Napad na POP TV

Gledalci informativnih programov POP TV ali Kanala A lahko v zadnjem obdobju zaznavajo subtilne spremembe. Prispevki o politiki so po novem malce krajši in predvajani, če je to le mogoče, malce pozneje. Značilni poptevejevski ljudsko-šankovski vložki so že preteklost. Gregor Trebušak, voditelj oddaje Svet na Kanalu A, in pa na primer Jani Muhič, voditelj oddaje 24 ur, ne komentirata več prispevkov in tudi novinarji so za kakšno stopinjo hladnejši in celo bolj bledi. »Politične novice so že kakšno leto dni v ozadju. Novinarji pa smo bili opozorjeni, da ne smemo izražati svojega mnenja, kar vključuje recimo tudi, da ne smemo sklepati iz dejstev,« nam je dejal eden od njih.

Ta ponedeljek so na RTV Slovenija v Dnevniku med politične prispevke uvrstili tistega o vladni ukinitvi sofinanciranja medijskih programov z zajetno bero kritičnih sogovornikov, pa prispevek o tem, da je v Mariboru lažno pozitivnih kar 80 odstotkov hitrih testov, pa da se je Janša pogovarjal po videopovezavi z nemško kanclerko Angelo Merkel, kjer naj bi bili »zaskrbljeni zaradi odnosa slovenske vlade do medijev«, poročali so še o odpovedi slovenske razstave v evropskem parlamentu, ker kulturnemu ministru Vasku Simonitiju ni bil všeč eden od avtorjev, so rekli.

V 24 ur pa so se ponovno osredotočili na lažje, družbeno-družabne lifestyle teme, kot je korona. Reportažno in obširno so poročali o sproščanju ukrepov, denimo v šolstvu. Pa o tem, da smo vse bližje koncu epidemije. In da jo je gostincem zdaj, ko bi lahko začeli delati na polno – glej ga, hudirja –, zagodlo še vreme (tu so nastopali kar trije gostilničarji). Prispevka o odpovedani razstavi ni bilo, da 70 odstotkov vprašanih po anketi Vox populi delo vlade ocenjuje slabo, pa so poptevejevci objavili le na spletni strani, in še tam le spodaj desno.

Čehi so lani oktobra Janši obljubili POP TV z novo kadrovsko zasedbo, bolj po meri SDS. Od tod tudi njegova samozavest, da si bo podredil televizijo, ki je na družbenih omrežjih niti ne skriva več.

Da takšna sprememba pri izboru in podajanju informacij ni ravno posledica svobodne volje urednikov na POP TV, ampak je posledica oblastniških pritiskov, nam je potrdilo več virov, s katerimi smo govorili. Odkar je POP TV lani oktobra dobila novega lastnika, to je češko podjetje PPF, ki je v lasti družine preminulega oligarha Petra Kellnerja, namreč na PPF redno prijemajo pritožbe stranke SDS zaradi domnevno pristranskega poročanja. To sicer ni velika skrivnost. Ko se je Kellner lani decembra na Brdu pri Kranju moral sestati s premierom Janezom Janšo, je bil po naših informacijah deležen prav očitkov na račun preveč kritičnih prispevkov njegove televizije. Obisk so hoteli v kabinetu predsednika vlade sicer prikriti, a so podrobnosti vseeno prišle na plano. Uradno se je tam z njim srečal na štiri oči, pogovarjala pa naj bi se o pripravah na slovensko predsedovanje EU in o »stabilizaciji« vzhodnoevropske regije, a kot smo izvedeli od tistih, ki so bili na sestanku, naj bi se Janša Kellnerju tri četrtine časa pritoževal zaradi novinarskih prispevkov POP TV.

Nad tem medijem se sicer Janša rad pritožuje tudi povsem javno, na Twitterju. Najslavnejši je njegov čivk s sliko črnega panterja, v katerem je sporočal novinarjem in lastnikom POP TV v angleščini: »Za vogalom sem.« Prav tako smo bili v zadnjih mesecih priča vrsti kvazi šaljivih, zaneseno oblastniških ali ciničnih izpadov članov SDS na račun novinarjev tega medija. Znan je incident, do katerega je prišlo februarja v parlamentu: novinar POP TV Anže Božič je pred glasovanjem o nezaupnici vladi zbiral stave poslancev, kako se bo vse skupaj izteklo. Nato je k njemu pristopil poslanec SDS Franc Breznik in zbranim v preddverju glasno dejal, da pa on stavi na zamenjavo direktorja in odgovorne urednice informativnega programa POP TV. »To piši,« je dejal Breznik, se spominja Božič. »Anže, kaj pa je stavil Franc Breznik« je kasneje šaljivo na Twitterju zapisal še Janšev svetovalec za nacionalno varnost Žan Mahnič, kot da je že tako ali tako vse jasno.

Kritike ali pritožbe nad delom novinarjev in seveda šale na njihov račun so dobrodošle. Če so novinarji kritični, si tudi zaslužijo isto mero kritike. Če pa kritika prihaja iz ust oblastnikov, ki imajo poleg besed na voljo še druge, predvsem prisilne vzvode pritiska, ki presegajo boj argumentov, zadeva ni več smešna. In temu smo zdaj priča pri POP TV. Češka skupina PPF ima v Sloveniji najrazličnejše poslovne interese in je zato izredno zainteresirana za dobre odnose z vlado. Prek povezanih podjetij je pravkar zmagala na Darsovem razpisu pri vzpostavitvi sistema elektronske vinjete. Daniel Křetínski, ki je poročen s Kellnerjevo hčerko, je lani oktobra postal 49-odstotni lastnik najbolj profitabilnega dela Slovenskih železnic, njihovega tovornega prometa, njegova družba J&T pa je tudi druga največja lastnica Petrola, zainteresirana tudi za nakup celote. Sistematične pritožbe SDS nad delom POP TV so tako očitno padle na plodna tla. V PPF so jezo Janše začeli usmerjati naprej, proti novinarjem in urednikom. Ti se, kot so nam priznali nekateri, zato soočajo vsaj s »samocenzuro«.

Novinarji POP TV po novem ne smejo več poročati o privilegijih članov vlade, pa o vladnem podrejanju medijev, paziti morajo celo, kaj sklepajo iz dejstev.

Kako so v SDS to dosegli? V PPF so, tako kaže, lani Janezu Janši obljubili POP TV z novo kadrovsko zasedbo, bolj po meri SDS. Od tod tudi njegova samozavest, da si bo podredil televizijo. Tega na družbenih omrežjih niti ne skriva več, glavna ovira za češke lastnike je morda le še v tem, da je POP TV dejansko najbolj dobičkonosni del njihove medijske mreže in najbolj gledana TV-postaja v Sloveniji, zaradi česar je treba najti temu primerno velike napake. Zato so lani decembra, po srečanju Janša-Kellner, kot smo izvedeli, sprožili prvi notranji nadzor nad delom novinarjev. Od tedaj morajo s POP TV na Češko redno pošiljati prevode svojih najpomembnejših političnoinformativnih prispevkov ali člankov s spletne strani, ki so kritični do SDS. Da so opazovani in nadzorovani, se novinarji tudi zavedajo. Po novem vedo, česa ne smejo več javno izgovoriti. Pod drobnogledom nadzornikov so se denimo znašli njihovi prispevki o privilegijih vlade, pa prispevki o vladnem podrejanju medijev. In ker pritiski največje vladne stranke na lastnike ne prenehajo, temveč se še stopnjujejo, so v PPF pred nekaj tedni sprožili še en, nekakšen supernadzor, ki bo očitno kmalu podlaga za kadrovske spremembe.

Iz PPF in s POP TV nam na vprašanja o teh nadzorih in pritiskih niso odgovorili, je pa že kar precej jasno, kam vse to vodi. V PPF so namreč nedavno že pokazali, da nimajo težav s posojanjem svojih medijev politikom. Sprva nekaj konteksta: v devetdesetih letih, do finančne krize leta 2007, so bili največji zasebni mediji v večini srednje- in vzhodnoevropskih držav v lasti velikih zahodnoevropskih založnikov. Sodeč po različnih raziskavah je bilo 85 odstotkov zasebnih medijev v tuji lasti; tri četrtine naj bi bilo na primer nemških. To so bila velika podjetja, kot so angleški Maxwell, avstrijska Styria, švicarski Ringier, finska Sanoma, nemški WAZ ali ponekod, kjer je to bilo dovoljeno, kar nemški Telekom. V Sloveniji je bila skupina Pro Plus v pretežni lasti ameriškega AT&T. Njihovi interesi so bili večinoma finančni: želeli so pač visoke dobičke. Po finančni krizi je prišlo na tem področju do velikih sprememb. Na Madžarskem, Češkem, Slovaškem, v Romuniji ali na Poljskem so se tuji založniki umaknili, na njihovo mesto pa so stopili večinoma domači oligarhi, veliko dovzetnejši za politične vplive. Danes v Srednji in Vzhodni Evropi skorajda ni oligarha, ki hkrati ne bi bil tudi pomemben medijski lastnik, v tesnih odnosih z vladajočo politiko.

In tako so se tudi v AT&T odločili za prodajo medijskih podjetij, ki so jih imeli v lasti v nekdanjih komunističnih državah Evrope prek podjetja Central European Media Enterprises (CME). Oktobra lani skupina PPF z nakupom CME ni postala le lastnica slovenskega programa POP TV, ampak še drugih medijskih podjetij na Slovaškem, Češkem, v Sloveniji in Romuniji. Med drugim so v PPF poleg slovenskega Pro plusa v paketu dobili tudi bolgarsko televizijo BTV, ki pa od tedaj naprej pomeni prvi, zanimiv in ilustrativen primer, kako so se spremenili odnosi med lastniki in uredniki. Na kratko: tri tedne po tem, ko je PPF postala lastnica BTV, so tam z argumentom, da je treba pripeljati »svežo energijo«, zamenjali celotno vodstvo televizije, tudi vse urednike. Pol leta pred parlamentarnimi volitvami, ki so bile v Bolgariji letos aprila, so televizijo dejansko »podredili« Janševemu kolegu Boyku Borisovu, tudi populistu po politični usmeritvi.

Ker je Bolgarija zanimiv primer, smo tam govorili z več analitiki, novinarji, uredniki, tudi odstavljenimi uredniki. Kaj se je torej v BTV zgodilo po tem, ko jo je kupila PPF? BTV je bila pred tem v Bolgariji precej neodvisna televizija. Morda tudi po sili razmer. Ameriška družba AT&T se je odločila medij prodati, dvignila je roke, kupca še ni bilo in novinarji so zadihali kot miši, ko mačke ni doma. Televizija je tedensko poročala o velikih korupcijskih škandalih, imela je tudi najbolj gledan informativni program, nakar se je zgodilo: »Tri tedne po nakupu naše televizije so brez obrazložitve zamenjali vse odgovorne urednike. Ugledne novinarje so zamenjali z začetniki, resne oddaje z infotajnmentom. Televizija je začela brez preverjanja dejstev v živo prenašati posnetke, ki jih je s svojim telefonom delal premier Borisov, njegovi ministri so si jih začeli dnevno izmenjevati v jutranjem programu, kjer so lahko prosto govorili, brez kritičnih vprašanj,« nam je to metamorfozo v zadnjih mesecih opisovala ena od bivših urednic, ki ni želela biti imenovana. BTV so v Bolgariji češki lastniki na hitro podarili verjetno tudi zato, ker so se tedaj v Bolgariji približevale parlamentarne volitve. In videti je, da bo ista usoda sedaj doletela POP TV.

Kako si danes poslovneži in politiki posojajo medijske hiše, je sicer očitno. Težje vprašanje pa je, zakaj konkretno to počnejo in kaj želijo. Tudi v Sloveniji se recimo konglomeratu PPF ne splača POP TV prodati politiki zgolj v zameno za, recimo, nekajmilijonski posel na Darsu glede vzpostavitve elektronskih vinjet. Na mizi mora biti še kaj več. »Če pogledam bolgarski primer,« razlaga Petar Karaboev, namestnik odgovornega urednika njihovega časopisa Dnevnik, ki je v preteklosti veliko pisal o PPF, »gre v ozadju predvsem za geopolitične in telekomunikacijske interese. Zanimivo je, da so v PPF vodenje televizije BTV organizacijsko predali Lubosu Jetmarju, ki nima medijskih izkušenj in je investicijski bankir. Slednji pa je v Pragi odgovoren Ladislavu Bartoničku, ki je v skupini specialist za telekomunikacijska podjetja. Poudarjam, za telekome, ne za medije.«

Ali torej češka skupina PPF tudi v Sloveniji dejansko cilja na Telekom? Bodo novinarje POP TV podredili stranki SDS v zameno za Telekom? To sicer ni edina razlaga. Obstaja še geopolitična. PPF »je zelo veliko podjetje s širokimi interesi, najpomembnejši del konglomerata pa je Home Credit. To je podjetje, kjer ponujajo kredite ljudem, ki si sicer kreditov ne morejo privoščiti. Eden izmed najpomembnejših trgov za njih je Rusija, kjer imajo tudi največje dobičke, druga je Kitajska. Za prodor na Kitajsko je PPF potrebovala češke politike, eden močnejših, ki jim je odpiral vrata, je naš predsednik države Miloš Zeman, ki ga mnogi imenujejo kar ambasador ruskih in kitajskih interesov na Češkem,« pojasnjuje recimo Filip Horky, mlajši bivši novinar raziskovalnega portala Seznam Zprávy. Horky dodaja, da je v teh poslovnih potezah »nedvomno prisoten tudi geopolitičen element«. Nevladna organizacija Evropski svet za mednarodne odnose (ECFR) je januarja letos v eni od svojih analiz, ob omembi Slovenije, recimo zapisala, da bo »pro-Kitajski« nakup, ki ga je opravila PPF, ko je kupila vplivno medijsko mrežo v Vzhodni Evropi, posledično okrepil vpliv Kitajske na tem območju.

V Bolgariji je ta boj že očiten. PPF je pred nakupom televizije BTV leta 2018 postala lastnica telekomunikacijskega podjetja Telenor. Na drugi strani se je nato pojavil drugi akter, to je podjetje United, za katerim se skriva ameriški kapital. Slednji je tako rekoč v odgovor na nakup Telenorja leta 2019 kupil bolgarski Telekom (Vivavcom), hkrati pa ima v Bolgariji v lasti tudi več medijev, recimo televizijo Nova, ki je tudi konkurenca PPF-televiziji BTV. V Bolgariji si nasproti stojijo kitajski in ameriški mediji ter kitajski in ameriški telekomi. Ta boj med »kitajsko-ruskim« in »ameriškim« kapitalom je sicer danes mogoče zaznati po celotni regiji. Če poenostavimo, PPF za zdaj stoji za populisti, kot je srbski premier Aleksander Vučić. V Srbiji sta si PPF (tamkajšnji Telenor) in skupina United nedavno skočila v lase zaradi monopola na telekomunikacijskem področju. Srbski Telekom naj bi Telenorju omogočil privilegiran pristop k telekomunikacijski infrastrukturi, s čimer naj bi zatiral svobodno novinarstvo, opozarjajo v skupini United. V Bolgariji je sicer stanje obratno, tam nadzor nad telekomunikacijsko infrastrukturo v rokah še trdno drži ameriški United.

Ta boj se je sedaj začel seliti tudi v Slovenijo. Skupina United, ki ima v Sloveniji v lasti Telemach, napoveduje ustanovitev novega medija, imenovanega N1, ki bo partnersko sodeloval z ameriškim CNN. Trenutni slovenski vladi to očitno ni po godu. V United Group so letos – morda celo zanalašč – oddali najugodnejšo ponudbo za nakup Telekomove družbe TS Media, katere del je tudi spletni portal Siol. Za Siol so neuradno ponudili pet milijonov evrov, favorit SDS, madžarska TV2, ki ima že v lasti Planet TV, pa je ponudila le dva milijona evrov. Nadzorni svet Telekoma je zato, ker očitno ameriški lastnik ne bi bil pravi, prejšnji teden prodajo zaustavil. In v tem primežu so se zdaj očitno znašli novinarji POP TV, ki bodo, če sledimo bolgarskemu primeru, končni udarec dobili, ko bo znan datum volitev.

Ni sicer prvič, da se gre Janša takšno vezano trgovino. Leta 2005 se je Janez Janša na sestanku s tedanjim direktorjem Pivovarne Laško Boškom Šrotom in tedanjim direktorjem Istrabenza Igorjem Bavčarjem dogovoril, da jima na kredit država proda deleže Mercatorja, v zameno pa je Janša dobil vpliv na uredniško politiko Dela in Večera. Nova zgodba s češkimi oligarhi je sicer podobna, a hkrati je v njej mogoče videti razvoj. Postali smo za kanček manjša, manj vplivna in bolj nepomembna država. Pred petnajstimi leti je Janša za svoj politični obstanek moral sklepati kravje kupčije z domačimi oligarhi, ki jim je recimo obljubljal prodor na Balkan. Sedaj mora Janša sklepati kravje kupčije z vzhodnoevropskimi oligarhi, ki jim v zameno ponuja prodor v Slovenijo.