je vlada marginalizirala, je konflikt. Sindikati smo nanj pripravljeni.

Družbeni učinki teh vladnih »reform« so torej jasni: večje razslojevanje, manjša solidarnost, prazen proračun. 

Tako je. Ne smemo se slepiti, ti predpisi v takšni obliki vodijo v razgradnjo socialne države in javnih storitev in služb, kar je izredno škodljivo za celotno skupnost. In to je tisto, kar nas sindikaliste najbolj skrbi. V ta kontekst gre tudi ustanovitev demografskega sklada; sindikalne centrale smo že pred leti podprle takšno institucijo, ki bi zagotavljala dodatna sredstva za ZPIZ v prihodnjih letih, ko bo po vseh projekcijah pritisk na pokojninsko blagajno največji. Žal pa demografski sklad, kot je zastavljen v vladni noveli, ne bo izpolnjeval tega poslanstva. Temveč bo omogočal sprotno črpanje denarja za druge namene, med drugim za ukrepe družinske politike in dolgotrajne oskrbe, ki bi morali biti stvar proračuna. Predvsem pa spet niso predvideni nobeni novi viri za financiranje tega sklada in zdi se, da politiko bolj mika upravljanje državnega premoženja, tudi tistega, ki po svoji naravi v demografski sklad sploh ne sodi. Zato smo sindikati že napovedali, da bomo, če bo državni zbor potrdil vladni predlog, začeli z aktivnostmi za sklic referenduma.

Kakšni pa so bili odzivi vladnih predstavnikov, ko vam je pri tistih redkih predpisih, o katerih ste se pro forma pogovarjali na ekonomsko-socialnem svetu, le uspelo opozoriti na svoje pomisleke? 

V glavnem so se izgovarjali na krizo, češ da je treba biti hiter in učinkovit in da sedaj ni čas za debate. Na začetku so bili ti izgovori precej pogostejši, na koncu pa ni bilo več niti tovrstnih argumentacij oziroma se z njo sploh več niso trudili. Ne smemo pozabiti, da smo sindikati ob nastopu mandata aktualne vlade privolili v spremembo pravil o delovanju ekonomsko-socialnega sveta, da bi bil ta kot posvetovalno telo čim bolj učinkovit in ažuren pri sprejemanju interventne zakonodaje. Pa se je izkazalo, da se vlada ni pripravljena držati niti pravil, za katera se je sama dogovorila z nami. In ko je zakon vložen v državni zbor, socialni dialog praktično ni več mogoč. Partner v socialnem dialogu je namreč vlada, ne državni zbor.

Kdo pa je v imenu vlade sploh hodil na seje ekonomsko-socialnega sveta? 

V večini primerov je bil na vladni strani v imenu ministrstva za delo in socialne zadeve kot ministrstva, pristojnega za socialni dialog, prisoten državni sekretar Cveto Uršič, z ostalih ministrstev pa prav tako pretežno državni sekretarji.

In ministri? V prejšnjih letih je bila praksa, da se posvetov z delavskimi in delodajalskimi združenji o ključnih razvojnih vprašanjih redno udeležujejo vsaj vodje resorjev za gospodarstvo, za socialo in za finance. 

Še največkrat je bil prisoten minister za javno upravo Boštjan Koritnik.

Kaj pa Zdravko Počivalšek, ki po Twitterju na veliko ponuja svoje »kdor-ne-dela-naj-ne-je« poglede na socialno državo? Ali pa Janez Cigler Kralj, ki je ob izstopu sindikatov iz ekonomsko-socialnega sveta javno objokoval prekinitev socialnega dialoga?

 V zadnjih mesecih sta izjemno redko prišla med nas.

Kakšna je na drugi strani glede teh sprememb komunikacija vlade z delodajalskimi združenji? Koliko vpliva imajo nanjo AmCham, GZS, SBC ...?

Po mojih informacijah omenjene organizacije zelo tesno sodelujejo zlasti z ministrstvom za gospodarstvo, njihovi predstavniki se udeležujejo tudi različnih vladnih koordinacij na Brdu. Ne nazadnje je predsednik kluba slovenskih podjetnikov član Lahovnikove skupine za pripravo interventnih zakonov. Ne bi mogel reči, da imamo sindikalisti podobno odprt dostop do vladnih vrhov oziroma delavci v vladi nimajo takšnega zaveznika, kot ga imajo delodajalci v ministru za gospodarstvo. Že med pogovori na ekonomsko-socialnem svetu je bilo jasno, da je delodajalcem in vladi uspelo zbližati svoja stališča zunaj te institucije, neformalno.

Do pritiskov na delavske pravice in na socialne transferje je prihajalo pod vsemi režimi. Je pa dejstvo, da so tovrstni posegi in napadi na socialno državo v času Janševe oblasti precej brutalnejši.

Ali se ta vlada sploh še pretvarja, da služi največjemu številu državljanov in državljank, ali pa že odkrito servisira posamezne kapitalsko močne skupine in vplivne lobije – menedžerje, zdravnike, zasebne zdravstvene zavarovalnice ...? 

Takole bom rekel: če odštejem omenjene podtaknjence, so bili številni ukrepi iz protikoronskih interventnih zakonov na splošno gledano usmerjeni v neko pomoč državljanom in državljankam. Pri tem se na tem mestu ne spuščam v to, ali so bili ukrepi dovolj dobro pripravljeni in ustrezno ciljani. Ti zadnji zakonski predlogi, o katerih sva govorila, pa gotovo dajejo vtis, da zadovoljujejo skrbno izbrane partikularne interese in vodijo v sistematično razgradnjo nekaterih institucij in družbenih podsistemov.

Četudi ekonomsko-socialni svet trenutno ne deluje, komunikacija med sindikati in vsaj delom izvršne oblasti še ni povsem zamrla. Vi vodite eno izmed dveh sindikalnih pogajalskih skupin javnih uslužbencev, ki se z vlado pogajata glede sprememb v zakonodaji, ki ureja delovanje javnega sektorja. Kakšno igro na tem področju igra aktualna oblast, ki že snuje izločitev zdravnikov iz enotnega plačnega sistema? 

Tu je treba biti pošten in najprej povedati, da je večina sprememb, ki jih je predlagala sedanja vlada, reciklaža predlogov iz prejšnjih mandatov. So pa sedaj šli še korak dlje in začeli javno govoriti o ukinitvi enotnega plačnega sistema za javni sektor in ohranitvi le peščice skupnih točk. Nekateri deli javnega sektorja in delodajalci bi s temi »rešitvami« dobili veliko avtonomijo pri določanju višine plač, kar bi zagotovo povečalo nesorazmerja med posameznimi deli javnega sektorja in med uslužbenci na primerljivih položajih. To bi nas vrnilo v obdobje pred letom 2008, ko je bil sistem skorajda nepregleden in neobvladljiv. Zakaj bi si katerakoli vlada to želela, mi ni jasno – razen, če bi želela kratkoročno zadovoljiti neko izbrano skupino javnih uslužbencev ...

Toda verjetno se strinjate, da je plačni sistem za javni sektor potreben temeljite prenove. 

O tem ni dvoma. Se pa načini, na katere bi to uredila vlada in kako bi se jih lotili sindikati, znatno razlikujejo. Prenove bi bil sicer potreben tudi plačni sistem v zasebnem sektorju. Potrebovali bi krovni dogovor o politiki plač, saj na tem področju, odkar ni več splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, vlada precejšnja anarhija.

Prej ste omenili, da boste glede demografskega sklada sprožili referendum – se obetajo še kakšne odločnejše poteze proti samovolji oblasti, konkretno stavka? Nazadnje ste stavkali v času vlade Mira Cerarja, ko je leta 2018 30.000 javnih uslužbencev tako protestiralo proti nesorazmerjem, ki so jih povzročili dvigi zdravniških plač. Danes je razlogov za stavko še dosti več. 

V tem trenutku puščam odprte vse možnosti, nadaljnje aktivnosti so odvisne od dogajanja v državnem zboru in od vladnih potez. Je pa dejstvo, da je edina alternativa socialnemu dialogu, ki ga je vlada marginalizirala, konflikt. Sindikati smo nanj pripravljeni.

Zdi se, da Janša stavi, da sindikalne centrale ne premorete več ustrezne mobilizacijske moči kot leta 2005, v času njegove prve vlade, ko vam je uspelo, da ste mu z množičnim delavskim pohodom skozi zasneženo Ljubljano prekrižali načrte z uvedbo enotne davčne stopnje. Ali ima prav? 

Če premier resnično stavi na to, potemtakem se moti in usodno podcenjuje sindikate. Dejstvo, da v zadnjem obdobju nismo bili priča sindikalnim akcijam, ni posledica nemoči, temveč predvsem dveh okoliščin, ki sta šli vladi na roko v preteklem letu. Prva je, da so tudi na evropski ravni države reševale krizo, ki jo je povzročila epidemija, z ekspanzivno fiskalno politiko kot posledico spoznanja, da so se v predhodni finančni krizi varčevalni ukrepi izkazali za kontraproduktivne. Tako je tudi Slovenija sprejemala ukrepe, ki so pomenili neposredne denarne transferje posameznikom in gospodarskim družbam, kar je zmanjšalo nezadovoljstvo in nelagodje med ljudmi. Druga okoliščina pa je seveda vladna omejitev javnih shodov; če ne bi bilo teh okoliščin, bi bili v Sloveniji po moji oceni že zdavnaj priča zelo množičnim sindikalnim aktivnostim. Mislim pa, da je zelo verjetno, da bo do teh aktivnosti prišlo že v bližnji prihodnosti, če vlada ne bo spremenila smeri, ki si jo je zastavila.

Vedno, ko je na oblasti Janša, prihaja do sistemskih posegov v pravice dela, svobodo kapitala in socialno državo – ali pa nemara ni tako in tudi leve, domnevno socialne vlade enako odločno posegajo na ta področja in teptajo delavce? 

Do pritiskov na delavske pravice in na socialne transferje je prihajalo pod vsemi režimi. Kar nekaj sindikalnih aktivnosti, od množičnih protestov do referendumov, je zato potekalo v mandatih vlad, ki jih ni vodil Janez Janša. Je pa dejstvo, da so omenjeni posegi in napadi na socialno državo v času njegove oblasti precej brutalnejši. Omenila sva že predlog enotne davčne stopnje iz leta 2005, pa zakon o uravnoteženju javnih financ iz leta 2012, sedaj imamo spet vrsto zelo kontroverznih zakonskih sprememb, ki bodo kumulativno povzročile takšen izpad v proračunu, da bo krčenje socialne države neizogibno. Sam spremljam socialni dialog na državni ravni že skoraj 20 let, na začetku kot pravnik na ministrstvu za delo, nato na Pergamu, in moram reči, da je v tem času prišlo do drastičnega padca ravni komunikacije med socialnimi partnerji, pa tudi do znižanja kakovosti pripravljenih zakonov in drugih dokumentov. Tako slabo resnično še ni bilo. Gotovo je to v pomembni meri tudi posledica odnosa prejšnjih vlad in zanemarjanja pomena socialnega dialoga, a to ne spremeni dejstva, da je prav aktualna oblast s sistematičnim kršenjem pravil povzročila popoln kolaps socialnega dialoga.

Kaj je vzrok za odkrito nasprotovanje Janeza Janše in njegovih koalicij sindikatom in delavstvu nasploh?

Sliši se klišejsko, a organizirano delavstvo je pač po naravi protiutež interesom kapitala, ki ima vpliv in sredstva za uveljavljanje svojih ciljev. Sindikati, vsaj Pergam, smo odvisni izključno od svojega članstva in naša naloga je, da ga zastopamo v odnosu do neprimerno močnejšega kapitala. Križišče vseh teh interesov je socialni dialog, ki je zato bistven element našega delovanja. Nič čudnega torej, da je sedaj aktualni režim začel načrtno rušiti ta sistem zavor in ravnovesij v sprejemanju politik in zakonodaje ter tako znatno otežil uveljavljanje interesov delavstva. Tako ostane več prostora za druge interese.

Ali ga nemara moti družbena vloga sindikatov, saj ste eden od ključnih neodvisnih podsistemov, ki brzda apetite elit po družbenem premoženju? Sedaj smo priča usklajenim oblastniškim napadom na tovrstne podsisteme, od medijev do nevladnih organizacij – so vladni pritiski na sindikate del te vsesplošne ofenzive na drugače misleče? 

Mislim, da ja. Je pa treba spet poudariti, da napadi na sindikate seveda niso novost; v preteklosti smo že imeli poskuse zaostrovanja kriterijev za reprezentativnost in tudi osebnostne diskreditacije posameznih sindikalistov. Prav zaradi družbene vloge, na katero ste opozorili, smo vsakokratni oblasti na neki način trn v peti. Nikoli pa njen odziv ni bil tako silovit. V zadnjih dnevih znova lahko spremljamo pozive, naj se z zakonskimi spremembami oteži financiranje sindikatov iz članarin. Gre torej za preverjen model, po katerem je aktualna vlada že napadla medije, nevladnike, kulturnike, skratka na organizacije, katerih stališča so kritična in niso vedno istovetna s stališči trenutne oblasti ... Očitno smo po tem vzorcu sedaj na udaru sindikati. Seveda se bomo temu in drugim pritiskom ter spornim predlogom odločno uprli. Kljub temu v Pergamu, mislim pa, da tudi ostali, v vsakem trenutku ostajamo odprti za dialog, ki pa mora biti enakopraven in potekati po dogovorjenih pravilih. V resnici nismo nikoli zapustili pogajalske mize, temveč čakamo, da ta vlada sede za njo. Če pa se bo vztrajalo pri enostranskih rešitvah, ki so po našem mnenju škodljive za širšo skupnost, ne bomo pomišljali glede uporabe možnosti, ki jih imamo v skladu z zakonodajo.